Heni Erceg

Heni Erceg

9. 5. 2014  |  Mladina 19  |  Hrvaška

Prestavljanje zgodovine

Komemoracijo v Jasenovcu prestavili za en teden zaradi predsednikovega obiska v Vatikanu

Časopisni naslov se je glasil »Od danes v Auschwitzu tudi hrvaška zastava«, sledilo pa je poročilo o tem, kako je gospod Branko Lustig v Krakov popeljal skupino zagrebških študentov, da so se udeležili tradicionalnega pohoda živih od Auschwitza do Birkenaua, s katerim se zaznamuje dan spomina na holokavst. Vodnik gospod Lustig je namreč tudi sam preživel taborišče smrti. Spotoma pa si je izpolnil še dolgoletno željo, da bi v Auschwitzu izobesil hrvaško zastavo, in prav zaradi tega je novica tudi prišla v časopise.

Toda zakaj se je filmski producent in dobitnik oskarja gospod Lustig odločil v imenu spomina na žrtve holokavsta izobesiti hrvaško zastavo prav v tem taborišču? Zaradi hrvaškega prispevka k antifašizmu? No, dobro, če vse skupaj ne bi imelo blagega priokusa ponaredka oziroma ne bi šlo za manjšo zgodovinsko zablodo gospoda, ki se je, potem ko je dolgo živel v Ameriki, vrnil na Hrvaško in zdaj upokojenske dneve posveča seznanjanju mladih z zločini nacistične Nemčije. V Auschwitz so pač pošiljali Jude iz Jugoslavije, torej Jugoslovane, kar se lepo vidi tudi v filmu Schindlerjev seznam, ki ga je produciral prav Lustig in kjer se govori o »kontingentu, ki prihaja iz Jugoslavije«.

Še natančneje pa – hrvaškim Judom, Srbom, komunistom, Romom ... ni bilo treba potovati vse do Krakova, saj je Hrvaška težave s temi svojimi »nečistimi« državljani zelo organizirano in uspešno reševala na ozemlju svoje male nacistične države, ubogljivega in marljivega satelita Hitlerjeve Nemčije. Hrvaško taborišče smrti se imenuje Jasenovac, zato bi gospod Lustig študente – namesto na potovanje na daljno Poljsko – lahko odpeljal precej bliže, nedaleč od Zagreba, na tisto megleno, žalobno območje, tragičen kraj smrti kar 83 tisoč ljudi, med njimi kar 20 tisoč otrok. In jih poučil o domačem zlu kar na poti, po kateri so v živinskih vagonih te ljudi vozili v Jasenovac, ki je nato postal zadnja postaja njihovega življenja. Toda gospod Lustig, sicer častilec prvega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana, ki se je hvalil, da njegova »žena na srečo ni niti Srbkinja niti Judinja«, ni edini, ki je preskočil eno od poglavij v zgodovini, katerega simbol je po svoje tudi zastava, ki jo je ponosno izobesil v Auschwitzu.

Prav zaradi tega je Jasenovac mrtev, pošasten kraj, tamkajšnji spominski muzej pa obiskujejo le redki, organiziranih obiskov študentov ali učencev ni, prav tako ni lustigov, da bi mlade tam seznanjali s strahotami, ki jih je zagrešil nekdanji hrvaški režim. In navsezadnje, čigava zastava bi morala vihrati v Jasenovcu v »spomin na vse žrtve holokavsta«? Jasenovac ni nikoli – kot skrbno vzdrževana in izobraževalna nemška koncentracijska taborišča – postal kraj spomina in svarila, je zgolj neželeni privesek zgodovine države, ki se še danes marsikdaj sklicuje na škandalozno trditev svojega nekdanjega vodje Franja Tuđmana, da je bila Neodvisna država Hrvaška, ta fašistična marioneta, »izraz zgodovinske težnje hrvaškega naroda«.

Zato ni nič nenavadnega, da so letos praznovanje obletnice osvoboditve skupine taboriščnikov iz Jasenovca, ki je tradicionalno resda zgolj politična predstava, preprosto prestavili! Za teden dni. Češ da ima predsednik države neke druge neodložljive obveznosti. In kje je torej bil najvišji državni birokrat na dan, ko se je pred sedmimi desetletji skupina preživelih taboriščnikov iz Jasenovca odločila prebiti izza bodeče žice in se je znašla na prostosti, preostalih tisoč pa so ustaši pobili samo dan pred osvoboditvijo taborišča?

Kakšno pomembno delo je moral opraviti predsednik države, katere zastava se vije v Auschwitzu? Predsednik Josipović, ki se sicer razglaša za agnostika, torej za nekaj, kar ni ne tič ne miš, je tistega jutra namesto v neveselem, deževnem Jasenovcu ves razigran sedel na Trgu svetega Petra v Vatikanu in tam kot tribunski okrasek na cerkveni slovesnosti poslušal o nadnaravnih sposobnostih duhovnikov, ki so ju prav zaradi teh sposobnosti razglasili za svetnika. Ker resnično, ne moreš menda papeža prositi, naj odloži neko cerkveno predstavo. Ali na primer, naj prestavi božič, ker si je predsednik države zlomil nogo in ne more, kot sicer, priti k maši in sesti v prvo vrsto v zagrebški stolnici. Zato torej predsedniku Josipoviću ni preostalo drugega, kakor da da puhli promociji nadnaravnih sposobnosti katoliške cerkve prednost pred spominom na nepredstavljivo človeško trpljenje. Zavidanja vredna širina značaja mu pač dopušča, da se priložnostno predstavlja kot antifašist, nič pa ne ukrene niti glede večdesetletnega zatiskanja oči pred strašnimi zločini, ki jih je v nekdanji državi Hrvaški zagrešila cerkev, katere predstavniki se še nikoli, ampak res nikoli niso pojavili v Jasenovcu.

Na drugi strani ostajajo organizatorji in uprava Spominskega območja Jasenovac, ki so ustrežljivo privolili, da bodo komemoracijo prestavili in počakali na prosti termin politika, ki kakršenkoli povod, pa naj bo še tako tragičen, uporabi zgolj za populistično stresanje fraz in nabiranje malovrednih političnih točk. Na kratko, to, da mora komemoracija v spomin na največjo medvojno tragedijo na tem območju počakati samo zaradi vatikanskega izleta predsednika države, ni nič drugega kot še en žalosten prispevek h grotesknemu, praviloma zgolj politično-estradnemu odnosu do fašizma na Hrvaškem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.