Heni Erceg

Heni Erceg

14. 12. 2012  |  Mladina 50  |  Hrvaška

Hlapčevska diplomacija

Hrvaška oblast in njena diplomacija sta privolili, da bosta izključno poslušna izpostava svojih mentorjev iz Bruslja in Washingtona

Na Hrvaškem se seštevajo rezultati dela levoliberalne koalicije po prvem letu vladanja, rezultati, ki jih pravzaprav ni, niti notranjepolitičnih, še manj zunanjepolitičnih. Iz veličastno napovedovanega Načrta 21 vlada Zorana Milanovića ni uresničila prav nič, odpovedala se je vsem velikim državnim naložbam, s katerimi naj bi zmanjšala neizmerno brezposelnost, ki je pred kratkim dosegla res nevarno številko – 350 tisoč ljudi.

Vendarle pa so stvari, pri katerih je koalicija neomajno dosledna, to so nenehno notranje spletkarjenje, partijsko kadrovanje, prepiri med koalicijskimi partnerji, neupoštevanje javnosti ... Pravzaprav se je vloga hrvaške vlade zdaj skrčila na to, da igra le še nekakšnega zoprnega davčnega inšpektorja, saj je vso delovno vnemo usmerila v najslabše, vendar hkrati najlažje početje, v uvajanje številnih novih davkov, ki bodo poskrbeli za polnjenje opešanega državnega proračuna in še dodatno siromašenje državljanov. Ko so vladajoči ugotovili, da se resni vlagatelji Hrvaški izogibajo – predvsem zaradi lene in skorumpirane birokracije – in odhajajo v Srbijo ali Slovaško, kjer so deležni številnih olajšav, in da sami nimajo moči za spodbuditev investicijskega cikla, so se spravili na lastne državljane in zdaj jih obremenjujejo z vedno novimi davčnimi obveznostmi. Vse do napovedi popolnoma nedoumljivega, vendar izjemno visokega davka na stanovanja in počitniške hišice.

No, rezultati niso nič boljši niti na zunanjepolitičnem področju, tam se Hrvaška praviloma vede kot preplašena dekla bogatih in mogočnih gospodarjev. Samo tako je mogoče razumeti njeno odločitev, da se bo ob glasovanju o dodelitvi Palestini status opazovalke v Združenih narodih vzdržala, s čimer je odkrito pokazala, da je brez hrbtenice in da se prav dobro počuti v vlogi ameriške podrepnice. Celo kadar Amerika ne doseže svojega, tako kot je bilo pri glasovanju o Palestini. Še bolj zaničevanja vredne so utemeljitve, da skupnega stališča držav Evropske unije do tega vprašanja ni, saj je večina evropskih držav glasovala za to, da Palestina dobi status opazovalke v ZN. Mogoče še lahko razumemo nasprotovanje Nemčije, zaradi njenega večnega občutka krivde, povezanega z Judi, res težko pa sprejmemo, da celo najmanjši ugodnosti za Palestince nasprotuje prav Hrvaška, posebej če upoštevamo njeno antifašistično preteklost, pa tudi njen nedavni boj za lastno državo.

Zelo značilno je, da so se pri glasovanju vzdržale, natančneje, da so ignorirale Palestince, z njimi pa tudi tiste pomembne demokratične skupine v Izraelu, ki si želijo palestinske samostojnosti, tako rekoč vse državice z ozemlja nekdanje Jugoslavije. Vsem resno primanjkuje suverenosti, zato nanje naredi tolikšen vtis mogočna Amerika, ki ji rade ponudijo storitve oziroma udeležbo pri imperialnem vojskovanju v Afganistanu ali Iraku. Toda to nedavno ogabno lezenje Hrvaške v ameriško rit ni kakšna posebna novost, ampak bolj stvar tradicije, saj je na primer že leta 2009 vodja hrvaške misije pri ZN, sicer hazarder in obsojeni kriminalec, demonstrativno zapustil sejo Varnostnega sveta zaradi govora libijskega predstavnika, takoj ko je videl, da je to storil ameriški predstavnik. Kasneje se je izkazalo, da je Hrvaška zaradi te svoje prilizovalske neumnosti ostala brez preskrbe z libijskim plinom.

Ko pa se je Amerika samovoljno, torej brez podpore ZN, odločila za vojaško posredovanje v Iraku in so se evropske države na podlagi svojih stališč do te vojne packarije razdelile v dve skupini, se je Hrvaška brez omahovanja pridružila Ameriki, podpisala tako imenovano vilensko deklaracijo in s tem podprla teptanje človekovih pravic in hude vojne zločine v Iraku. Ne bi se smeli čuditi, če bi zaradi sramotnega hrvaškega odnosa do Palestine zdaj bogati Katar opustil napovedano veliko naložbo v plinski terminal na otoku Krku.

Na začetku mandata so vladajoči poudarjali prav pomen gospodarske diplomacije, toda leto pozneje je očitna popolna odsotnost kakršnihkoli tujih naložb, zaradi česar se upravičeno lahko vprašamo, čemu je pravzaprav namenjen ta gromozanski diplomatski aparat s kar 1200 zaposlenimi. Ki se menda v glavnem vsi ukvarjajo s prejemanjem ukazov iz Bruslja in Washingtona, pomembno in naravno regionalno sodelovanje, politično in gospodarsko, pa je popolnoma izostalo, čeprav sta ga pred letom dni poudarjala oba, premier in predsednik države. Zdaj je to »sodelovanje« omejeno na napol sovražen odnos s Slovenijo zaradi arbitraže v zvezi z mejo in Ljubljanske banke, prav tako slab odnos z Bosno in Hercegovino, tudi zaradi nepomembnih koščkov ozemlja, in popolnoma nikakršen odnos s Srbijo zaradi absurdno različnih pogledov na medvojno dogajanje in prastarih ideoloških napetosti.

Premier Milanović v letu dni ni našel časa, da bi obiskal katero od bližnjih držav v regiji, ne, ukvarja se izključno z izpolnjevanjem zahtev evropskih ali ameriških uradnikov, politični odnosi v regiji, predvsem srbsko-hrvaški, pa se resno radikalizirajo. Resda s sedanjo nacionalistično vlado v Beogradu ni lahko komunicirati, toda brez dvoma niti z Zagrebom ni nič laže.

V glavnem, hrvaška oblast in njena diplomacija sta privolili, da bosta izključno poslušna izpostava svojih mentorjev iz Bruslja in Washingtona, s čimer nadaljujeta tradicijo države, ki vedno deluje samo kot pokorni sluga vplivnega gospodarja. Zmeraj je le kuharski vajenec. Glede na to se ni težko strinjati z diagnozo enega tukajšnjih uglednih psihiatrov, da so Hrvati popolnoma brezvoljni, narcisoidno distancirani od političnega dogajanja, zaradi tega pa tudi vladajo najslabši med nami.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.