Bernard Nežmah

12. 2. 2006  |  Mladina 6  | 

Janez Kovačič in Danilo Drnovšek

Kaj druži Danila Kovačiča in Janeza Drnovška?

© Tomo Lavrič

Kot pravi ponarodel Severjev stavek: še teden nazaj ne bi nihče pomislil, da bo Janez Drnovšek pomilostil Danila Kovačiča. Pa vendar: ali je to sploh presenečenje? Ali sta pojavi Drnovška in Kovačiča res tako vsaksebi?

Ko je državni predsednik podpisal pomilostitev, je predstavil svoj pogled, kako on vidi Danila Kovačiča.

Dober človek je, ker je veliko storil za razvoj Nove Gorice.

Njegovo zdravje je krhko.

V dolgem procesu je toliko pretrpel, da je že s tem odslužil kazen.

Zloraba direktorskega položaja, zaradi katere mu je Vrhovno sodišče dosodilo 3 leta in 8 mesecev zapora, je v očeh predsednika le napaka, ki jo je storil.

Prvo dejanje, ki ga je napravil Janez Drnovšek po bombastični najavi ustanovitve Gibanja za pravičnost in razvoj, je tako pomilostitev nekdanjega kralja Hitovih casinojev. Če so si ljudje razbijali glave, kaj naj bi bilo to gibanje, jim je zdaj nazorno pokazal.

Politiki dajejo namreč pečat še najbolj s svojim osebnim zgledom. Tako je Drnovšek osvajal srca množic s človekoljubnimi gestami. Ko se je slikal objet s stoletnimi mamkami namesto v pričakovani družbi finančnih in kulturnih veljakov. Ko se je iz urbanega okolja preselil na podeželje, kjer si sam peče kruh. Ko je namesto klasične razglednice iz davoškega srečanja poslovnežev igral na bolivijsko frulico ob jezeru Titikaka. Ko je razglasil, da svojega zdravja ne bo več slepo prepuščal zdravnikom, ampak bo zanj odslej poskrbel sam s prvobitnim in asketskim slogom življenja. Ko je za razliko od očetov, ki se na vse kriplje branijo, da bi priznali očetovstvo v drugih zgodbah, dobrodušno naznanil, da je dobil dvajsetletno hčer.

Tako Drnovškov novi imidž.

Kaj pa je v zadnjem letu sporočal sodržavljanom Danilo Kovačič?

Utelešal je prototip človeka, ki je nad zakonom oziroma nad pravili, ki jih spoštuje večina. Slehernik se na sodišču bori do zadnjega atoma, da bi ubežal zaporni kazni. Ko pa mu sodnik izreče obsodbo, kvečjemu poskusi s pritožbo, a po porazu na pritožni instanci se pokorno napoti v zapor.

Kaj pa stori HitDanilo? Po drugostopenjski sodbi se s četico odvetnikov pritoži na Vrhovno sodišče. Ko tam izgubi, vloži prošnjo, da mu odložijo kazen, ker da skrbi za bolno ženo. Sodišče mu ugodi, toda ko napoči trenutek bridke resnice,

ga ni v zapor. Časniki napovedujejo, da ga bo roka pravice iskala s tiralico, nihče ne ve, kje je presahnil, dokler ne udari vest, da se je umaknil v idrijsko norišnico. Zdaj Kovačič piše novo prošnjo, da mu odložijo kazen, tokrat zaradi slabega psihičnega stanja. Sodišče presodi njegove argumente in odloči, da je mož sposoben prestajati arestantsko življenje. Konec igre? Nikakor, kralj Hitovih kockarnic napiše predsedniku prošnjo za pomilostitev. Toda ker pozitivni odgovor zamuja, se pojavi kot čudežna prikazen v kaznilnici na Dobu, kjer dobi status zapornika. A še preden ga vsi čuvaji spoznajo, potoži zaradi slabe psihe in že ga prepeljejo v mentalno bolnišnico na Polju. Vmes se s prijatelji dogovori, da organizirajo vseljudsko zbiranje podpisov za njegovo pomilostitev. Na Polju psihiatrom uspe dopovedati, da ni kos zaporniškemu življenju in tako sledi preložitev kazni. A že čez kakšen teden se mu prikaže Marija v podobi predsednika Drnovška, ki mu izkaže milost svobode.

