Zaskrbljenost Dobrice Ćosića

Dobrica je sodil med tiste srbske izobražence, ki se niso bali velikih besed

Ozadje za velike besede ne bi moglo biti lepše. Oblast je po 2. svetovni vojni vedela, kaj podariti ameriškemu zavezniku (takrat je bil še pravi zaveznik). Vila na Dedinju, elegantna, arhitekturno domišljena, s čudovitim vrtom in seveda z bazenom. Vila ameriškega veleposlanika, darilo jugoslovanske vlade.

Sedeli smo na vrtu po dostojni večerji, ameriški veleposlanik Zimmerman in nekaj gostov, med njimi vodilni srbski pisatelj. Sedela sva drug ob drugem, bila sva stara znanca. Ni minilo več kot nekaj minut, ko me je Dobrica srepo pogledal in brez pomisleka rekel: »Odšli boste. Slovenci ste se odločili. Nič vas ne more več zadržati. Odšli boste.«

Večer je bil lep in miren, o dogodkih smo govorili s primerne razdalje. Vendar sem čutil, da je Dobrica, ki sem ga poznal že leta, želel povedati nekaj zgodovinsko dramatičnega. Odšli boste, vi, Slovenci! Tisti trenutek je bilo očitno, da mi je sporočal nekaj zgodovinskega, a iz njegovih ust je bilo slišati kot nekaj tragičnega.

Dobrica je sodil med srbske izobražence, ki se nikoli niso bali velikih besed. Zdaj, leta pozneje, sem prečital njegove znamenite sentence o srbski laži, ko ne veš in ne moreš vedeti, ali so besede mišljene le za šalo ali zares. Napisal je: »Lažemo, da bi prevarali sebe, da bi potolažili drugega, lažemo iz usmiljenja, lažemo iz sramu, da opogumimo, da skrijemo svojo bedo, lažemo iz poštenja, lažemo v imenu svobode. Laž je oblika srbskega domoljubja, dokaz naše prirojene inteligence. Lažemo ustvarjalno, domiselno, inventivno.«

V trenutku, ki ga opisujem, je hotel Dobrica dobremu slovenskemu prijatelju predvsem položiti na dušo, da je trenutek, ko mi vse to sporoča, pretresljiv. Želel je pač, da bi se zavedal zgodovine, ki se dogaja pred našimi očmi. Na zgodovino misli srbski izobraženec, če misli in kadar misli, kot da gre za dramatičen prizor iz Verdijeve opere. O odhodu Slovencev so srbski izobraženci pač razmišljali. Ta misel jih je pretresla, kot jih ne bi nikoli misel na odhod Hrvatov. O Hrvatih se ne splača govoriti. O odhodu Slovencev pa so srbski izobraženci pač razmišljali. Misel jih je pretresla, kot jih ne bi nikoli odhod Hrvatov. V Dobričevih očeh, v očeh pisca romana Čas smrti, so bili Slovenci tisti, ki bi morali v Jugoslaviji že po naravi stvari zvesto molčati, saj so bili v srbskih očeh lepilo, brez katerega si bodo Srbi in Hrvati vedno skakali v lase. Ni pomembno, kaj Slovenci čutijo, dodelili so jim neko vlogo. O tem so bili srbski izobraženci prepričani, o tem se najraje ni niti govorilo po tistem burnem nesrečnem srečanju srbskih in slovenskih literatov v gostilni Pri Mraku v Ljubljani. Na tistem sestanku so vsi takrat navzoči menili, da so se Srbi in Hrvati sprli za vse večne čase, glede Slovencev pa še ni bilo jasno.

Dobrica je rad pisal in govoril zgodovinsko, takrat v vili ameriškega veleposlanika ni bilo nič drugače. Razpoloženje je bilo v tisti vili vedno zgodovinsko. Saj smo sedaj iz poglavja o zadnjem ameriškem veleposlaniku v Sloveniji Mussomeliju videli, da bi tudi Američani radi mislili in govorili čim bolj zgodovinsko. Mussomeli bi rad s sarkazmom prepričal Slovence, koliko stvari delajo narobe, in bil prepričljiv. Verjetno tudi v očeh State Departmenta, ki seveda vedno ve, kaj delajo njegovi veleposlaniki, a veličastno molči. Morda se tudi hahlja.

Vsekakor dovoli svojemu ambasadorju, da govori Slovencem, kar mu pride na misel, in jih draži. Vse, kar veleposlanik reče Slovencem, seveda takoj do pičice natančno vedo tudi na ministrstvu.

Mimogrede. Približno v istem času sem na stopnišču Zvezne palače naletel na šefa ameriške diplomacije Bakerja in ga vprašal, ali bodo ZDA priznale Slovenijo. »We will not,« je na kratko odbrusil. Šefi ameriške diplomacije se včasih zmotijo.

Vrnimo se k Dobrici. Slovenskemu prijatelju je rekel, da je Slovence popolnoma sprevidel, da je jasno, kaj hočejo. Oditi hočejo! Sedaj bi lahko prišla na vrsto razprava, kaj to pomeni, a pomeni marsikaj za vse, ene in druge, ne vedno samo slabe stvari. V Srbiji, to je bilo mogoče vedno videti, sta obstajali dve mnenji o vlogi Slovencev v skupni državi. Po svoje bi morali biti srečni, da so prišli v državo, ki ji ne poveljujejo Nemci, hkrati so se zdeli potrebni drugim, predvsem Srbom, da bi ostali in jih nekako branili pred albansko gmoto, ki je bila vedno večja in se je nezadržno širila.

Vse to sem povedal malo grobo, toda v različnih oblikah je bilo to modrovanje mogoče spremljati iz dneva v dan. Kot da bi morali Slovenci Srbijo reševati pred nekim prihodnjim valom, ki prihaja in od katerega tudi sami ne bodo imeli kaj prida.

In potem spet tiste besede: »Odšli boste.« Ti dve besedi nista zveneli kot opomin zaradi izdaje, temveč kot svarilo pred tragedijo. Za takšne besede moraš biti seveda vsaj priznan pisatelj.

Če pogledamo nazaj: zgodovina se je od tistega zadnjega večera z Dobrico bliskovito razvijala in stvarem, ki jih opisujem, dala čudno barvo. Slovenci bi morali Srbijo nekako reševati pred nekim drugim valom, ki je zagotovo prihajal, a od njega niti sami ne bodo imeli koristi. Zgodovinskost teh besed že prekrivajo drugačni dogodki. Zgodovina je nekaj čudnega. Gre svojo pot in se ne zmeni za nove dogodke, tudi če so resnični.

Veliko stvari se je spremenilo od časov, ko mi je pred razpadom Jugoslavije srbski pisatelj pogledal naravnost v oči in pravzaprav rekel: Kaj delate! Ali se ne zavedate, kaj se bo zgodilo? Res, kaj se je zgodilo? Postali smo, smo prepričani, samostojni v obsegu, v kakršnem je nekdo sploh lahko samostojen. Morali bi se naučiti le, da se ne bi oklepali starih navad. Kje je novi, lepši in širši Cankarjev dom, kjer se obiskovalci ne bi spotikali po stopnicah? Vse, o čemer smo govorili, je novo, a kje je konec stečajev? Odšli smo, to smo morali storiti. Ali pa se pripravljamo, da bomo naredili neke neznane prve korake. O tem včasih razmišljamo. Prav tako nismo popolnoma pozabili, da bi morali zgraditi drugi tir. Ah, saj res!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.