Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 40  |  Uvodnik

Plen

Ne gre podcenjevati namena Zorana Jankovića, da ponovno prevzame Pozitivno Slovenijo, tudi za ceno politične destabilizacije. Tega ne počne zaradi užaljenosti, zaradi ponosa. To počne iz golega preživetvenega nagona. Zoran Janković je pod pritiskom. Pod pritiskom je, ker je dolžnik, osebno in prek podjetij, v katerih tako ali drugače nastopa. Hkrati je pod pritiskom kriminalistične preiskave. Kar počne danes, počne zato, ker misli, da s tem pridobiva čas in manevrski prostor. Gre le še zanj osebno.

A v senci spopada za vodenje Pozitivne Slovenije je časopis Dnevnik ta teden objavil dokument, ki je prvič nadel imena famoznim finančnim trgom in ki je potrdil, da vse, kar ti »finančni trgi« počnejo, počnejo le zato, ker so se tudi s Slovenijo odločili zaslužiti. Gre za stenograme prisluškovanja propadlemu mogotcu Tomažu Lovšetu, nekdanjemu lastniku in direktorju Diners Cluba Slovenija. Iz teh stenogramov zelo jasno izhaja, da je Lovše delal kot tukajšnji lobist in svetovalec Goldmana Sachsa. Iz ujetih izjav Alexandra Dibeliusa, šefa investicijske banke Goldman Sachs za Nemčijo, srednjo in vzhodno Evropo, je razvidno, da je Slovenija danes njihova tarča. In zelo jasno je, da jo načrtno spravljajo na kolena, da bi do njenega premoženja prišli čim ceneje, pri tem pa imajo svoje ljudi razporejene po pomembnih zasebnih in javnih institucijah v državi.

V povezavi z Dnevnikovimi razkritji pa je treba brati tudi mnenje nekdanjega finančnega ministra, dr. Franceta Križaniča, to sredo objavljeno v Delu. Križanič je eden prvih politikov, ki so odkrito spregovorili, kaj se ta trenutek dogaja v Sloveniji. Namreč perfidna razprodaja podjetij, ki jo izvaja vlada (in jo je načrtovala že prejšnja). Ta razprodaja slovenskih podjetij je sicer tipičen neoliberalni ukrep, pravi Križanič. A nato sledi bistvo: »Kadar je cena podjetja nenormalno nizka, lahko sodimo, da je v ozadju zelo umazana igra, na koncu katere bo Slovenija postala lovišče organiziranega kriminala. Drug proces je še bolj skrb zbujajoč. Po javnosti dostopnih podatkih je projekt slabe banke zasnovan tako, da bi bilo slabih terjatev čim več, da bi bil slovenski javni dolg čim večji in da bi bilo to mogoče uporabiti za odvzem suverenosti slovenski državi. Lobiji, ki vodijo to ‘igro’, bodo poskušali prikazati, da slovensko gospodarstvo s svojim realnim delom in nedenarnimi finančnimi institucijami ter prebivalstvom ni sposobno normalno servisirati dobrih 30 milijard evrov dolga do poslovnih bank. In to kljub 27 milijard evrov izvoza blaga in storitev ter 1,4 milijarde evrov presežka tega izvoza nad uvozom na leto, kljub devetim milijardam evrov letnega bruto poslovnega presežka in po odšteti amortizaciji slabe štiri milijarde evrov neto poslovnega presežka. Slovenija ni problem, ampak plen. V neposrednem smislu pomeni ta plen od deset do 12 milijard evrov vredno državno premoženje, z vsemi mrežnimi, infrastrukturnimi in pomembnejšimi, na znanosti temelječimi podjetji, ki jih bodo prevzemniki Slovenije ponudili v ‘prodajo’.«

Križanič ima prav: Slovenija je plen. Ne samo to, to, kar se dogaja, je okupacija. Zakaj ravno okupacija? Ker ni okupacije brez domačih pomagačev. Okupator vedno potrebuje domače izvajalce, brez njih ne more storiti ničesar, ne more niti izvedeti, kaj je vredno nakupa, niti poiskati pravih ljudi, ki mu potem za primerno plačilo pomagajo priti do cilja. Primer Patria nam je dovolj nazorno pokazal, kako to poteka. Danes se počasi razkriva, kje vse sedijo ljudje, ki pomagajo »finančnim trgom« priti poceni do slovenskega premoženja. Ker – kot poudarja že Križanič – ne gre le za nakup, bistveno je, da je cena nizka. In kot vedno ti ljudje tega ne počnejo zaradi prepričanja, ampak zaradi koristi, ki jih bodo imeli. Zato se danes toliko truda vlaga v to, da bi državljane prepričali, da je treba prodati pomembna slovenska podjetja. Mar ni prav Lovše na primer pogosto javno razlagal o tujih naložbah, ko so ga imeli poslovni mediji in novinarji še radi? Seveda pri tem ni nikoli razkril, da je on tisti, ki je za to plačan. Koliko lovšetov je še v politiki in gospodarstvu, ki na skrivaj delajo za te »finančne trge«?

Nikakor ne trdimo, da so vsi politiki ali ministri pokvarjeni in da vsi delajo za svoje skrite namene. Ni pa več nobenega dvoma, da jih je med njimi nemalo takih, a nič manj sporno ni ravnanje tistih, ki gledajo stran in upajo, da bo šlo to mimo njih. Ne bo. Križanič ima prav: Slovenija je danes plen. Ne prvič. Spomnimo se poosamosvojitvenega obdobja, ko je Lojze Peterle okoli vozil takšne »finančne trge«, pri čemer se zdi, da je bil bolj naiven in neveden kot pokvarjen, pač očaran nad vsakim tujcem, ki je prišel sem (to je bilo na evropskem vzhodu zelo pogosto). A takrat »domači svetovalci« niso bili tako pogoltni, pa tudi politiki so bili modrejši, manj zaletavi in manj pokvarjeni.

Slovenija ni v tako slabem položaju, kot jo mnogi prikazujejo. Tudi nekateri mediji. In te, ki jo poskušajo najbolj očrniti, prikazati kot najhujšega bolnika, velja pozorno opazovati. Le zakaj bi kdorkoli zbijal ceno svoji državi in njenemu premoženju, če ne zato, ker ve, da bo imel od tega koristi? Če bi šlo od vsake milijarde evrov morebiti prodanega premoženja za provizije tem svetovalcev in pomočnikom le pet odstotkov, še vedno govorimo o enormnih 50 milijonih evrov provizij. O tem govori Križanič.

In nestabilno politično okolje vsem tem ljudem zelo ustreza. Dibeliusom in lovšetom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.