Heni Erceg

Heni Erceg

4. 7. 2014  |  Mladina 27  |  Hrvaška

Državljanska prevzgoja

Še en odmik od pomembnih prvin posvetne države, kakršna je recimo državljanska vzgoja, v korist Hrvaške kot »pretežno katoliške države«, v kateri celo o učnem načrtu odloča cerkev

»To je norost. Občutek imam, kot da je bilo vse moje raziskovalno delo popolno zapravljanje časa, čeprav sem bila prepričana, da je stvari mogoče spremeniti. Če zdaj odidem, bo to pomenilo dokončno zmago konservativnih sil na Hrvaškem,« pravi ugledna profesorica na zagrebški Filozofski fakulteti, ki se je več let ukvarjala s pripravo programa državljanske vzgoje in z uvajanjem tega programa v šole. Načrte o uvedbi državljanske vzgoje v šole so namreč nemudoma opustili že trenutek po odstavitvi dosedanjega ministra za izobraževanje Željka Jovanovića, ki ga je predsednik vlade, tako se vsaj zdi, zamenjal z veliko sprejemljivejšim človekom.

Sprejemljivejšim za koga? Za nove rodove otrok, ki bodo v šoli imeli verouk – očitno je ta samo na Hrvaškem že 20 let nedotakljiva pedagoška doktrina, saj so ga vpeljali celo v vrtce – in bodo še naprej zelo primeren material za to, da jim bodo v glave vbijali številne proticivilizacijske, konservativne dogme. Novi minister za izobraževanje in bivši član nacionalistične Hrvaške demokratične skupnosti je takoj po prevzemu funkcije dejal, da je bilo »dovolj delitev na ateiste in vernike« in da »je treba ugotoviti, kaj pri tem, kako se ministrstvo loteva izobraževanja, moti cerkev in kako bi bilo to mogoče rešiti s kompromisi na obeh straneh«. Seveda je imel s tem v mislih enostranski kompromis, tisti, za katerega bo morala poskrbeti vladajoča koalicija. Prejšnji minister za izobraževanje je v zvezi z uvedbo državljanske in zdravstvene vzgoje v šole ostro polemiziral s cerkvenim vrhom in se postavljal po robu različnim fašistoidnim združbam, za katere je sprejemljiva le vzgoja šolarjev s »poučevanjem« nacionalizma in ekskluzivizma, ki sta povezana z odkrito nestrpnostjo do vseh državljanskih vrednot in demokratičnih pravic drugih posameznikov in skupin. Prva poteza njegovega naslednika pa je bila napoved ponižnega obiska pri poglavarju katoliške cerkve na Hrvaškem. Prav pri tistem, katerega podrejeni škofi tako rekoč vsak dan demokratično izvoljeno oblast razglašajo za izdajalsko, nenarodno, nacistično ... Seveda bi nepoučeni lahko mislili, da je premier morebiti preslišal, kakšne načrte ima njegov novi minister, čeprav je sedel tik ob njem, a žal gre za grobo politično manipulacijo, torej za poskus nadvse bednega prilizovanja socialdemokratske vlade mogočni katoliški cerkvi.

Nepriljubljeni predsednik vlade, ki se mu maje stolček, očitno misli, da bo s skesanim obiskom novega ministra pri kardinalu in škofih dosegel vsaj delno otoplitev v odnosih med duhovščino in vlado, novega ministra misli torej uporabiti kot jokerja pri zbiranju političnih točk za levoliberalno koalicijo, ki uživa iz dneva v dan vse manjšo podporo. Cena? Še en odmik od pomembnih prvin posvetne države, kakršna je recimo državljanska vzgoja, v korist Hrvaške kot »pretežno katoliške države«, v kateri celo o učnem načrtu odloča cerkev.

Hrvaška tako ostaja »poskusna« država, ki se zaradi katoliškega fundamentalizma vztrajno odreka modernosti in demokratičnim standardom, država, ki se je recimo pripravljena s Slovenijo »spopadati« zaradi sto litrov morja, Vatikanu pa dopušča nemoteno poseganje v svojo sveto suverenost. Ker nihče ne podvomi o primernosti sporazuma s Svetim sedežem, smo priča popolnemu nespoštovanju ustanov pravne države. Duhovnikov na primer sploh ni mogoče kazensko preganjati, torej zakoni zanje ne veljajo, tako kot veljajo za druge državljane. Pred kratkim se je neki duhovnik, zloglasen pedofil, ki so mu dokazali, da je več let nadlegoval dečke, izognil kazenskemu pregonu. Cerkev ga je milostno »kaznovala« samo s tem, da mora ostati za samostanskimi zidovi. Njegove žrtve seveda lahko vzame vrag, tako kot žrtve obsojenih vojnih zločincev, ki so med škofi izjemno priljubljeni in jim pripravljajo slovesne sprejeme, ko se vračajo iz zaporov.

Prav ta, menda levoliberalna vlada zelo dosledno spoštuje vsa določila vatikanskega sporazuma, ki je katoliški cerkvi omogočil vrnitev številnih posesti nemajhne vrednosti, gmotno neodvisnost in s tem ogromen vpliv na vsako legitimno zahtevo civilne družbe. Zaradi tega ta ustanova, ki je pravzaprav dobro organizirana vzporedna oblast, s pogledom ves čas uprtim v preteklost, zahrbtno onemogoča vse pomembne družbene reforme. Pogoji za revizijo sporazuma z Vatikanom so bili že davno izpolnjeni, toda kako naj od takšne oblasti pričakujemo odločnost, s kakršno bi morala pretrgati »vatikansko zvezo«, zapečateno še za časa diktatorja Tuđmana, če se njena beda očitno kaže v odpravljanju državljanske vzgoje ali brezbrižnem molku celo ob takšnem moralnem spodrsljaju katoliške cerkve, kakršen je bil nedavni sprejem, ki ga je v Zagrebu pripravila vojnemu zločincu Dariu Kordiću.

Pri tem gre za politično povsem napačno predvidevanje premiera Milanovića, da mu bodo vse te brezsramne ugodnosti, ki jih ponuja duhovščini, namesto da bi varoval interese demokratične države, zagotovile še en mandat. No, to bi bilo ravno tako, kot če bi od jeguljastega predsednika republike pričakovali jasno stališče do odnosov med državo in cerkvijo, kakršno je imel njegov predhodnik Stipe Mesić. Ta je svojčas precej zaostril odnose s cerkvijo, ko je zaradi nedopustnega nacionalizma vojaškemu ordinariju prepovedal vstop v vojaške objekte, o tem pa obvestil tudi Vatikan. Toda ne, premier Milanović se je odločil, da se ne bo menil za svoje volivce in da se bo vedel nadvse podložno, kot kak cerkveni ministrant, pri tem pa upal na nemogoče, torej da si bo pridobil naklonjenost nacionalistične duhovščine. Zaradi tega tudi njegova izbira novega ministra za izobraževanje nikakor ni naključna.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.