Kakšna alternativa?

Bolj se bližajo volitve v državni zbor, bolj se zdi, da se vodilni politični akterji ozirajo k Hrvaški. Janša kopira volilne prijeme kolega Iva Sanaderja, pri tem pa se zdi, da kani Hrvaško uporabiti tudi kot predvolilno temo. A na Hrvaško pri snovanju politične kampanje očitno pogledujejo tudi v največji opozicijski stranki. Vendar se ne zdi, da se poskušajo učiti iz napak, ki so SDP pripeljale v opozicijo, pa čeprav je imela še tri mesece pred volitvami zmago v žepu. Na trenutke se zdi, kot bi v SD želeli ponoviti vse napake, ki jih je treba storiti pred volitvami, da po mesecih vztrajanja na prvem mestu osvojiš zmagovito drugo mesto. Dosedanje ravnanje SD, pa tudi stranke Zares in LDS, kot da je temeljilo na nekakšnem prepričanju, da bo tudi prihodnje mesece predvsem Janez Janša tisti, ki bo delal reklamo za katerokoli alternativo svoji oblasti. Izkušnje res učijo tako: na lokalnih volitvah leta 2006 je bil Janez Janša tisti, ki je s svojimi potezami poskrbel za poraz svojih kandidatov: na eni strani z izbiro kandidatov, na drugi pa tudi s stigmatiziranjem protikandidatov, pri čemer je seveda k porazu prispeval še z vladno politiko. Nobenega dvoma ni, da je Franc Kangler postal župan Maribora predvsem zato, ker so s tem njegovi meščani zavrnili kandidata SDS. In nobenega dvoma ni, naj Zoran Janković to še tako ponavlja, da je Ljubljana z izbiro pokazala tudi svoj protest zoper državno oblast. Na predsedniških volitvah je Janša napako ponovil: na eni strani z izbiro skupnega kandidata desnice, na drugi z očitnimi poskusi diskreditacije kandidatov levice, najprej Gasparija, nato Türka, pa še z drugimi vladnimi potezami je odvračal volivce.

Janša seveda ima olajševalno okoliščino: z volitvami se preprosto ni imel časa resno ukvarjati. A ne gre si zatiskati oči, stranka na oblasti si le za ene volitve zares vzame čas. Na lokalne in predsedniške se Janša ni pripravljal, naj je bil poraz - prvi in drugi - zanj še tako boleč.

Janša na parlamentarne volitve prihaja pripravljen - danes smo že sredi njegove kampanje in ta ni amaterski izdelek. Kampanjo že zdaj vodijo njegovi najbližji sodelavci, nekateri so zato celo zapustili državne službe. Strankini možje so lansirali nov brezplačni tednik. In seveda: celotna vlada je vpletena v propagiranje domnevnih kvalitet te oblasti. Vendar je to šele začetek. Janša obvlada tudi populistične prijeme - in vedno znova se prav ti prijemi, s katerimi poskuša iz volivcev izvabiti najbolj elementarna čustva, na levici podcenjujejo.

A problem levice ni, da Janša ni več pripravljen tako intenzivno delati na lastni protipropagandi. Njen problem je, da ta trenutek nobena izmed treh strank, ki se kažejo kot alternativa, ki naj bi sama ali skupaj z drugimi strankami oblikovala prihodnjo koalicijo, ne zmore narediti preboja, s katerim bi izkazala predvsem svojo kompetenco za vodenje države in vedenje, kakšne družbene razmere sploh ponuja. Nobena izmed strank se na primer ni definirala skozi pravice zaposlenih, pa čeprav so te v tem mandatu padle na najnižjo točko v vseh letih od nastanka države. Celo nasprotno. Zdi se, da nekaterih elementarnih vprašanj ne zmorejo razčistiti. Mar se Pahor na primer iz napačne strategije Lojzeta Peterleta, ki je stavil na podobo ljudskega predsednika, ni nič naučil? Morda je bil v času predvolilne kampanje Peterle ljudem res simpatičen, a bolj ko se je trudil biti simpatičen, bolj se je oddaljeval od podobe predsednika republike. Predsednik je moder in reprezentativen, kompetenten človek. In morda je Pahor po človeški plati ljudem po vseh revijalnih nastopih res bliže, a zagotovo ne kot človek, ki ima kompetence za vodenje vlade. Toda ljudi mora prepričati prav o zadnjem - simpatične ljudi izbirajo na drugih natečajih in izborih.

Pa problem poudarjanja svojih kompetenc ni le Pahorjev problem, enak problem imata tudi Zares in LDS. Nova stranka Zares bi morala poskrbeti, da bi bilo mogoče prepoznati njene splošne usmeritve, pa vendar še vedno išče predvsem niše v političnem prostoru, teme, ki so jih drugi pustili vnemar. Ne trdimo, da niso pomembne, le volitve so pred vrati. LDS prav tako stopiclja na mestu.

Ne trdimo, da se omenjene tri stranke na aktualne dogodke ne odzivajo - seveda se. A tisti, ki misli resno, mora politiki dajati tempo, mora imeti pobudo v svojih rokah.

In prav to je tisto, kar domnevno alternativni politiki še ni uspelo: definirati jasne ponudbe volivcem, na katere bi morale tudi stranke na oblasti ponuditi odgovor. Mar ni pred volitvami čas, da se opravi elementarni razmislek o tem, kam naj se ta država v trenutku, ko liberalni kapitalizem tone v hudo krizo, sploh usmeri? Mednarodne razmere - razprava o naravi kapitalizma, ki je posledica nevarne ameriške finančne krize in z njo povezanega konca dolgoletne rasti svetovnega gospodarstva - so naravni okvir, znotraj katerega bi že ta trenutek politične stranke lahko začele razpravo o prihodnosti naše države. Pri čemer ima domnevna alternativa na drugi strani oblast, ki je prav na liberalizmu, ki je svet pripeljal v krizo, utemeljila večino svojih potez.