Konec štrajka!

Zakaj se je razredni boj na Beverly Hillsu končal s porazom delavskega razreda

Hillary Clinton in Barack Obama sta imela zadnje TV soočenje v Kaliforniji - v sloviti losangeleški dvorani Kodak, v kateri bodo čez nekaj dni razdelili letošnje Oskarje. Soočenje se je odvrtelo pred "giga torkom", v dvorani - med prodemokratsko publiko - je bilo mogoče opaziti mnoge zvezdnike, tako igralske (Leonardo DiCaprio, Diane Keaton, Pierce Brosnan, Jason Alexander) kot režiserske (Steven Spielberg, Quentin Tarantino, Rob Reiner, James L. Brooks), Hillary in Obama sta govorila o marsičem, omenila sta celo ekonomijo, ki ne funkcionira in ki koristi le "bogatim in dobro povezanim", in "mučni položaj delavskih družin", toda niti z eno besedo nista omenila štrajka ameriških scenaristov, pa četudi sta se soočila v srcu Hollywooda in v srcu štrajka. Niti z eno samo besedo! V tistem trenutku je bilo jasno, da štrajk ameriških scenaristov ne bo uspel.

Ko se je štrajk začel, sta sicer rekla, da podpirata scenariste (načelno, se razume, ne da bi šla v detajle), toda kaj drugega jima niti ni preostalo. Vsi so pač podpirali scenariste - celo igralci, režiserji in gledalci. Hej, zaradi štrajka je odpadla celo letošnja podelitev Zlatih globusov! In hej, tudi podelitev Oskarjev je bila na tem, da odpade! Ja, pa še kaj. Hillary in Obama sta naredila vse, da podelitev Oskarjev ne bi odpadla. Razlog več, da štrajka scenaristov nista omenila. Če bi ga, če bi torej pred multimilijonskim avditorijem scenariste podprla, bi bitko med scenaristi in producenti - med h'woodskimi "delavci" in korporacijami - le še napela, stopnjevala in verjetno tudi podaljšala. Scenaristi bi dobili razlog, da ne popustijo, da vztrajajo in da ne sklepajo prenagljenih, izsiljenih kupčij... ee, kompromisov. Podelitev Zlatih globusov je eno, podelitev Oskarjev pa čisto nekaj drugega - predvsem velik biznis. Prevelik, da bi ga metali skozi okno - in to zaradi jebenih scenaristov. Oskarji so dolarji, profitno mesto in pospeševalec prodaje, obenem pa tudi spravni ritual, na katerem si ameriška filmska industrija vedno - terapevtsko! inspirativno! orgazmično! - poda roke. Ne, ni kaj - štrajk je moral predčasno spodleteti.

Prejšnji štrajk scenaristov je trajal skoraj pol leta, toda ko ga je bilo konec, scenaristi niso kaj prida pridobili - le nekaj manjših koncesij. Filmsko industrijo so ohromili, zato so vsi rekli: dovolj je! Gremo nazaj na delo! Vsem je bilo jasno, da niso dosegli tega, kar so hoteli, in da bi morali vztrajati do konca. Niso mogli: pritiski so bili prehudi. Hej, žagate si vejo, na kateri sedite! Pljuvate v lastno skledo! Ogrožate eksistenco vseh, ki so zaposleni v filmski industriji! Vsi smo na isti barki! Zakaj mislite, da ste nekaj posebnega! Zdaj je štrajk trajal le 100 dni. Pritiski so bili očitno spet prehudi, navsezadnje, z vseh strani so jim stalno vpili: scenaristi ste s štrajkom izgubili 258 milijonov! Ostali delavci, zaposleni v filmski industriji, so izgubili 450 milijonov! Lokalna industrija je izgubila skoraj dve milijardi! Delo stoji! TV serije stojijo! Filmi stojijo! Celo Angeli in demoni! David Letterman si vice izmišlja sam! 40.000 delavcev je brez dela! Delnice padajo! Zaradi vas! Itak ste preplačani! Štrajk je bil videti vse manj patriotski. In vse bolj nevaren za ameriške ideale, kot sta prosti trg in svoboda kapitala. Še huje, dišati je začel po socializmu, ali kot je rekel multimedijski tajkun Rupert Murdoch - "vse skupaj skušajo spremeniti v socialistični sistem in potopiti korporacije".

