Ni kredibilnosti

Danes je že malce pozabljeno, kaj je bilo tisto, kar je morala storiti vlada Antona Ropa, da je izkoreninila indeksacijo plač in transferjev ter s tem odločilno vplivala na dokončno umiritev inflacije v Sloveniji, kar je navsezadnje bistveno prispevalo k temu, da je 1. januarja 2007 Slovenija prevzela evro. Ropu lahko očitamo veliko nespretnih in tudi neumnih potez, ki so nazadnje pomembno prispevale k njegovemu porazu na volitvah - a ko gre za javne finance, je, ko je bil mandatar, ravnal modro.

Kaj je bil prvi pogoj, da so se socialni partnerji sploh bili pripravljeni vključiti v razpravo o izkoreninjanju indeksacije? Kredibilen in neomadeževan sogovornik. Rop je namreč takrat za finančnega ministra izbral politično popolnoma neobremenjenega profesorja Dušana Mramorja. Noben poklicni politik, pa naj bi bil še tak pogajalec in javnofinančni strokovnjak, ne bi mogel prepričati socialnih partnerjev, pri tem gre seveda za sindikate, naj stopijo v dogovor o odrekanju zaradi prihodnje večje blaginje.

A Mramor jih ni prepričal zgolj z avtoriteto profesorja z velikim ugledom, prepričal jih je tako, da jim je predstavil celoten protiinflacijski načrt vlade. To ni bil preprost dokument, ampak kompleksen načrt. Več ur jim ga je razlagal, počasi, vse njegove elemente in učinke. In verjeli so mu. Pa ne le zato, ker so vedeli, da Mramor od politike ni odvisen in da se lahko kadarkoli vrne v resnici boljšo in svobodnejšo službo na fakulteto. Ampak tudi zato, ker se je Mramor obvezal. Takrat je med drugim napovedal, da se bo vlada odrekla bahavemu vladnemu letalu. Simbolno je bila to pomembna poteza. Napovedal je tudi, da bodo prvi, ki bodo zavezo občutili, sami vladni funkcionarji. In so jo. Mimogrede: Rop, Mramorjev predhodnik na položaju finančnega ministra, tega v dveh predhodnih letih ni zmogel storiti. Bil je ujet in razpet med politične ambicije.

Ko se danes vlada sooča s sindikati, navaja kredibilne argumente. Janez Janša ima prav, ko pravi, da bo pretirano zvišanje plač že prihodnje mesece požrla prav s tem zvišanjem še dodatno spodbujena inflacija. A vlada ima težavo. Nima kredibilnosti - ni tista, ki bi lahko sindikalnim voditeljem, zaposlenim, govorila o zategovanju pasu in o potrpežljivosti. Takrat, ko bi bilo treba, je vlada arogantno zavračala opozorila, naj ne spreminja sistema usklajevanja pokojnin, naj v času konjunkture na ravni države nikar ne posluje s primanjkljajem, naj s svojimi investicijami in napačno fiskalno politiko ne povzroča pregrevanja gospodarstva, naj nikar ne razbremenjuje dobičkov, naj zaupa opozorilom, da prihaja obdobje recesije in da je treba prisluhniti tistim, ki so jih skrbeli vse bolj nakopičeni znaki, da se obeta rastoča inflacija ... S socialnimi partnerji je ravnala grdo. Premier danes benti čez gospodarstvenike. A kako z užitkom se je vlada na začetku mandata lotila uničevanja gospodarske zbornice, ki je vsa prejšnja leta prav v težkih trenutkih znala odigrati vlogo konstruktivnega partnerja. Danes tega sogovornika nima več. In napadi na sindikate niso bili nič manj ihtavi - sindikate pa je pred zakonsko intervencijo v njihov položaj dejansko rešil njihov odločen protest zoper razslojevanje konec leta 2005. Veliko tistega, kar je zgradil Mramor, je ta vlada izničila.

Vladi torej manjka elementarna kredibilnost. Lahko bi si jo sicer vsaj poskušala povrniti. Vendar: je zdaj, ko se celotna država zaveda, da gre zares, ko inflacijo močno občuti že srednji razred, stopila pred sindikate z jasnim in natančnim protiinflacijskim načrtom? Ni. Je napovedala morebiten rebalans proračuna? Ni. V resnici sindikatom celo tiho grozi s še slabšimi razmerami - pri čemer je za težave, v katerih se je znašla država, večidel odgovorna ravno vlada. V tem mandatu se je začela družba pospešeno razslojevati, da bo mera polna, pa je ravno inflacija eden od hujših pospeševalcev tega pojava.

V nastalih razmerah, v katerih je kredibilnost vlade tako majhna, saj vlada še do danes ni pripravila jasnega načrta boja zoper inflacijo, temveč le posamične rešitve, večinoma namenjene zgolj izboljševanju podobe, ne pa razmer, bi bila brez dvoma najboljša rešitev, če bi vlada odstopila. To seveda ni realna opcija. A kakšne so druge možnosti?

Vrnimo se k Mramorju. Kot smo zapisali - takrat je bilo na simbolni ravni pomembno, da se je vlada odrekla sicer že kupljenemu razkošnemu letalu. To bi moral razumeti tudi sedanji predsednik republike, ko sicer na prvi pogled zadržano, a v resnici dejavno spodbuja razpravo o tem, kako primerno bi bilo, če bi imel predsedniško rezidenco. Ta trenutek je to pač deplasirana zamisel.