Še osem mesecev

Volitve v državni zbor se približujejo z vso naglico. Izpeljane morajo biti najpozneje v nedeljo, 5. oktobra. Do začetka uradne volilne kampanje je torej le še osem mesecev. A to je le uradni del. Slovenija je že od glasovanja o zaupnici glede dela vlade globoko v predvolilnem obdobju. Politiki, ki zagotavljajo, da se volilnega boja prihodnje mesece ne bodo šli, so ga začeli prvi.

A bolj ko se bliža čas volitev, nejasnejše so v resnici podobe tistih, ki se danes ponujajo za alternativo razgaljeni vladavini Janeza Janše. Morda je bilo do nekega trenutka, ko so se volitve zdele še oddaljene, za pozicioniranje posameznega politika ali stranke res dovolj že, kako se opredeljuje do sedanje oblasti. Iz tega se da sicer marsikaj prepoznati: vidi se, kdo pušča vrata odprta, kdo se distancira le od osebe, ne pa od politike, kdo v resnici lovi različne glasove, malo tu, malo tam. Nobenega dvoma ni, da je za volivce to pomembno, saj se tudi sami opredeljujejo predvsem do aktualnega dogajanja in na volitvah podpirajo tiste, ki dogajanje čutijo na njim bližji način.

Vendar naj bi bil čas pred volitvami tudi čas predstavljanja konceptov. Ne država ne državljani si namreč ne morejo privoščiti pretiranih presenečenj po volitvah. Spomnimo se samo enotne davčne stopnje in sedanje vlade. Janez Janša je pred volitvami leta 2004 enotno davčno stopnjo omenil le enkrat ali dvakrat - in po prvih negativnih odzivih o tem načrtu utihnil ter predlog potegnil na mizo šele, ko je bil že utrjen na položaju predsednika vlade. Več kot leto dni je nato trajalo, da je vlada končno sprejela ostri ne državljanov, sindikatov in večine strokovnjakov.

In tako je tudi danes treba pozorno prisluhniti vsakemu stavku. Danes jih izrekajo še dovolj neprevidno. Kaj pomeni zagotovilo o umikanju države, ki ga tako radi ponavljajo v vseh strankah? Ali to pomeni prodajo vsega, kar je še mogoče prodati? Kaj pomeni javno-zasebno partnerstvo v zdravstvu? Pomeni to privatizacijo zdravstva - na prvi pogled tako preprosto rešitev, ki skriva nevarne pasti nadaljnjega razslojevanja? In tako naprej.

Ne gre niti pozabiti, da so si vsi politiki prav skozi ravnanje sedanje vlade ogledali, kako močna je lahko vlada, če se odloči moč uporabiti. Lahko poseže v medije - pa čeprav v njih nima lastnine. Lahko poseže v akademsko sfero - pa čeprav naj bi bili univerze in raziskovalni inštituti avtonomni. Mar ustanavljanje novih univerz in grožnje s spremenjenim načinom financiranja niso grob poseg? Sedanja vlada je tudi močno razširila pooblastila sebi in vsem naslednjim izvršnim oblastem. Se jim bo morebitna nova koalicija, kdorkoli jo bo že sestavil, pripravljena odpovedati? Kakšne zaveze so danes pripravljene sprejeti glede tega stranke? Ali je katera izmed njih na primer že napovedala nedvoumne spremembe zakona o RTV Slovenija, ki bodo vladi in parlamentu odvzele moč nastavljanja vseh organov? Jim lahko verjamemo, da ne bodo po prevzemu oblasti poskrbele le za nekaj kozmetičnih sprememb, v tem mandatu pridobljeno oblast nad nacionalko pa ohranile? Je katera izmed strank že napovedala, kako bo vladi odvzela pooblastila pri postavljanju organov neodvisnih raziskovalnih institucij? Se je katera izmed strank že opredelila do vseh pravic, ki jih je v tem mandatu pridobila rimskokatoliška cerkev? In če jih ne podpira, kaj namerava storiti?

Stranke pa bodo morale razkriti tudi svoje načrte z ljudmi, ki jih je ta vlada na silo postavila v različne institucije le zato, ker so ji bili lojalni. Kaj nameravajo storiti s temi ljudmi? Jih nameravajo obdržati, računajoč, da bodo lojalni tudi njim? Jih nameravajo nadomestiti z novimi, enako lojalnimi? Bodo z zakoni posegli v mandate? Vsa ta vprašanja odpirajo tudi čisto moralne dileme. Če je bil nekdo imenovan na silo, je prav, da je tako tudi razrešen?

Samo osem mesecev je do začetka volilne kampanje.