Po stotih dneh so se šefi največjih h'woodskih gigantov, kot so Fox, Paramount, Disney, Sony, Warner, CBS, MGM in NBC Universal, in sindikalisti dogovorili, podpisali novo "zgodovinsko" pogodbo, scenaristi pa so jo potem z glasovanjem blagoslovili - tako rekoč enoglasno. Ali natančneje, izmed 10.500 članov Združenja scenaristov jih je glasovalo 3.800 - le 283 jih je bilo proti. Niti ne bi moglo biti drugače: nova sindikalna pogodba jim je bila predstavljena kot "izvršeno dejstvo". Držati moramo skupaj! Zdaj ni čas za kompliciranje! PR dela proti nam! Pustimo detajle! Več bomo dosegli nasledjič! Studijska PR mašina je medije itak stalno žgala z "insajderskimi" zgodbami o tem, da pogajanja dobro in hitro napredujejo in da je nova sindikalna pogodba praktično sklenjena, pa četudi to ni bilo res, toda s temi fabrikacijami je ustvarila klimo, ki je začela javno mnenje obračati proti scenaristom, in vtis, da so problem scenaristi, ne pa korporacije.

Sindikalno vodstvo, ki se je po eni strani znašlo med vse bolj nestrpno javnostjo in vse bolj neučakanimi scenaristi in ki je po drugi strani vsa pogajanja s h'woodskimi giganti opravljala za zaprtimi vrati, v popolni tajnosti (običajno kar na domovih velikih h'woodskih tajkunov, jasno, ob scotchu), je tako vzelo, kar je bilo na mizi. In 13. februarja so se scenaristi vrnili na delo, pripravljeni na polet v krasni digitalni svet, v dobo novih filmskih platform. Zdaj so spet vsi na isti barki... ee, na "zgodovinski" barki. Problem je le v tem, da je pogodba, ki jih je potegnila nazaj na to barko, bolj "zgodovinska" za h'woodske korporacije kot pa za scenariste. In glede na to, da so se scenaristi pogajali z milijarderji, ki furajo posel z bajno profitno margino, bi lahko rekli, da so na mizi ostale le drobtine. Spomnite se: kaj je bil glavni problem? Zakaj se je sploh začel štrajk? Zaradi interneta, zaradi "novih medijev". Ali natančneje: zaradi streaminga filmskih in TV programov. Še natančneje: zaradi internetnega predvajanja oz. posredovanja vsebin, ki so bile prej predvajane na TV ali pa v kinu. Scenaristi so hoteli svoj delež - hja, tantieme. Kar je bilo logično: ko so s Hollywoodom podpisali zadnjo sindikalno pogodbo, še ni bilo interneta in streaminga. In rezultat pogajanj? Scenaristi bodo po novem dobili 2% od tega, kar bodo producenti zaslužili s streamingom tega ali onega programa. In to ne glede na to, kako ga bodo producenti tržili. Če ga bodo recimo tržili z oglasi, bodo scenaristi dobili 2% od prodaje oglasov. In to je to.

Kul, boste rekli - ni slabo. 2% ni ravno nič - 2%. je vendarle 2%. Problem je v tem, da 2% v tem primeru nista 2%. Producenti so namreč scenariste prikrajšali za zelo pomembno "okno": scenaristi bodo dobili le 2% od tistega, kar bodo producenti iztržili po prvih sedemnajstih-do-štiriindvajsetih dneh. Kar pomeni: prvih 17-do-24 dni streaminga scenaristi ne bodo upravičeni do ničesar. Kar je čudno, že kar absurdno, če pomislimo, da se bo s streamingom največ prometa naredilo prav prve dni po štartu streaminga. Pomislite: po katerih programih bo največje povpraševanje? Točno, po TV serijah in komičnih showih, recimo po Jayu Lenu, Davidu Lettermanu ali pa Billu Maherju. Kdo je najbolj zainteresiran, da vidi te serije in showe? Ta, ki jih je zamudil - ni imel časa, bil je drugje, zaseden. In kdaj skuša to, kar je zamudil, nadoknaditi? Čim prej! Kar pomeni: takoj ko so ti programi dosegljivi prek streaminga. Prve dni po začetku streaminga. Pomeni: največji promet bo prve dni po začetku streaminga. In potem bo zmeraj manjši. Sedemnajsti ali pa štiriindvajseti dan, ko se bo začel profit stekati tudi k scenaristom, bo to le še drobiž (ki ga bodo scenaristi itak videli šele tretje leto po začetku streaminga!). "Okno", v katerem bodo producenti najbolj mastno služili, bo za scenariste tako le promocija. Čudno. Še bolj čudno: scenaristi so opustili zahtevo po višjih tantiemah od prodaje dvdjev, pa četudi filmske korporacije z dvdji letno obrnejo 16 milijard dolarjev. Dvd je tak biznis, da ga scenaristi ne bi smeli izpustiti iz rok, pa so ga - očitno taktično: v zameno za tantieme od streaminga brez "okna". Zdi se, kot da bi h'woodski šefi sindikalistom rekli: Okej, tole vam damo, da si rešite obraz, potem pa nam dajte mir! Pred nami so Oskarji! Jasno? Jasno.

