Heni Erceg

Heni Erceg

19. 10. 2012  |  Mladina 42  |  Hrvaška

Piščevo prekletstvo

In kaj bi o vsem tem napisal Ivo Andrić? Novo različico Prekletega dvorišča?

Rodil se je pred 120 leti v Bosni, staršem Hrvatom, živel je v Višegradu, Zagrebu, Gradcu, Berlinu, Beogradu ... opredeljeval se je za Jugoslovana, integralista, po poklicu je bil pisec, diplomat, pesnik, pisal je v ijekavščini in ekavščini. Te dni je spletni brskalnik Google na srbski, hrvaški in bosanski domeni objavil sliko višegrajskega mostu Mehmeda paše Sokolovića, ključnega simbola iz romana Most na Drini, za katerega je Ivo Andrić prejel Nobelovo nagrado. S tem je Google zaznamoval obletnico rojstva pisca, ki je s svojim književnim delovanjem daleč presegel drobnjakarske ideje malih narodov, in ga pravilno, drugače kot počnejo balkanske kulturne elite, razglasil za »last« vseh treh tukajšnjih narodov.

Toda prav zloraba Iva Andrića in njegovega dela, posebej še simbolnega romana Most na Drini, je tako rekoč prispodoba za stanje duha na območju treh držav, ki so bile nekoč del Jugoslavije. Z Andrićem se je začelo manipulirati ob razpadu skupne države, takrat so ga nacionalistične elite v Hrvaški, Srbiji in Bosni predstavljale vsaka zgolj kot svojega pisca ali pa kot izdajalca, ki ga je treba bodisi izključiti iz lastne kulture bodisi popolnoma zamolčati. K temu so bili posebej nagnjeni Hrvati, Andrića so leta in leta odstranjevali iz šolskih učbenikov, v knjigarnah ni bilo mogoče dobiti njegovih knjig. Kulturna provinca, prežeta z nacionalizmom, mu ni nikoli odpustila privrženosti ideji jugoslovanstva, zaradi tega se mu še danes ne godi dosti bolje.

Tako so tudi razprave, ki jih je te dni spodbudila obletnica piščevega rojstva, na Hrvaškem omejene izključno na obrobno vprašanje Andrićeve identitete, nikakor pa ne tudi na analizo vrednosti in vpliva njegovega književnega opusa. V glavnem, tako imenovani kulturni delavci na Hrvaškem očitajo Andriću pisanje v srbski ekavščini, čeprav je pisal tudi v hrvaški ijekavščini, ne morejo mu odpustiti niti pripadnosti srbskemu književnemu krogu, jugoslovanstva ... Prav tako kot so leta in leta zlovoljno ignorirali drugega književnega velikana, Miroslava Krležo, zgolj zaradi njegovih komunističnih nazorov in privrženosti Josipu Brozu.

V Bosni pa, kjer se je Andrić rodil in ki ji je posvetil večji del svoje književnosti, so si tamkajšnji nacionalisti privoščili grobo potvorbo, saj so ga še pred kratkim razglašali za propagandista kosovskega mita, torej ideje velike Srbije, v njegovi književnosti pa našli podlago za srbsko mesarjenje v Bosni in množične zločine iz devetdesetih let. Tamkajšnji akademiki so šli še korak dlje in zatrjevali, da so Andriću Nobelovo nagrado podelili prav zaradi njegove nestrpnosti do islama in muslimanov, ter ga obtožili, da je odločilno pripomogel k tragediji v Bosni.

Vendarle pa je zloraba Iva Andrića v Srbiji skrajni primer grobega nacionalističnega izničenja pisca in njegovega dela. Tudi tam se je začelo v devetdesetih letih, z zlorabo pripovedi Pismo iz leta 1920. Trdili so, da pisec v njej govori samo o ogroženosti Srbov in napoveduje neizogibni nastanek velike Srbije, celo za ceno zločinov in razdejanja Bosne. Čeprav gre za značilen Andrićev opis medsebojnega sovraštva, ki je enako ogrožalo vse etnične skupine v Bosni.

Na takšno barbarsko »branje« Andrića se danes opira mala fašistična tvorba v BiH, tako imenovana Republika srbska, kjer prav zdaj poteka neverjetno morbidna zloraba velikega pisca, katere namen je nevarna nacionalistična indoktrinacija. Tam v Višegradu, kjer je Andrić odrastel in napisal veliki roman Most na Drini, raste kot stalinistična kulisa v kaki malovredni gledališki predstavi gnusen spomenik v podobi kamnitega mesta, imenovanega Andrićgrad, ki ga skupaj gradijo tamkajšnje oblasti in s pametjo sprti režiser Emir Kusturica.

V resnici gre za gromozanski spomenik srbskemu fašizmu iz devetdesetih let, v katerem stoji kar 46 stavb, med njimi univerza, gledališče in pravoslavna cerkev. Kusturica ga gradi prav na mestu, kjer so bili leta 1992 kruto pobiti Bošnjaki; to je toponim zločina, kjer so srbski vojaki mučili, nato pobijali in z mostu v Drino metali bošnjaške prebivalce Višegrada. Lahko rečemo, da je bilo to majhno mesto za velik zločin in temeljito etnično čiščenje večinskega muslimanskega prebivalstva.

Zaradi tega je Kusturičev Andrićgrad, groteskni spomenik sprevrženosti neke politike, utemeljene na najstrašnejših vojnih zločinih, žalitev za velikega pisca, pa tudi za nekdanje prebivalce Višegrada, ki se še danes ne morejo vrniti domov, kraji, kjer so trpeli, pa se spreminjajo v ideološko-turistične zanimivosti. V tej andričevski kasabi, spominjajoči na naselja iz preteklosti, bodo gradnjo spomenika norosti nekega režima končali na vidovdan leta 2014 z uprizoritvijo opere Most na Drini, najverjetneje v Kusturičevi režiji. Ugledni gostje se bodo, tako kot se že danes, nastanili v obnovljenem hotelu z blagoglasnim imenom Vilinski las, prav tistem, v katerem je leta 1992 več mesecev potekal strahovit zločin – mučenje in posiljevanje več kot 300 višegrajskih žensk in deklet. Zagrešile so ga srbske horde, katerih nasledniki danes prav z zlorabo Iva Andrića na ta višegrajski zločin sprevrženo pritiskajo pečat »pogleda v lepšo in boljšo prihodnost«.

In kaj bi o vsem tem napisal Ivo Andrić? Novo različico Prekletega dvorišča? Te prispodobe totalitarizma in življenja v taborišču, zgodbe brez konca o zaporu, ki se nenehno polni in prazni, po tistih, ki odidejo, pa nikoli nihče več ne vpraša.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.