Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

27. 9. 2013  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Portret

Maša Kagao Knez, plesalka in koreografinja

… ki prepleta sodobni ples zahodnega in afriškega sveta

Ne spomni se točno, kdaj je prvič stala na odru, a bila je še dekletce. Njena mama se je že takrat zavedala, kako dragoceno je, če se lahko že v najzgodnejših letih naučiš razumeti in obvladovati telesne gibe, zato ji je pogosto predvajala glasbo, ona pa je nato improvizirala. Včasih je v plesu uživala ure in ure. In če že ni plesala, je spremljala mamine vaje in predstave; mama Jasna Knez je bila že takrat ena naših najvidnejših sodobnih plesalk in koreografinj.

Čeprav je vse otroštvo preplesala, je ples dolgo videla zgolj kot hobi. Želela je postati arheologinja ali etnologinja, zanimali so jo jeziki. A šele ko je srednješolska leta pod vodstvom Kim Komljanec s skupino Bube preživela na odru ljubljanskega KUD-a France Prešeren, je ugotovila, kako predano se pravzaprav posveča uprizoritveni umetnosti. Takrat je izbrala sodobni ples, pozneje pa je, v resnici nepričakovano, postala še naša vodilna strokovnjakinja za sodobni afriški ples.

Že drži, da njen oče izvira iz Afrike. A to celino je dolgo poznala bolj površinsko – podobe, ki so jih v času, ko je odraščala, slikali naši mediji in šolski učbeniki, so bile pač precej enoznačne, o tamkajšnjem plesu pa je bilo mogoče izvedeti še toliko manj. Na mamino pobudo se je, ko je bila še najstnica, sicer udeležila delavnic afriških plesov, a takrat so jo veliko bolj zanimale vse druge plesne zvrsti.

Potem se ji je zgodil tisti prvi, usodni obisk Burkine Faso. Namenjen je bil potovanju, prinesel pa je številna pomembna spoznanja – da so tamkajšnji ljudje zmožni sprejemati življenje takšno, kot je, da imajo ženske presenetljivo ponosno, pokončno držo, predvsem pa, da so povsem povezani s plesom in so mu stoodstotno predani, ker z njim živijo že od malih nog in je zato zanje nekaj najosnovnejšega, naravnega. Prevzeta od vtisov se je začela tudi sama poglabljati v gibe, na katerih temeljijo tamkajšnji plesi, nesporno drugačni od zahodnjaških, saj imajo drugačno energijo, usmerjeni so v tla, njihova podlaga je ritmična hoja ... in tako je leta 2003 v svoji prvi avtorski plesni predstavi Missawa prvič združila oboje, sodobni ples zahodnega in afriškega sveta.

Ne preseneča, da je tudi pri naslednjih avtorskih predstavah, v duetu Moja boljša polovica?, solu Rojena zunaj svoje vasi, 1978 in s pisano mednarodno zasedbo podkrepljeni Dia Diasso Diasspora, ki se jih je lotila po študiju na pariški šoli Georgesa Momboya za tradicionalni in sodobni afriški ples, tesno prepletla obe svoji temeljni plesni področji. A ne želi se popredalčkati. Plesne zvrsti že tako vidi kot eno samo fuzijo, zato zase pravi, da je »le« plesalka. Tudi kljub skokom v gledališče, ki se jih je zvrstilo že kar nekaj, v ljubljanski Drami, Mini teatru, Slovenskem mladinskem gledališču in Prešernovem gledališču Kranj (pa tudi denimo v naši edini telenoveli Strasti), vztraja, da je »samo« plesalka. In koreografinja, seveda.

Pred leti se je skupaj s somišljeniki, ki sodobni ples in gledališče, pa tudi glasbo združujejo z zahodnoafriško kulturo, povezala v kulturno društvo Baobab. Nikakor niso folklorno društvo, saj niso zazrti v preteklost, temveč gledajo naprej, zanimajo jih avtorski projekti. Veliko pozornosti posvečajo izobraževanju, individualnemu, h kateremu sama že leta prispeva s plesnimi delavnicami, in tudi kolektivnemu, ki ga vsako leto zaokrožijo s festivalom Baofest. Ta želi z umetnostjo prispevati k večjemu medkulturnemu dialogu in sožitju, a prihodnje leto ga zaradi finančnih omejitev ne bodo mogli več izpeljati v dosedanji obliki ...

Zato želi, da bi kulturniki, zlasti tisti s sodobnoplesne scene, za katero se zdi, da pri razdeljevalcih kulturnih proračunov vedno znova potegne najkrajšo, reze v kulturo izkoristili za to, da stopijo skupaj. In spet postanejo močna scena. Prepričana je, da bo skupen nastop, povezovanje številnih malih in razdrobljenih prireditev v večje in odmevnejše ter dolgotrajnejše ohranjanje predstav, ki so zdaj najpogosteje izjemno kratkega diha, znalo ceniti tudi občinstvo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.