H'woodska verzija pakta o nenapadanju

Oskarje so producenti - ali natančneje, šefi h'woodskih studiev - ustanovili zato, da bi lažje kontrolirali svoje delavce: igralce, režiserje, scenariste in tako dalje. Da bi v Hollywoodu lažje mirili potencialni socialni nemir. Da bi torej lažje preprečili razmah sindikalnega gibanja. Ne, sindikatov na svoje dvorišču niso hoteli videti. Vse se je začelo, ko je Louis B. Mayer, vsemogočni boss mogočnega studia MGM, ob koncu leta 1926 sklenil, da si bo ob morju, v Santa Monici, postavil razkošno vilo. Mayer je bil filmski tajkun, kar pomeni, da je bil zelo varčen, da ne rečem skopuški. In to, kar je ugotovil, ga je streslo, celo presunilo, okej, zgrozilo: gradbenikov, zidarjev, tesarjev, mizarjev, vodovodarjev, pleskarjev in električarjev, ki naj bi mu vilo po hitrem postopku postavili in ki so običajno sodelovali pri izgradnji setov za h'woodske filme, ni mogel dobiti po ceni, kot si jo je zamislil. Ali bolje rečeno, ni jih mogel dobiti po znižani ceni - pod ceno. In zakaj ne? Iz preprostega razloga: vsa ta delovna sila je bila sindikalno organizirana. Pet ameriških sindidatov in devet h'woodskih studiev je namreč tik pred tem podpisalo sindikalno pogodbo. Šit! Kar je kakopak pomenilo: delovna sila, ki sodeluje pri h'woodskih filmih, je lahko plačana le po sindikalni pogodbi. In pika.

Louisa B. Mayerja, ki je MGM vodil kot nezmotljivi, vedno uslišani diktator, je zabolela glava. Ozrl se je proti parceli, na kateri naj bi stala njegova vila, potem pa pogled zasukal proti Hollywoodu - proti parceli, na kateri je stala njegova krasna filmska tovarna. Šit, si je rekel: kaj bo, če se bodo po zgledu teh zidarjev, tesarjev in pleskarjev sindikalno organizirali tudi igralci, režiserji in scenaristi? Mayer si ni znal predstavljati, da bi se moral prilagajati volji sindikatov - ali pa, še huje, da bi mu sindikati govorili, kaj naj počne, kako naj to počne in koliko naj zato plača. Ni šans! Mayer je bil dovolj cinefila in dovolj paranoika, da mu je vse skupaj potegnilo na konec sveta - na film katastrofe. Na Potres! Armagedon! Zadnji udarec! Dan po jutrišnjem! Pred očmi je zagledal vse tiste filme katastrofe, ki še niso bili posneti - in v njih je videl biografijo svoje prihodnosti, če bo v hišo spustil sindikate.

Stisnil je zobe, dal zgraditi vilo in plačal - po sindikalni ceni. Toda takoj zatem je svojo novo vilo spremenil v prizorišče zarotniškega sestanka, na katerega je zbobnal tri velike h'woodske playerje, zvezdnika Conrada Nagla, režiserja Freda Nibla in Freda Beetsona, šefa Združenja filmskih producentov, in jim razkril: ustanovili bomo organizacijo, ki bo skrbela za interese filmske industrije. Ki bo ščitila interese lastnikov, interese kapitala. Ki bo urejala odnose s h'woodsko delovno silo. Ki bo skrbela za socialni mir in imidž filmske industrije. Ker so fantje zastrigli z ušesi, je Mayer teden dni kasneje zarotniški nabor razširil - tokrat je zbobnal 36 h'woodskih frajerjev. Ne v svoji vili, ampak v losangeleškem hotelu Ambassador, kjer je oznanil, da bodo ustanovili International Academy of Motion Picture Arts and Sciences - Mednarodno akademijo filmskih umetnosti in ved. Logično, frajerji so strumno prikimali, kar pa ni bilo presenetljivo - večina jih je bila producentov, varuhov kapitala. Besedo "International" so izpustili - in tako je nastala Akademija filmskih umetnosti in ved, ki so jo uradno lansirali in legitimirali 4. maja 1927 na velikem banketu v losangeleškem hotelu Biltmore.

