Marcel Štefančič jr.

13. 6. 2014  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film

Locke

Locke, 2013
Steven Knight

Noč obračuna.

Predstavljajte si radijsko igro, v kateri slišite le glas moškega, ki se med dolgo vožnjo prek avtofona izmenično pogovarja s svojim delodajalcem, svojim sodelavcem, svojim sinom, svojo ženo in svojo ljubico.

Dodajte sliko, pa dobite Locka: vidite le šoferja, Ivana Locka (Tom Hardy), inženirja, ki se zvečer namesto domov odpelje proti Londonu, med vožnjo pa mora opraviti kopico nujnih, usodnih klicev – delodajalcu mora povedati, da ga zjutraj ne bo, sinu, da ga ne bo na tekmo, ženi, da jo je prevaral z žensko, ki bo zdajle rodila, in ljubici, da bo z njo, ko bo rodila. Ne, film se ne konča s kako nesrečo – nesreča se zgodi v avtu. Locke ni zašel, ampak je našel pravo smer. Pri svojem početju ne okleva, ampak je odločen. Zaveda se posledic svojega početja (vse bo izgubil, dom, družino, kariero), a to kljub temu počne. Ne skriva se, krivde ne vali na druge, ampak prevzame odgovornost. Ne taktizira, ampak hoče narediti pravo stvar. In pri tem spoštuje vsa prometna pravila, z vsemi omejitvami hitrosti vred. Noče kaosa, ampak red. Locke je antipolitik, ki bi dobil vsake volitve. Ultimativni populist – in obenem ultimativni narcis. Povedati mora svojo resnico, pa četudi se podre svet.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.