Bernard Nežmah

15. 8. 2003  |  Mladina 32  | 

Človek, ki ga niso opazili

Dobra stran tega, da slovenski časopisi ne izhajajo samo na Slovenskem

© Tomo Lavrič

V julijski številki tržaške revije Mladika je izšla drobna vestička, ki sporoča, da je 1. junija umrl na svojem domu v Clevelandu 77-letni France Dejak. Ne nacionalna televizija ne tekmica POP TV niti nobeden izmed osrednjih dnevnikov niso o tem možu objavil niti besedice; sem pač ne štejemo plačane osmrtnice svojcev v Delu. Iz česar bi sklepali, da je pač umrl mož, katerega življenje je bilo tako vsakdanje, da ga ne slovenski mediji ne javno mnenje niso pogrešili. Da je njegova življenjska zgodba povezana na nek poseben način le s tržaškimi Slovenci.

Je torej mož živel v Trstu? - Ne, nekoč se je rodil in bival na teritoriju kraljevine Jugoslavije, preden ga je pot zanesla v ZDA.

A vseeno: kdo je bil gospod France Dejak? Enciklopedija Slovenije ga ni opazila, tudi Drago Bajt ga ni uvrstil v Slovenski kdo je kdo, ne Luc Menaše v Svetovni biografski leksikon, celo v ZDA izhajajoči Who's Who of Slovene descent in the United States Rada Lenčka in Josepha Velikonje ga ni zabeležil. Edino bibliografsko sled najdete v računalniškem izpisku Cobissa, kjer se njegovo ime pojavi šestkrat. Prvič kot soavtor pričevanjske knjige, ki je izšla pri Mohorjevi založbi v Celovcu, drugič in tretjič kot pripovedovalec v dnevniku Slovenec, četrtič kot pisec spominov v reviji Zaveza, potem z memoarji v koledarju celovške Mohorjeve družbe in šestič kot intervjuvanec tednika Mladina v prvi številki v letu 1994.

Šestkrat je pripovedoval isto zgodbo, ki pa ni bila nikoli tako zanimiva, da bi ga povabili za gosta v studio TV SLO ali mu posvetili temo v kakšnem izmed dnevnih časopisov.

Kakšne ničevosti je torej pripovedoval, da ga ni bilo vredno povzeti v osrednjih medijih?

Če upoštevamo, da je bil po poklicu delavec, niti ni tako čudno, zakaj navadni delavec zlepa ne postane medijska tarča. Zagrešiti bi moral najmanj okruten zločin, da bi fizikalec postal iskani lik.

Pa vendar, zakaj je neki fizikalec, ki je živel neopazno kariero v ZDA, v devetdesetih naenkrat postal pomemben vsaj v delu slovenskih časnikov?

Resnici na ljubo Cobiss ni natančen pri malo manj novejših tiskih, pa je tako spustil prvi nastop Franca Dejaka 3. novembra 1989 v 38. številki tednika Mladine. Novinar Gorazd Suhadolnik je takrat prišel iz ZDA s senzacionalnim intervjujem, ki je bil naslovljen: Mož, ki je pobegnil iz jame. Upokojeni zidar je v njem pripovedoval zgodbo enega izmed deset tisoč Slovencev, ki so jih maja 1945 Britanci predali Titovim partizanom. Torej kalvarija skozi zapore, mučenja, stradež in na koncu množične eksekucije v jami v Kočevskem Rogu. Dejak je bil eden izmed treh znanih preživelih, ranjenemu mu je namreč ponoči uspelo splezati iz mrtvaške globeli in pobegniti.

O največjem množičnem poboju v moderni zgodovini Slovencev je torej prvič spregovorila preživela žrtev. 44 let ni imela pravice do objave svojih spominov v časopisih na Slovenskem.

Karkoli vzamemo - poboje ali pol stoletja zaprtih ust, oboje je samo po sebi medijski dogodek. Vzemimo nesrečno usodo klošarja iz Šoštanja, ki je postala tema, katera je za več tednov pretresla prebivalstvo. Ni bilo najti medija, ki bi ta sadistični umor ignoriral.

Z Dejakovim pričevanjem je bilo drugače. Velikim časopisnim dnevnikom in nacionalni televiziji je uspelo, da ga poldrugo desetletje niso opazili kot osebnosti.

Pač ne poročajo o vojnih hudodelstvih? Nikakor, ob vsakem izkopavanju množičnih grobišč v Bosni, na Hrvaškem in na Kosovu ti isti mediji natančno poročajo.

Ko v parlamentu teče razprava o napisih na grobovih pobitih med in po vojni, mediji poročajo vse podrobnosti. Ko pa je živa podrobnost še hodila naokoli, je niso nikoli poiskali, da bi v mikrofon in pred kamero povedala, kako so partizani izvajali poboje množice ujetnikov. -!!!!?

Nikoli direktno, enkrat na kratko, ko je bil nastopil kot priča pred Pučnikovo komisijo, kjer je bil razlog parlamentarna preiskava, še enkrat prej v kakšni minutki posnetka v dokumentarcu Filipa Robarja-Dorina Za resnični konec vojne, ki pa je na televizijo prišel kot avtorsko delo. Običajni sodnikov podaljšek pri nogometu presega dolžino časa, ki ga je nacionalka posvetila človeku, ki je preživel največjo množično morijo.

Zakaj idealnega materiala za zgodovinski dosje nikoli niso opazili?

Paranoični pogled bi rekel - stara Udba in Zveza borcev vlečeta še vedno vse niti v žurnalizmu. Človek bi v to težko verjel, gre prej za naravni refleks urednikov in novinarjev, ki v njem niso ugledali teme. Toda, ali je naravni refleks res naraven?

Si predstavljate, da bi se našel Iračan, ki bi povedal, da je pobegnil iz puščavske jame, kamor so ameriški marinci zasuli ujete iraške vojake? - Vse TV hiše bi obelodanile njegovo pričevanje.

Še bolj preprosto. Denimo, da bi v Beltincih padel človek v kanalizacijski jašek, se nesrečno zagozdil in bi ga gasilcem šele po nekaj urah uspelo izžagati iz pasti. Slika rešenega bi bila na naslovnicah jutranjih časopisov, televizijske ekipe bi se vključevale neposredno s kraja nesreče, radijci bi iz ure v uro sporočali novosti o reševalni akciji.

Ko se je pojavil preživeli iz Kočevskega Roga, pa - ?????