MLADINA Trgovina

Vanja Pirc  |  foto: Borut Peterlin

27. 1. 2012  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Portret

Zoran Pungerčar, ilustrator

Tisti fant z objavo v velikem New York Timesu in tisti fant, ki (so)prebuja slovensko art zine sceno

Ameriški časnik New York Times je ob koncu lanskega leta objavil kolumno, v kateri se je pisatelj Seamus McGraw razpisal o tem, zakaj lovi srne. V kratkem, a slikovitem prispevku je razvil tezo, da mu v nasprotju z mnogimi drugimi lovci ne gre za nabiranje trofej, temveč za umetnost lova.

Čeprav je bil zapis kratek, je sprožil burne odzive. New York Times jih je nekaj objavil v tiskani izdaji, kjer jih je opremil tudi s črno-belo ilustracijo, na kateri med gololistnimi drevesi stoji lovec in opazuje srnjad. Avtor ilustracije je mladi slovenski ilustrator Zoran Pungerčar.

Za Zorana je bil to kar dvojen podvig. New York Times je eden največjih in najpomembnejših časnikov ne le v ameriškem, temveč tudi svetovnem merilu, a slovenski ilustratorji se doslej niso kaj posebno trudili, da bi se bila njihova dela prebila do njegovih bralcev, pa tudi do bralcev drugih najmočnejših tujih časopisov in revij. Sam je razmišljal drugače. Področnemu uredniku New York Timesa je preprosto poslal svoj portfelj in ta ga je kmalu zatem povabil k sodelovanju. Določil mu je lovsko tematiko, s tem pa mu je zastavil dodaten izziv. Zoran je namreč prepričan, da živali ne obstajajo zato, da bi jih ubijali in jedli, temveč so enakovredni prebivalci skupnega planeta, čeprav smo ljudje dosegli višjo civilizacijsko raven. »Po drugi strani nikomur ne vsiljujem svojega prepričanja. In tudi ilustracija je, sicer tudi zaradi dogovora z urednikom, povsem nevtralna,« pravi.

Likovnega pouka kot otrok sploh ni maral. Šele v srednji šoli je začel čečkati po robovih zvezkov in se kmalu navdušil tudi nad risanjem z računalnikom. Zdaj je čez dan oblikovalec, zvečer in med vikendi pa ilustrator. Svet njegovih risanih podob je malce temačen in poln nepravih proporcev. Sam ga vidi kot naivnega ali celo otroškega. Zadnja leta prisega na risanje na roke, in tudi sicer mu je ljubše vse, kar je osnovno, analogno. V fotografiji je za fotografiranje na film, pri poslušanju glasbe za vinilke. »Ker ti dajo boljši filing,« pravi.

Je velik glasbeni navdušenec in morda mu je prav glasba spodbudila željo po risanju, saj si je vedno podrobno ogledoval ovitke cedejev in plošč. Tudi njegovi prvi ilustratorski projekti so bili »glasbeni«. Začel je s plakati za Dirty Skunks, zdaj že peto leto ustvarja likovno opremo za koncerte v organizaciji Buba Booking & Promotion, medtem pa je delal tudi za bende, denimo za Nikki Louder in Werefox. Glasbo svojih »varovancev« vedno dobro preposluša. K sreči mu je večinoma všeč. Ustvarjalne zadržke bi imel le, če bi bila zastavljena preveč komercialno.

Zoranova dela smo lahko pred časom opazili v fanzinu Wrap, ki ilustracije ponuja tudi v obliki zavijalnega papirja in je naprodaj v številnih muzejih, tudi denimo v londonskem Tate Modern. Tudi sam je velik navdušenec nad fanzini, publikacijami, ki pokrivajo v mainstream medijih spregledane vsebine in ustvarjalce. Pri nas jih je največ posvečenih glasbi, manjka pa kakšen, ki bi bil posvečen le umetniškemu ustvarjanju. A že kmalu naj bi to praznino zapolnil nov fanzin, ki ga snuje prav Zoran v tandemu z Rokom Pregljem. Prva številka z njunimi likovnimi in proznimi deli naj bi izšla čez kak mesec. Potem pa želita, da bi dala njuna mala založba priložnost tudi drugim ustvarjalcem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.