Grega Repovž

Grega Repovž

13. 1. 2012  |  Mladina 2  |  Uvodnik

Nove vloge

Ni treba biti moder, da bi vedeli, kaj bomo dobili v naslednjih tednih v Sloveniji. Vlado. Načelno to velja pozdraviti. Že od konca lanskega poletja imamo namreč le vlado, ki opravlja tekoče posle, oziroma slabo polovico normalne vladne ekipe. In priznajmo ji: zelo dobro je funkcionirala. V resnici že dolgo nismo imeli tako mirno in spokojno delujoče vlade. Ministri in državni sekretarji so delali, Pahor pa ni prirejal svojih hokuspokus tiskovnih konferenc. Zgled vlade.

No, novo vlado bo, vse bolj se tako zdi, vodil Janez Janša. Izkušnje preteklih tednov in preteklih sestavljanj koalicij nam nakazujejo, da bodo naslednji dnevi v znamenju stranke DeSUS, ki bo, prosto po Virantu, zdaj presenečena poskušala ugotoviti, da je čas, da se žrtvuje, ker je v interesu Slovenije, da vstopi v Janševo vlado. Tako kot Virant je tudi Karl Erjavec pretekle tedne s svojimi dejanji poskrbel za to, da je bil Zoran Janković videti vse prej kot močan kandidat za premiera, z njim se ni hotel niti pogovarjati (zakaj ne?), mu s tem zmanjševal realne možnosti za sestavo vlade in mandatarstvo, zdaj pa bo le še lakonično ugotavljal, da je DeSUS imel resne namene vstopiti v Jankovićevo vlado – morda omeni, da se je bil pripravljen tudi osebno žrtvovati, a kaj, ko Jankoviću ni uspelo. Seveda.

Ob tem seveda ob nastajanju nove koalicije ne gre zanemariti Virantove pretekle skrbi za Jankovićevo domnevno nenaklonjenost preiskovanju korupcije. Na korupcijo je namreč Virant, ko gre za Jankovića, zelo občutljiv. Ves čas je namigoval, da je to problem, ki ga ima z Zoranom Jankovićem, da je namreč moralno vprašljiv človek, drugače rečeno, korumpiran. Zdaj bo za premiera podprl človeka, zoper katerega v kar treh državah potekajo sodni in drugi postopki zaradi korupcije. Kako so načela, etika in morala gnetljive in prilagodljive stvari, mar ne?

Ta teden se je dejansko v Sloveniji začelo dogajati tisto, za kar je bila večina Slovencev prepričana, da se bo zgodilo že 4. decembra 2011. Teden dni pred volitvami ni bilo veliko dvomov, da bo na volitvah zmagal Janez Janša in sestavil novo vlado. Nekateri vladni uradniki so takrat tako zelo verjeli, da bo Janša zmagal, da so še pred samim dnevom volitev preverjali, ali poteze, ki jih vlečejo, ustrezajo programu SDS – tako zelo so bili vsi po vrsti prepričani o njegovi zmagi. Vrnili smo se torej v leto 2011 – v tisti trenutek, ko Janša zmaga – v trenutek, ki se sicer ni zgodil, a so ga zdaj skreirali. Od tega trenutka ima tisti ples vrha SDS na Gospodarskem razstavišču čisto drug pomen.

Kako bo Janša sestavil vlado, kakšne koalicije in morebitna zavezništva bo (ali pa je že) sklenil, v tem trenutku v resnici ni tako pomembno. Pomembno je zavedanje, kaj pomeni njegov ponovni prihod na oblast. Kdor je prebral njegov program, ve, da nič novega. V resnici lahko pričakujemo ponovitev leta 2004, le da bo Janša tokrat veliko bolj temeljit. Tokrat Evropa nanj in na njegova dejanja ne bo tako pozorna: preprosto zato, ker ima skupnost svojih težav preveč, ob tem pa Janšo tokrat ne čaka predsedovanje Evropski uniji – zaradi česar je bil bolj ostro opazovan med letoma 2004 in 2008. Temeljit bo tudi zato, ker so se meje dopustnega ravnanja premaknile: na eni strani zaradi krize, na drugi pa zaradi (tudi kot posledica krize) vzpona tovrstne retorike po vsej Evropi. Temeljit pa bo tudi zato, ker tokrat želi svojo nalogo opraviti brez napak.

Janša torej prihaja, zelo verjetno. Če se je leta 2004 mogoče še zdelo, da bosta njegova jeza in kulturni boj s prevzemom oblasti izginila, danes vemo, da je to temelj njegovega ravnanja. Danes torej ni vprašanje, kakšen bo Janša na oblasti, ampak kje bo začel delati red.

Janković bo nenadejano moral prevzeti funkcijo, ki si jo verjetno v svojem življenju nikoli ni res želel niti se ni predstavljal v njej. Postati bo moral opozicijski voditelj, ki bo branil pridobitve socialne države in demokratične standarde. Za to bo namreč šlo. Če bo Janša le približno tak, kot je bil v mandatu v letih 2004–2008, je pred Jankovićem v resnici zelo težka naloga. In morda tudi večja odgovornost, kot si jo sploh lahko predstavlja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.