Heni Erceg

Heni Erceg

2. 11. 2012  |  Mladina 44  |  Hrvaška

Naše malo misto

Hrvaška javna televizija je predvajala nadaljevanko o piscu, humoristu in novinarju Miljenku Smojetu, ki se je izkazala za čisto politično manipulacijo piščevega življenja

Hrvaški mediji so najnovejše dogajanje v Srbiji razglasili za »škandal«, potem pa se z nemajhnim zgražanjem spravili nad to, kar je storil drugi človek srbskega kulturnega ministrstva. Pod naslovom Prva srbska kulturna vstaja je objavil članek z daljšim seznamom nezaželenih igralcev, književnikov, režiserjev ... in vse navedene ožigosal kot nosilce pogubne protisrbske kulturne politike. Posebej grozna sta se hrvaškim medijem zdela institucionalni napad na pisca Miroslava Krležo in hrvaškega režiserja Oliverja Frljića zaradi njunih »mastno honoriranih srbomrzniških izbljuvkov« in poziv srbskega podministra za kulturo k prevrednotenju »dobrih Hrvatov«, kakršna sta bila pisatelj in pesnik Antun Gustav Matoš in pesnik Tin Ujević. Njuno vrednost je določil na podlagi tega, da sta nekaj časa živela v Beogradu in nekatera svoja dela objavila v cirilici.

Krležo pa imenuje avstro-ogrski vohun, ki je nato skupaj z Josipom Brozom utemeljil protisrbsko »titoistično-krleževsko kulturno politiko«; zraven je pritaknil še malo Kardelja, Srbijo pa razglasil za »okupirano«, češ da so vse srbske kulturne ustanove v službi »slovenske, hrvaške in šiptarske separatistične propagande«. Zaradi tega Srbe predstavljajo kot »kretene, debile in krvoloke«, to pa je razlog, da on, Dragan Kolarević, ne hodi v gledališče, »če si bo zaželel gledati norce, bo šel raje v norišnico«. Tja, kamor pravzaprav sodi.

Posebej zanimivi so bili odzivi na škandal na Hrvaškem, kajti prav Hrvati bi bili prej kot kdorkoli drug pripravljeni priseči na svojo proevropsko civiliziranost in kulturno odprtost, na katero naj ne bi vplivalo nikakršno politikantsko vrednotenje različnih ustvarjalcev. Potem pa je javna televizija predvajala nadaljevanko o piscu, humoristu in novinarju Miljenku Smojetu, ki se je, to se razume samo po sebi, izkazala za čisto politično manipulacijo piščevega življenja in beden poskus revidiranja že tako ali tako kratkega nacionalnega spomina. Hrvaška televizija je z velikim pompom predvajala ta pretenciozni izdelek o piscu, katerega seriji Malo misto in Velo misto sta bili svojčas tako priljubljeni, da so se ob urah, ko sta bili na sporedu, izpraznile ulice jugoslovanskih mest, serijo o človeku, katerega usoda, če bi bilo dovolj pameti in volje, bi morala biti uporabljena kot lakmusov papir za ugotavljanje odnosa vseh balkanskih režimov in narodov do posameznika, ki zavrača tuljenje v isti rog s skupnostjo oziroma se ne uklanja njenim trenutnim prepričanjem. Smojeta so po razpadu skupne države prav v Srbiji slavili kot velikega jugoslovanskega pisca, na Hrvaškem pa je bilo od začetka devetdesetih let ravno nasprotno – bil je osovražen in javno obsojan samo zaradi preveč gorečega jugoslovanstva, ki so mu ga pripisovali.

Pisec, ki je v svojih delih nežno in pogosto z veliko neizmerne naklonjenosti upodobil duha Dalmacije, njenih ljudi in posebej njenega narečja, je tako preživel vse strahote nacionalistične Hrvaške, s katere surovim prostaštvom se ni mogel in ni hotel sprijazniti. Zaradi tega je plačal visoko ceno – leta in leta je bil izpostavljen preganjanju in vsem najfinejšim oblikam prezira, marsikateri taksist ga ni hotel vzeti v avto, na ulicah domačega mesta so pljuvali vanj in mu grozili ... Na kratko, postal je osovraženi tujec, tako rekoč Srb, in to v okolju, ki ga je do tedaj oboževalo brez vsakega občutka za mero.

Potem pa se je pravo »resnico« o Smojetu odločil izpovedati človek, ki mu je treba verjeti, avtentični proizvod tukajšnjega okolja, klasični politični špekulant, ki je še tik pred razpadom Jugoslavije sedel v nekem Marksističnem centru, torej v izpostavi Zveze komunistov, potem pa postal eden od šefov na Hrvaški televiziji v času njenega najhujšega nacionalističnega propagandizma.

Najprej nam je pojasnil, da sta Split in Dalmacija od nekdaj nedvoumno izražala globoko nacionalno zavest in nasprotovala vsakršni ideji jugoslovanske skupnosti, in tudi samega Smojeta je označil za neizpodbitnega Hrvata, vrhunski dokaz za to pa je ustvarjalec serije našel v piščevem poročnem listu, v katerem je bil ta vpisan kot Hrvat! Temu so sledili konstrukti, da pisec pač »ni najbolje razumel političnega trenutka« devetdesetih let in zla, ki je prihajalo iz Srbije, nato ponaredki o tem, kako »ni imel nič proti Tuđmanu«, ampak je bil lakoničen nasprotnik vsakega režima, pa še trditev, da je s promocijo dalmatinskega narečja menda »združeval hrvaški nacionalni prostor«, čeprav je bilo to narečje v tistem času prav tako priljubljeno v Sarajevu ali Novem Sadu ...

Napravili so v glavnem tisto najslabše – pisca so, seveda posmrtno, skušali zavarovati pred njim samim in ga oprati njegovih lastnih prepričanj, posebej še nasprotovanja hrvaškemu nacionalizmu. V celotno operacijo je bila pravzaprav vtkana zahrbtna zamisel o pomiritvi med Miljenkom Smojetom in njegovimi nekdanjimi preganjalci, množična soudeležba pri linču je prikazana kot najbolj navadna komedija zmešnjav, vse to ob posnetkih radostnih množic, ki so se desetletje po piščevi smrti zbrale na predstavitvi njegovega življenjepisa in s tem ustvarile živo scenografijo za predstavo v čast skupinskemu kameleonstvu.

Pred desetimi leti se je na piščevem pogrebu zbrala le peščica ljudi, članov malega uredništva »sovražnega« tednika Feral Tribune, s katerimi je Smoje, potem ko mu je režimska Slobodna Dalmacija grobo pokazala vrata, preživel zadnja leta življenja. Sedaj je javna televizija – s tem, ko je Smojeta prikazala ne takšnega, kakršen je v resnici bil, ampak takšnega, da ustreza trenutnim družbenim potrebam – z nacionalno zastavo prekrila njegov zapuščeni grob in razglasila »hrvaško kulturno vstajo«. Vsi pa vemo, kako je z vstajami – preživijo v glavnem samo tisti slabši, da one boljše lahko pokopljejo kot »Jugoslovane«, potem pa jih obudijo od mrtvih kot »Hrvate«, »Srbe« ... Kogarkoli že.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.