Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

28. 3. 2014  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Portret

Huiqin Wang, slovensko-kitajska umetnica

... njena politika je umetnost

Njen največji in najodmevnejši projekt zadnjih deset let je skozi umetnost seznaniti slovensko in kitajsko javnost z življenjem in delom barona Ferdinanda Avguština Hallerja von Hallersteina, jezuitskega misijonarja iz 18. stoletja, doma iz Mengša, ki je kot dvorni astronom in mandarin tretje stopnje preživel šestintrideset let na dvoru cesarja Qianlonga.

Letos je izdala knjigo z naslovom Hallerstein: Slovenec v Prepovedanem mestu. V slikanici je ilustrirala njegovo življenje s klasičnimi kitajskimi slikarskimi tehnikami, s tušem in na papirju iz trave, ilustracije nato skenirala, jih računalniško obdelala in vanje umestila podobe iz klasične kitajske kulture. Takšen proces ustvarjanja, ki združuje stare in sodobne tehnike, je značilen za njeno umetnost.

Njeno zanimanje za Hallersteina je povezano z iskanjem lastne identitete. Od leta 1983, več kot pol življenja, živi namreč v Sloveniji. Sama zase pravi, da je slovensko-kitajska umetnica, ki pa, tako kot večina ljudi, ki živijo v tujini, reflektira življenje in umetnost skozi prizmo globalnosti. Tudi sporočilo njene knjige o jezuitu Hallersteinu pravi, »da ljudje, predvsem pa nove generacije, razumejo svet povezan, enoten in naš skupni dom«.

Rodila se je v Nantongu, blizu Šanghaja in odraščala v času kulturne revolucije. Ko se je vpisala na likovno akademijo, so na sprejemnem izpitu sprejeli le trideset kandidatov od osem tisočih. Med tridesetimi je bila tudi ona. Specializirala se je za kitajsko slikarstvo in kaligrafijo, torej kitajski lepopis, že takrat pa jo je navduševalo tudi evropsko oljno slikarstvo, ki ga je spoznavala samo prek redkih knjig v akademski knjižnici. Akta, ženskega ali moškega, tedaj na akademiji niso smeli slikati. V ospredju so bile krajine, tradicionalni motiv kitajskega slikarstva, h kateremu se pogosto vrača tudi v Sloveniji.

Leta 1983 je imela razstavo v Sloveniji, se tu poročila in ostala. Obiskala je veliko evropskih galerij, in ko je stala pred deli velikih mojstrov, jo je bilo kar sram, ker nekdanjega fanatičnega spoštovanja nenadoma ni bilo več. Spoznala je, katera razstavljena dela v galerijah so zgodovinska zapuščina, katerih čas je že minil, saj »umetnik mora iti v korak s časom in odražati življenje in dogodke svojega časa«.

Sama je iskala in še vedno išče prave tehnike za vsebine, ki jih želi upodobiti v svoji umetnosti. Na ljubljanski likovni akademiji je končala študij grafike in v naslednjih dveh desetletjih jo je pot zanesla tudi v slikarstvo in ilustracijo (je tudi dobitnica Levstikove nagrade), fotografijo, računalniško grafiko, performanse, video, ples in – kot je vidno z zdajšnje razstave v Novem mestu – tudi v oblikovanje stekla. »Treba je spoznati čim več tehnik, da lahko izraziš sebe in sodobno bivanjsko izkušnjo v globalnem svetu. Umetnost je stalna inovacija. Ne razumem slikarjev, ki slikajo vsa leta tako, kot so jih naučili na akademiji«.

Različne tehnike v umetniškem ustvarjanju uporablja tudi zato, da bi z njimi na sodoben način izrazila svojo notranjo razcepljenost med Kitajsko in Slovenijo in opozorila na probleme sveta, kot jih vidi sama. Oboje je tematizirala, če omenimo samo nekatere njene projekte, v »štiriročnem« slikanju s slikarjem Živkom Marušičem, kjer se prepletajo njene sive poetične krajine z živobarvnimi podobami, ki jih je naslikal Marušič. O svoji identiteti je spregovorila pred-

lani v performansu z igralcem Markom Mandićem, kjer se je, oblečena v gorenjsko nošo in v partizanko, spraševala: »Kdo sem jaz? To me je zanimalo v tem projektu. Moje sporočilo je jasno. Sem umetnica.« Svojo preteklost, vrednote in kulturo, povezano s Slovenijo, je obravnavala v projektu, kjer je upodobila Mao Cetunga in Tita. Z njim je, ne da bi zanikala kakovost načel socializma, opozorila na njihovo izkrivljanje, s čimer je »očistila svojo glavo«.

V svojih delih je subtilna in tudi družbeno kritična opazovalka življenja, globalnih družbenih procesov in razmerij med kulturami. Jih lahko umetnost spreminja? »Ko sem bila mlada, sem mislila, da bom kot umetnica spreminjala svet. Danes ne mislim več tako. Ne bom pa tiho. Umetnost je moja politika.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.