Ergo: pod krinko filmske umetnosti so ustanovili organizacijo, "Akademijo", ki naj bi stisnila ne le sindikate in delovno silo, ampak tudi same umetnike - igralce, režiserje in scenariste. Ko so producenti - varuhi h'woodskega kapitala - ustanovili Akademijo, so de facto ustanovili svoj sindikat. Svoj supersindikat. Akademija je bila odgovor na sindikalno organiziranje h'woodske delovne sile. Da bi pa pokazali sočutje, razumevanje, dobro voljo in solidarnost, da bi torej pokazali, da res cenijo in spoštujejo svoje umetnike, so sklenili, da bodo enkrat na leto svečano in z vsem pompom razdelili tudi posebne filmske nagrade. Hja, tem nagradam se je najprej - prvih nekaj let - reklo Nagrade, Awards, kasneje pa so jih preimenovali v Oskarje. Ali bolje rečeno: Oskarje so lansirali kot orožje, s katerim naj bi mirili nezadovoljstvo filmskih umetnikov. Igralcev, režiserjev in scenaristov. Umetnikom so dali občutek, da so eno s producenti - da jih kapital ljubi. Akademija je bila sindikat - Oskarji so bili ozimnica. Še več: Oskarji so bili pogodba med producenti in umetniki - h'woodska verzija pakta o nenapadanju. Ko pride velika noč, podelitev Oskarjev, na oder drug za drugim stopajo umetniki, ki radi kritizirajo politiko, toda nikoli se ne zgodi, da bi kritizirali producente - ali pa h'woodske studie, vladajočo filmsko elito, masivne korporacije, kapital.

Lepa slepa slika

Hillary in Obama 80 let kasneje te igre nista hotela kvariti. A po drugi strani, le zakaj bi jo? V resnici bi bilo čudno, če bi jo. Scenaristi jima morda pišejo slogane in govore, toda njuni glavni h'woodski sponzorji niso scenaristi, ampak producenti in šefi h'woodskih korporacij. Oba, tako Obama kot Hillary, sta že lani, kmalu po najavi svojih kandidatur, na gala feštah, ki so se odvrtele na Beverly Hillsu, zbrala vsak po 2,5 milijona dolarjev. In to je bil le začetek. Obamo in Hillary so namreč javno, uradno podprli mnogi h'woodski tajkuni: Rupert Murdoch (Fox), Sumner Redstone (CBS, Viacom), Sherry Lansing (eks Paramount), Jeffrey Katzenberg & David Geffen (DreamWorks), Michael Eisner (eks Disney), Michael Lynton (Sony) in tako dalje. Hollywood je med njunimi največjimi donatorji. Specifično: Hollywood je Obamov šesti in Hillaryjin sedmi največji panožni donator. V njunem interesu je bilo, da se štrajk scenaristov čim prej konča - in da se konča v korist njunih donatorjev. Zato se v razredni boj na Beverly Hillsu nista vmešavala.

In tako so scenaristi predčasno klonili. Klonili pa so zato, ker so bili slepi za razredno naturo svojega štrajka, ker torej svojega štrajka niso znali videti v kontekstu "velike slike" - v kontekstu recesije, ki je zajela Ameriko, vsesplošnega slabšanja delovnih standardov, vse hujšega stiskanja in izsiljevanja delovne sile, relativiziranja sindikatov in delavskih pravic, množičnih odpuščanj in zmanjševanj delovnih mest, vse hujše ekonomske nestabilnosti in štrajkov, ki vse bolj pretresajo svet. Še toliko bolj, ker je v Združenje scenaristov včlanjenih okrog 10.500 scenaristov, ki se dobesedno žrejo med sabo - dela ni nikoli za vse, tako da stalno obstaja "presežna" delovna sila, kar pomeni, da imajo producenti veliko manevrskega prostora, ki ga tudi izkoriščajo. In ki ga bodo izkoristili tudi zdaj, po štrajku, ko bodo skušali z znižanjem stroškov in drugimi racionalizacijami dobiti nazaj tisto, kar so izgubili v teh stotih dneh. Če bi scenariti vztrajali in s štrajkom nadaljevali še mesec ali dva, bi iztirili podelitev Oskarjev in kompletno spomladansko TV sezono. Razlika bi bila v tem, da bi si morali obraz potem reševati h'woodski šefi, ne pa scenaristi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.