Heni Erceg

Heni Erceg

10. 8. 2012  |  Mladina 32  |  Hrvaška

Predsednikova etnična lutka

Hrvaški predsednik je maščevalen človek, ki se zaradi nepomembnega obračuna s kritičnim medijem ne bo sramoval pokazati zobe, pa četudi bo s tem povzročil razdor v srbski skupnosti.

Hrvaški predsednik naj bi bil glede na svoja ustavna pooblastila nekaj takšnega kot fikus, v demokratični okras državi; tu in tam naj bi se sprehodil po svetu in nevsiljivo deloval v prid državnim interesom, doma pa, saj je »prvi med državljani«, še posebej pazil na občutljive in krhke odnose med večinskim hrvaškim prebivalstvom in srbsko manjšino. Toda Ivo Josipović je brezupno nečimrn in maščevalen človek, ki se zaradi nepomembnega obračuna s kritičnim medijem ne bo sramoval pokazati zobe, pa četudi bo s tem povzročil razdor v srbski skupnosti.

Pred časom se je tednik Novosti, glasilo srbske manjšine in hkrati eden redkih profesionalno relevantnih časnikov na Hrvaškem, posvetil zanimivosti iz življenjepisa predsednika države, natančneje, njegovi vlogi v podjetju, pristojnem za varstvo avtorskih pravic, kjer je skladatelj Josipović, tedaj vodja te ustanove, nekemu svojemu dobremu prijatelju omogočil kovanje milijonskih dobičkov.

Odzivi predsednika države na ta, pa tudi druge kritične članke o njegovem delu, objavljene v Novostih, so bili grobi, nevarni za časnik, v neskladju z njegovimi pooblastili – da bi tednik utišal, je uporabil pritlehne pritiske in bedne politične zvijače, po neformalnih poteh je lobiral, da bi vlada Novosti nehala financirati iz proračuna. Te dni pa si je z kdove kakšnimi političnimi dogovori pridobil neomajnega zaveznika znotraj »srbskega korpusa na Hrvaškem«. Našel ga je v predsedniku neke nevladne srbske organizacije in tako med dvema možnostma izbral slabšo in bolj togo, tisto, ki vztraja pri nasprotovanju državljanskemu konstituiranju Srbov na Hrvaškem in botruje njihovi nacionalistični getoizaciji.

Drugo, resno stran predstavlja vplivni politični voditelj tukajšnjih Srbov, dr. Milorad Pupovac, parlamentarni poslanec in predsednik Srbskega narodnega sveta, ki je izdajatelj Novosti. Človek, ki je svoj državljanski in človeški pogum pokazal, ko je bilo najteže, v nevarnih vojnih letih. Bila sem vojna poročevalka in sem pogosto spremljala njegove obiske v Kninu, središču srbske vstaje leta 1990, kjer je vztrajno poskušal pomiriti prebivalstvo in si prizadeval, da bi preprečil krvavi spopad.

Prenašal je žaljivke in grožnje s smrtjo, pozneje pa postal predsednik parlamentarne stranke, ki neprekinjeno zmaguje na manjšinskih volitvah, in se popolnoma posvetil reševanju nakopičenih težav srbske manjšine ter odločno zahteval sodno obravnavo vojnih zločinov. V vlogi izdajatelja tednika Novosti je vedno pripravljen braniti avtonomijo urednikov in novinarjev, tudi kadar se ti kritično lotevajo lika in dela predsednika države. Tega pa mu ta seveda ne more oprostiti. Zato je predsednik države najprej podprl obtožbe o domnevni »netransparentnosti financiranja« Srbskega narodnega sveta in njegovega tednika, nato pa potrpežljivo počakal na občutljivo, vendar zelo primerno priložnost. To je bila proslava ob dnevu zmage in obletnici akcije Nevihta, na kateri je kot odrski dekor namestil in medijsko promoviral svojo etnično lutko, »predstavnika lojalnih Srbov na Hrvaškem«.

Milorad Pupovac – ki ga Josipović sploh ni povabil na domoljubno slovesnost – pač zavrača udeležbo na proslavah obletnice Nevihte, dokler se poleg osvobodilne vloge te akcije ne priznajo tudi njene posledice oziroma vojni zločini nad civilisti in načrtni izgon več kot 200 tisoč srbskih državljanov. Zaradi tega je predsednik države, menda vse v imenu sprave med Hrvati in Srbi, na proslavo povabil človeka, katerega ideološko delovanje zajema tudi poskuse »revidiranja« Novosti, češ da zanje »piše precej Hrvatov«. Mimogrede je treba povedati, da je ta človek, Veljko Džakula, do konca sodeloval v srbski vstaji na Hrvaškem, torej je bil soudeležen pri surovem ravnanju s Hrvati in izganjanju hrvaškega prebivalstva z zasedenih območij, poleg tega podpira novega srbskega predsednika Tomislava Nikolića, radikalnega nacionalista, ki še dandanes trdi, da deli Hrvaške pravzaprav sodijo k Srbiji.

Takšnega človeka je torej predsednik hrvaške države uporabil za podkrepitev besed o tem, kako so celo Srbi končno sprejeli, da je bila akcija Nevihta izključno dejanje osvoboditve Hrvaške, s tem pa menda blagoslovili hrvaške vojne zločine in etnično čiščenje. Toda dejansko je bila v ozadju te zgodbe nedopustna maščevalnost predsednika države, ki seže vse do grobe politične trgovine in odkrite podpore neki nacionalistični srbski skupini. Ta bi se mu, če bi imela kaj sreče na volitvah, oddolžila tako, da bi, če že ne bi ukinila tednika Novosti, za katerega pišejo nekateri najboljši hrvaških novinarji, vsaj zagotovila, da ne bi objavil niti ene kritike na račun gospoda predsednika več.

Predsednik države je popolnoma prezrl, kako pomembno bi bilo, da bi se Srbi na Hrvaškem organizirali kot državljanska, demokratična manjšina, ne pa kot podaljšana roka vladajočih nacionalistov iz Srbije, zato je na praznovanje obletnice Nevihte pripeljal »predstavnika Srbov«, ki se je svojčas sojenju izognil samo zaradi obsežne pomilostitve zagovornikov pogubne teze o »vseh Srbih v eni državi«. Potem je to politično provokacijo zavil v ogabno laž o domnevni spravi med Srbi in Hrvati, in to prav ob slavljenju ene izmed vojaških akcij, s katerimi se je država resda osvobajala, za njimi pa so ostajali pogorišča, vojni zločini, ropanje ... in navsezadnje etnično čiščenje lastnega srbskega prebivalstva.

Je bilo torej to resnično »zgodovinsko dejanje« hrvaškega predsednika, kot so menili tukajšnji vodilni mediji? Verjetneje je bil vendarle le nevarno ciničen gledališki nastop skladatelja Josipovića.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.