Le metoda je druga

V sredo je poslanec SDS Miro Petek sklical tiskovno konferenco in na njej predstavil zahtevo po sklicu seje komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, na kateri bi obravnavali sum zlorabe posebnih oblik pridobivanja podatkov v zvezi z afero udba.net. Iz članka, ki je izšel v torkovem Dnevniku, naj bi bilo namreč razvidno, da je Sova leta 2003 z uporabo omenjenih metod spremljala delovanje SDS. Je sum SDS in Mira Petka upravičen? Je. Je Sova res raziskovala, kdo je objavil državno arhivsko gradivo, katerega značilnost je kopica osebnih podatkov? Je. Je to sploh njena naloga? Seveda je. Z drugimi besedami: poslanec Miro Petek je uprizoril tipično predstavo "primite tatu". Tipično za njegovo stranko namreč.

Kaj je že bila afera udba.net? Gre za spletni naslov, na katerem se je leta 2003 pojavilo več deset tisoč strani gradiva. Gigantska količina gradiva je bila opremljena z opombo, da podatki izvirajo iz Centralne aktivne evidence, ki jo je nekoč upravljal republiški sekretariat za notranje zadeve. Podatki, ki so bili na voljo na omenjenem spletnem naslovu, so bili natisnjeni na papir, po digitalizaciji pa so shranjeni v pdf-formatu. Seveda so se na objavo odzvali vsi organi, od policije do Sove. Kdo je objavil podatke, ki javnosti niso namenjeni v tej obliki? Gre morda za mednarodni poskus destabilizacije ali gre za tipično slovensko notranjepolitično igrico? Kdorkoli je že bil, vse je storil, da bi zakril sledi. Strežnik, na katerem se je pojavilo gradivo, ki bi moralo biti zaupne narave, je bil postavljen na Tajskem, v Bangkoku. Spletni naslov www.udba.net je bil registriran v New Yorku.

Nekdo je poskušal na skrivaj objaviti tajne podatke, z objavo pa je želel nekatere ljudi prikazali v čudni luči. A mu ni uspelo ne prvo ne drugo. Pa ne zaradi Sove ali policije. Razkritje je bilo hitro. Novinarji TV Slovenija so namreč preprosto poklicali tajskega upravljalca strežnika, ta pa je povedal, da mu je digitalizirano gradivo posredoval avstralski poslovnež slovenskega rodu, Dušan Lajovic. Seveda je bilo takoj jasno, odkod Lajovcu podatki, gre pač za dobrega prijatelja Janeza Janše, ki rad finančno pomaga SDS. In kaj je torej ta teden razkril Dnevnik? Da je to ugotovila tudi Sova, pri čemer je slednji uspelo odkriti tudi, da so bili podatki preneseni v tujino z računalnika SDS.

Je treba zaradi tega SDS uprizarjati "primite tatu"? V bistvu ne. Bolj pomembno je namreč dejstvo, da je Dnevnik razkril, da iz istega računalniškega gnezda stranke izvirajo tudi "napadi" na medijske strežnike, katerih namen je spreminjati rezultate glasovanj v prid stranke. Če ne bi šlo za največjo stranko v državi, bi temu rekli pobalinstvo. Pa ni. To je namreč najbolj nazorna demonstracija, kako si SDS predstavlja demokracijo - kot sistem, v katerem je vse dovoljeno, če to koristi stranki. Skoraj vse. In SDS in njen predsednik Janez Janša bi se morala opravičiti Žurnalu 24ur zaradi zlorabe, nato pa razkriti vse dosedanje tovrstne posege - predvsem pa javnosti zagotoviti, da tega ne bosta več počela. Pa tega nista storila. Nobenega dvoma ni, da to ni edina anketa, ki so se je lotili nadobudni prikrojevalci javnega mnenja iz SDS.

Pri tem pa v resnici veliko bolj zbuja skrb dejstvo, da v javnost vsak mesec prihajajo javnomnenjske raziskave, katerih izvajalci so brez resnih referenc, naročila pa jih je ali vlada ali pa neznani naročnik. In kaj je značilnost teh raziskav? Da se vlada in SDS v njih vedno znova odlično izkažeta. Namen je lahko samo eden: odvzeti kredibilnost referenčnim javnomnenjskim raziskavam in zmanjšati njihov pomen v javnosti.

Razlika med vzhodnoevropskimi populističnimi in nekdanjimi komunističnimi režimi je le v tem, da so komunisti uporabljali surove metode zatiranja, današnji vzhodnoevropski populisti pa so razvili metodo diskreditacije, pravi nekdanji poljski disident dr. Karol Jakubowicz.