Poroka s hudičem

Z lobiranjem načelno ni nič narobe. Če v Bruslju sprejemajo direktivo, ki bo močno vplivala na položaj kakega podjetja ali panoge, bosta podjetje ali panoga najela lobista, ki bo v njunem imenu predstavil stališča in argumente zoper direktivo ali njen sporni del. Povsod bo povedal, koga zastopa, kakšna so stališča naročnika in kakšen vpliv bo imela odločitev. Nobenega dvoma tudi ni, da se bo dober lobist opremil z vsaj eno verodostojno analizo in tudi alternativnimi scenariji. Kaj je torej narobe z lobiranjem?

Če poteka na opisan način - ni narobe prav nič. A med lobisti in tistimi, ki se vsaj predstavljajo za lobiste, je nemalo ljudi, ki naredijo tudi kakšen korak več. Ne ponujajo razkošnih potovanj, ponudijo pa na primer izobraževanje na kakšnem rajskem otoku. Ne ponudijo luksuznega avtomobila, ampak ponudijo test avtomobila za tri, štiri leta. Ne ponudijo provizije, ampak so pripravljeni plačati za mnenje. Z drugimi besedami: obstajajo lobisti in lobisti. In tudi zato, ker se je pozneje pogosto razkrilo, da so bile pri poslu na nenavadne račune izplačane tudi kakšne provizije, se vseh lobistov že v izhodišču drži slab sloves.

Dejstvo, da so se med današnjimi vodilnimi lobisti znašli vidni predstavniki največje stranke, prav tako samo po sebi ni sporno. Med vidnimi lobisti so vedno ljudje, ki so političnim strankam blizu - eni tej, drugi tej. In ko je "njihova" politična stranka na oblasti, imajo ponavadi več dela. Nanje se obrne več podjetij, ker vedo, da ima ta lobist v tistem trenutku odprtih več vrat oziroma da ima večje možnosti, da si kakšna vrata odpre. Kaj je potem narobe z lobiranjem, ki se je razkrilo ob gradbeni aferi? Gre za v resnici na prvi pogled banalno, preprosto dejstvo: da izbor izvajalcev velikih nacionalnih infrastrukturnih in drugih projektov v Sloveniji ne poteka po zakonu o lobiranju (ki ga sicer ni), ampak po zakonu o javnem naročanju. Ta zakon je napisan zelo jasno: naročnik naprej izda sklep o začetku postopka, sledi priprava razpisne dokumentacije, pa objava obvestila o javnem naročilu. Nato potencialni izvajalci predložijo ponudbe, sledijo odpiranje, pregled in ocenjevanje ponudb in na koncu odločitev o oddaji javnega naročila. Nobenega prostora ni za lobiranje ali preferiranje, kdo bo izbran: v ožji izbor so izbrani tisti, katerih ponudba ustreza vsem kriterijem, od formalnih do kvalitativnih, sledi izbira najugodnejšega izvajalca. Prostora za lobiste v teh poslih po zakoniti poti torej sploh ni. Vsak poskus vplivanja zunaj zakonskih kriterijev pomeni avtomatično izigravanje zakonodaje. In do tega je, kot so razkrili akterji sami, prišlo.

Tisto, kar danes ostaja odprto, je vprašanje, v čigavem imenu ti lobisti delujejo. V čigavem imenu zaračunavajo svoje lobiranje? Delajo zase ali pa morda za svojo politično stranko? Se morda za tovrstnim lobiranjem skriva prikrito financiranje političnih strank?

A to je le ena raven. Za največji stranki, SDS in SD, je zdaj jasno, da jima bodo v času volilne kampanje pomagali politični zavezniki - v obeh primerih gre predvsem za politične svetovalce iz ZDA. Mladina je že lani razkrila, da SDS že dalj časa pomagajo republikanci prek različnih inštitutov in skladov, SD pa je v teh dneh v resnici sama plasirala v javnost, da bo "najela" iste svetovalce, kot jih ima demokratka Hillary Clinton - pri čemer se zdi, da gre pri SDS za resno sodelovanje, pri SD pa bolj za napihovanje. Pa vendar. Izkušnje, tako slovenske kot tiste iz drugih držav jugovzhodne Evrope, kažejo, da se tovrstni tuji predvolilni svetovalci takoj po volitvah spremenijo v lobiste - ki nato izstavljajo račune. Kar je bila prej tako rekoč stanovska pomoč, se potem pokaže kot dolg lobistom. Ta se poplača s privatizacijami državnega premoženja, pomočjo pri pridobivanju državnih poslov, različnih državnih koncesij, ne nazadnje tudi s podporo kakšni mednarodni politični odločitvi. In navidezna bratska pomoč se po volitvah hitro izkaže za poroko s hudičem. Je oblast res vredna toliko? Še več: ali imajo politiki res mandat volivcev, da v imenu oblasti sklepajo tovrstne poročne pogodbe?