Heni Erceg

Heni Erceg

21. 10. 2011  |  Mladina 42  |  Hrvaška

Ideologi ulice

Znano je, kakšne frustracije povzročajo boleče travme iz preteklosti, zato lahko sklepamo, da je Kosorkino ogorčeno vztrajanje pri sovraštvu do komunistov pravzaprav njen obračun z lastno preteklostjo

Hrvaški mediji so te dni objavili fotokopijo zanimive izkaznice, iz katere je razvidno, da je bila sedanja premierka dolga leta članica Zveze komunistov Jugoslavije. Še več, mlada aktivistka se je v ZKJ včlanila ravno leta 1972, torej takoj po zadušitvi znamenite »hrvaške pomladi«, nacionalističnega gibanja, katerega nosilci so dve desetletji prezgodaj zahtevali samostojnost Hrvaške. Gospa Kosor se je torej pridružila partiji, ki je bila malo prej pozaprla vse vidnejše člane gibanja za hrvaško neodvisnost, ljudi, katerih ideje prav ta gospa danes tako radikalno zagovarja. Pa Jadranka Kosor ni samo nekoliko pokukala v Titovo komunistično partijo, ampak je njena zvesta članica ostala polnih dvajset let.

Znano je, kakšne frustracije povzročajo boleče travme iz preteklosti, zato lahko sklepamo, da je Kosorkino ogorčeno vztrajanje pri sovraštvu do komunistov pravzaprav njen obračun z lastno preteklostjo. Sama pa je odličen zgled preobrazbe oportunega komunista v demagoškega nacionalista, kakršnih v vladajoči stranki ne manjka. V teh predvolilnih dneh so ti ljudje popolnoma izgubili živce, tako da je zaradi žalitev, s katerimi Kosorkini vodilni zasipajo opozicijo, v celoti zastalo delo parlamenta.

Kaplja čez rob, ki je spodbudila odločitev opozicije, da ne bo več sodelovala pri parlamentarnih dejavnostih, so bile nerazumne seksistične žaljivke, s katerimi je Vladimir Šeks, vplivni strankarski voditelj in človek, osumljen vojnih zločinov, obkladal parlamentarno poslanko socialdemokratov. V besednjaku stranke, ki nezadržno izgublja ugled in moč, tudi sicer prevladujejo seksistične in rasne oznake, med drugim člani te stranke voditelje socialdemokratov imenujejo četniki, bliže ko so volitve, bolj osovražena je pri njih Jugoslavija in Tito vse bolj živ. Hrvatje se tako spet izgubljajo v mračni preteklosti, da bi pozabili na žalostno sedanjost in negotovo prihodnost.

V tem časovnem stroju je prišla za vladajoče nacionaliste kakor naročena zahteva po preimenovanju zagrebškega Trga maršala Tita. Pobudo zanjo je dalo 500 t. i. intelektualcev, zbranih v nečem, kar se imenuje Krog za trg. V njem se je znašlo vse, kar na Hrvaškem kaj da nase in na narod, od akademikov, ki so jim blizu tragične ideje Franja Tuđmana, recimo tista o delitvi Bosne in Hercegovine, do kvazizgodovinarjev in proustaških ideologov. Vsi pa so zagovorniki prepričanja, da Tito, ki je bil despot in zločinec, ne sme imeti spominskega znamenja, ulice, kaj šele trga v hrvaški prestolnici.

Gospa Kosor se je pridružila partiji, ki je bila malo prej pozaprla vse vidnejše člane gibanja za hrvaško neodvisnost, ljudi, katerih ideje prav ta gospa danes tako radikalno zagovarja. Pa Jadranka Kosor ni samo nekoliko pokukala v Titovo komunistično partijo, ampak je njena zvesta članica ostala polnih dvajset let.

Dobro, ljudem, pa čeprav gre za najhujše Tuđmanove oprode, ne gre odrekati pravice do demokratičnih prebliskov. Vendar se ob poskusu odstranitve Tita iz kolektivnega spomina, in to s sodelovanjem nekdanjih odločnih zagovornikov prepričanj njegove partije, postavlja resno vprašanje drugih despotov in nasilnežev, katerih imena nosijo številne ulice in trgi v hrvaških mestih. Kaj naj na primer naredimo s kopico Trpimirov, Krešmirov in Tomislavov ... torej s kralji, ki so bili vsi po vrsti barabe in morilci, nagnjeni h krvavemu kaznovanju podložnikov? Kaj z znamenitim banom Jelačićem, ki je, če bi upoštevali ženevske konvencije, zagrešil pokol Madžarov, njegovo ime pa nosi osrednji zagrebški trg? Ali če gremo v nedavnejšo preteklost - mar si zasluži na desetine in desetine ulic in trgov Franjo Tuđman, zločinec in diktator, ki je najbolj grobo obračunaval z drugače mislečimi ali s pripadniki drugih etničnih skupin?

Na kratko, če se zahteva sprememba imena Titovega trga, bi bilo vsekakor pošteno, da ne rečemo demokratično, če bi z ulic umaknili tudi imena vseh despotov, krvavih vodij in nasilnežev. In potem ulice lepo poimenovali po sadju in zelenjavi, ribah, školjkah, rožah ... Tako bi se na primer neka ulica v nekem mestu v Slavoniji imenovala po kakem pesniku, ali, bog mi odpusti, kakem antifašistu, namesto po tistem razbojniku, po katerem se imenuje sedaj.

Gre za Mileta Budaka, katerega ime so donedavna nosile še številne druge ulice po hrvaških mestih od Dubrovnika do Splita. V tedniku Feral Tribune smo imeli več let rubriko, posvečeno prav odstranjevanju Budakovega imena z ulic in s trgov. Kot pa je splošno znano, je bila Feralova protidržavnost sorazmerna s pomembnostjo Mileta Budaka za hrvaško nacionalno stvar. Zato Ferala ni več, Budak pa še kar vztraja. Čeprav je bil minister za kulturo nacistične tvorbe Neodvisne države Hrvaške, odgovoren za uvedbo rasnih zakonov, deportacijo Židov, komunistov ... No, in ta Budak ima še naprej svojo ulico v tem mestu v Slavoniji in nikjer ni videti nobenih domnevnih intelektualcev, ki bi jim ulica z imenom ustaškega zločinca šla tako v nos kot trg s Titovim imenom.

Tako je zato, ker Hrvatje množično obožujejo svoje zločince, tiste, prežete z idejo etnične čistosti, nacionaliste, ki jih odkrito mikajo tuja ozemlja. Od tod tudi evforija volilcev HDZ na zborovanju v Splitu, ko je premierka Kosorjeva kot posebej pomembnega gosta in svoj udarni predvolilni adut napovedala nekega Tuđmanovega generala, znanega po tem, da je osumljen pokola Srbov v Mrkonjić Gradu v BiH.

»Nadvse si želim, da bi se zbudil, ugotovil, da je leto 1990, in si rekel: 'Uf, kakšne grozne sanje!'« To so besede Milana Mladenovića, legendarnega frontmena in pevca beograjskega rockovskega benda Ekatarina Velika, prezgodaj umrlega sanjača, ki je s svojim protivojnim delovanjem dokazoval, da gre tudi drugače, brez nacionalističnih rovov, sovraštva in prelivanja krvi. Eno od ulic v Zagrebu naj bi, tako pravijo, kmalu poimenovali po Mladenoviću. To nikakor ne bo bogve kakšna zmaga civilizacije in poezije nad ideologijo nasilnega folka, ampak sliši se dobro. In človeka nekako vzradosti. Pa čeprav samo na simbolni ravni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.