Heni Erceg

Heni Erceg

14. 3. 2014  |  Mladina 11  |  Hrvaška

Kenguruji na Hrvaškem

Beg od resničnosti je veščina, ki so jo predsednik vlade Milanović in njegovi ministri razvili do popolnosti.

»Kaj, mar se je predsednik vlade izselil?« se v grozi sprašujejo državljani, kajti Zoran Milanović je nenadoma za štirinajst dni odpotoval v Avstralijo. In potem še na Novo Zelandijo. Kot strela z jasnega in brez kakega posebnega razloga. Na urniku pač nima nobenega državniškega srečanja, podatkov o naravi njegovega obiska v teh daljnih otoških državah ni najti, zato se zdi najverjetneje, da je človek v trenutku, ko ga je obšel skrajen gnus zaradi razmer v državi, pripravil kovčke, prijel pod roko soprogo, podrejenim naročil, naj mu priskrbijo letalske vozovnice, rezervirajo hotele in opravijo še vse drugo potrebno za eksotično ekskurzijo z negotovim izidom, in odšel. Verjetno ni pričakoval, da ga bo obrambni minister po telefonu z jokajočim glasom rotil, naj vzame s sabo še njega, potem pa je isto napravil še šef njegovega kabineta, češ da sta tudi onadva do grla sita te države, tudi onadva bi se odpravila v Avstralijo, kjer vlada red, hm, morda bi tam celo dobila azil. V glavnem, ta hip je Hrvaška nevarno obglavljena, toda doslej je bil zaman ves trud, da bi izvedeli, kakšni so pravi razlogi za premierov odhod, saj Hrvaška z Avstralijo nima nerešenih vprašanj, ne sodelujeta pri skupnih projektih ali vlaganjih.

Potem pa je premier tik pred odhodom povedal, da se na to mučno pot odpravlja, ker Avstralije še nikoli ni obiskal noben hrvaški premier, kar se mu zdi neresno. Zato se je odločil za ta obisk, ki brez dvoma »ne bo prijeten«, vendar »mora nekdo pač opraviti tudi to«. S tem je vsekakor pokazal izjemen pogum, saj se zaveda zagrizenega nacionalizma precejšnjega dela avstralskih Hrvatov, ki so mu že vnaprej sporočili, da ni dobrodošel, in ga tudi pričakali s transparenti »Milanović, go home!«.

Njegove namere, da se na stroške davkoplačevalcev odpravi na to izčrpavajoče potovanje, ni moglo preprečiti niti to, da je odpotoval v trenutku, ko je bil izglasovan še en rebalans proračuna, morda pa je odšel prav zaradi tega, utrujen in sit tukajšnjih mučnih razmer, v popolnoma človeški želji, da pobegne pred krizo, sindikati, brezposelnostjo ... Zaželel si je polmesečnega oddiha, odleteti na drugi konec sveta, čim dlje ... Pa vendar, ni mu lahko, pravi, saj se »ni odpravil med svoje volivce«, ampak med desničarje in nacionaliste, ki jim je med kampanjo leta 2007 sporočil, da jim bo, če pride na oblast, odvzel pravico do glasovanja na volitvah. In kaj jim misli sporočiti zdaj? In kaj bo storil, če ga bodo gostitelji, kar je skoraj gotovo, posadili pod sliko Anteja Pavelića, vodje nekdanje nacistične hrvaške države? In kdo bo imel koristi od tega nesramno dragega potovanja. Državljani brez dvoma ne. Premierova stranka? Malo verjetno, glede na to, kako ideološko zagrizeni in nenaklonjeni socialnodemokratskim vrednotam so tamkajšnji Hrvati.

Zaradi tega je nemogoče najti kakršnokoli razumno razlago za ta dragi, čudaški čezoceanski izlet, kakršnim so se med krizo odpovedali vsi resni evropski državniki. Premier gospodarsko popolnoma opešane države pa ne, pri čemer se sploh ne trudi, da bi napravil vsaj vtis, da gre za izjemno pomembno potovanje, kajti če bi hotel narediti kaj takega, bi s sabo menda vzel tudi gospodarskega ministra. Tako pa je glede na neprijazen oziroma kar sovražen sprejem tamkajšnje hrvaške skupnosti jasno, da gre za politično popolnoma nesmiselno potovanje ali pač za še eno obliko bega od resničnosti, veščino, ki so jo Milanović in njegovi ministri razvili do popolnosti. Tako se bo na novo, porazno poročilo MDS in na ugotovitev, da Hrvaška niti letos še ne bo gospodarsko okrevala, še naprej pa bo rasel javni dolg, podpredsednik vlade presrečen odzval z besedami, da je to poročilo za Hrvaško resnično ugodno, še več, spodbudno.

K begu od resničnosti sodi tudi na silo povzročena afera zaradi kadrovanja v varnostno-obveščevalni službi že davno v preteklosti, ko je to službo še vodil sedanji vodja najmočnejše opozicijske stranke. Gre seveda za dezavuiranje političnega nasprotnika, poleg tega se spet odvrača pozornost javnosti od slabih socialnih razmer, v katerih se že šesto leto utaplja Hrvaška. Zaposlitev nekega nepomembnega agenta se je izkazala za hudo težavo, kajti menda ga pred tem niso varnostno preverili. Predsednik vlade je v želji, da bi bila kost za glodanje čim slastnejša, razglasil, da kadrovanje v tajnih službah bolj ogroža stabilnost Hrvaške kot ves kriminal skupaj, saj »gre za rušenje države«. Tako naj bi po njegovih besedah nepomembna, politično spodbujena afera postala največja grožnja obstoju države, po kateri pustošita najrazličnejši kriminal in sistemska korupcija.

Zaradi tega moramo socialdemokratom priznati tako rekoč čarovniške sposobnosti pri spoprijemanju z neprijetno resničnostjo, na enak način pa lahko razložimo tudi premierovo gizdalinsko potovanje v Avstralijo, ki bi ga rad predstavil celo kot junaško dejanje in veliko žrtev, kajti najprej je moral 24 ur trpeti na letalu, potem pa se je moral sestati še z ideološkimi nasprotniki. Seveda ima zdravilo tudi zanje, tja pač ni odšel praznih rok. Hrvaško vodstvo jim je v devetdesetih letih zaman obljubljalo Hrvaško, o kakršni so sanjali, etnično čisto, bogaboječo, nepomembno liso na zemljevidu sveta, on, Milanović, pa je zdaj prinesel skromno, čeprav konkretno darilo, pogodbo o financiranju visokošolskega izobraževanja za tamkajšnje Hrvate, vredno nekaj sto tisoč evrov. Vzetih iz napol praznega državnega proračuna. Kdo je potem v resnici kenguru? Državljani Hrvaške ali tisti, s katerimi se bo družinski poglavar v Avstraliji radostno fotografiral?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.