Briljantni zgled, kako se z odlično organizacijo, s četo odvetnikov in absolutnim nepriznavanjem pravnih odločb na koncu izogneš kazni!!!!!!!!! Še več, predsednik ti nakloni posebno milost, ne da bi se poprej pokesal grehov ali priznal kaznivo dejanje.

A še včeraj psihično popolnoma zlomljeni človek zdaj v hipu zaživi. Iz bolniške postelje se javlja teve hišam in v povsem preudarnem glasu komentira pomilostitev. Bolnik, ki so mu zaradi psihičnega kolapsa še včeraj ustavili prestajanje kazni, je

danes sposoben dolgega in povsem razumnega pogovora za časnik "Delo".

Kovačiču je uspelo utelesiti novo psihično bolezen - fobijo pred zaporom. Ergo, če človek preveč trpi ob sami misli, da bo moral ždeti v zaporu, bo tako zbolel, da bo nesposoben prestajati kazen.

Dragoceni nauk za vse sedanje in bodoče arestante.

A kje je podobnost med predsednikom Drnovškom in igralniškim kraljem Kovačičem?

Predsednik je namreč doživel notranjo preobrazbo. Toda tudi sedanja mehka Kovačičeva dušica je bila nekoč brezobzirno trda. V času, ko je bil nedotakljivi podjetniški kralj, je bil strah in trepet za vse, ki so opozarjali na njegovo protizakonito delovanje. Vlagal je kazenske tožbe proti novinarjem in politikom. Na sodišču je preganjal tako poslanca Marjana Podobnika in Iva Hvalico kot novinarja "Dela" Igorja Guzlja in urednico nacionalke Rosvito Pesek. Hvalico je roka pravica oglobila za milijonski znesek, Peskovo pa so ljubljanski sodniki l. 1994 obsodili na dva meseca zapora pogojno na eno leto, ker je v oddaji izrekla: "Po medijskem razkritju nekaterih očitnih kaznivih dejanj, bi se moral Danilo Kovačič že zdavnaj znajti za zapahi, če bi delovala pravna država." Kakšna jasnovidnost; celo tokrat, ko naposled deluje pravna država, moža ni za zapahi!

Višje sodišče je resda novinarko oprostilo, toda čast in dobro ime gospoda Kovačiča je zdaj vzel v bran kar vrhovni tožilec, ki se je v imenu države pritožil na Vrhovno sodišče, da slednje vendarle izreče zaporno kazen za nedopustno medijsko kritiko. Nekajletno sodno preganjanje kritičarke so na koncu presekali vrhovni sodniki z razsodbo, da je v Sloveniji dopustno kritiziranje nedelovanja pravne države. Če novi Kovačič beži pred roko pravice, je stari Kovačič vpel vse sile, da bi s pomočjo roke pravice strogo sankcioniral neljuba kritična mnenja.

Toda predsednik Drnovšek uteleša princip vladarskega odpuščanja. Za kakšno ceno? Da ignorira mnenje sodišča, javnega tožilstva in pravosodnega ministra, ki so vsi nasprotovali tej pomilostitvi. Zanj delo in stališče pravosodnih institucij ni relevantno. Že poprej je ljudstvu demonstriral upor zoper medicino kot znanost, še prej je povedal, da se požvižga ne medijske kritike.

Če to počne kot državljan Drnovšek, je takšna rokerska drža lahko celo simpatična. Če pa predsednik Drnovšek postaja prepoznaven po samovoljnih predsedniških potezah, ki same po sebi anulirajo delo kriminalistov, tožilcev, sodnikov in pravosodja kot takega? Če predsednik države začne slediti svoji novi osebni agendi - ki je ni predstavil pred volitvami -, pri čemer se ne ozira ne na javno mnenje ne na medicinsko ne na medijsko in ne na pravosodno???????????????

Ta poteza samovoljnosti, ki jo vodi skrb za lastno agendo mimo splošno sprejetih norm, združuje Danila Kovačiča in Janeza Drnovška.