Petja Grafenauer

1. 8. 2014  |  Mladina 31  |  Kultura

Spletni slikarji in pesniki

Razstava, ki za spletno utopijo uporabi galerijo

Postavitev je zasnovana z občutkom za prostor in gledalca.

Postavitev je zasnovana z občutkom za prostor in gledalca.
© Andrej Peunik

Potem ko je Alenka Gregorič leta 2010 iz Galerije Škuc odšla v ljubljansko Mestno galerijo, so z njo tja prišle dobrodošle spremembe in razstavni prostor in njegova dejavnost sta se prestavila v središče lokalnega umetnostnega dogajanja. Galerija se je znova znašla na seznamu »must see« predvsem zato, ker zelo poudarja dostopnost in odprtost, ker je začela v sodelovanju z Ajdinom Bašićem graditi novo celostno grafično podobo, pa tudi ker se vsak od njenih hišnih kuratorjev drži svojih, jasnih smernic.

Alenka Gregorič se zadnja leta denimo usmerja predvsem v raziskovanje »vpliva različnih medijskih novumov na socialne in politične paradigme sodobnega sveta«. Pred časom je pripravila razstavo o »spektaklu, ki sliši na ime nogomet«, in nato še o fenomenu televizije, z najnovejšo razstavo pa raziskuje net.art, in sicer v sodelovanju z očetom te umetnosti, Vukom Ćosićem.

Spletna umetnost, spevneje poimenovana z angleško skovanko net.art, se je v slovenskem prostoru pojavila sočasno s tem, ko je zajela zemeljsko oblo, oziroma še preden se je to zgodilo. V sredini devetdesetih let so v Sloveniji delovali avtorji, ki so spletno umetnost postavili na umetnostni zemljevid. Najvidnejši, Vuk Ćosić, ji je pravzaprav dodelil ime, Teo Spiller je leta 1999 prodal prvo umetniško delo na disketi, Jaka Železnikar je ustvarjal spletno poezijo, Igor Štromajer pa teroristično opero in balet na medmrežju. Net.art torej ni zahodna, vzhodna, južna ali severna umetnost. Globalna je in malo naša.

Ena izmed utopičnih premis net.arta je bila, da bo umetnost iztrgal dominantnim narativom kapitala in države, vendar se to ni zgodilo. Prav tako se v popolnosti vse doslej ni uresničila niti želja po begu iz galerije, saj se vanjo vedno znova vrača.

Tokrat je to Mestna galerija, kjer so v dveh konceptualno ločenih nadstropjih postregli s pregledom spletne umetnosti od začetka do današnjih dni. V prvem nadstropju lahko občudujemo zgodnje projekte, ki so v prvi sobi kanonizirani kot logotipi, slike v zlatih okvirjih. Avtorja postavitve pravita: »Če kanoniziraš net.art, so najboljši zlati okvirji.« S tem se sicer izgubi kontekst del, zato pa maksimira njihova ikonična vrednost.

Povsem drugače spletno umetnost predstavi rekonstrukcija spletnih projektov, ki so bili leta 1997 razstavljeni na deseti Documenti, eni najpomembnejših razstav sodobne umetnosti. Ikoničnost je v postavitvi izničena, hkrati z njo pa tudi vsakršna želja, da bi po spletu še kdaj z užitkom brskali zunaj ugodja lastnega doma.

Net.art je hotel biti ultimativni modernizem, neodvisen od struktur, disciplin in celo avtorjev, a se to ni zgodilo. Začetniki net.arta so znani in razstava jih popiše. Poleg Ćosića so to še jodi.org, Alexei Shulgin, Heath Bunting in Olia Lialina, ki so za razstavo v Mestni galeriji izbrali celo svoje naslednike. Ti razstavljajo v zgornjem galerijskem nadstropju in Alenka Gregorič jih je označila za »novo generacijo«, ki ustvarja »postiinternet art oziroma internet aware art«.

net.art Painters and Poets je razstava, ki pripoveduje, kako je net.art naseljeval realne prostore, kako jih naseljuje in morda, kaj se bo s tem sobivanjem zgodilo v prihodnosti. Izvemo, da je spletna umetnost v galerijah sprva uporabljala starejše medije, Pit Schultz jo je v Berlinu leta 1996 predstavil kar s karuselnim diaprojektorjem. Umetniška dela in avtorje spoznavamo tudi prek pohodnih tehnoloških podaljškov. S telefonom lahko zasurfamo do težko dosegljivih primerkov net.arta. Na drugi strani je poskrbljeno za analogno predstavitev, sploh s plakati.

net.art Painters and Poets je koherentna, zgledno postavljena razstava, razumljiva laikom in strokovnjakom. Postavljena je z občutkom za prostor in gledalca. Seveda je razstavi mogoče tudi kaj očitati. Morda je Vuka Ćosića tu in tam preveč, saj se pojavi kot umetnik, kurator, statist/performer in izvajalec, a vendarle bi moral biti takšni multitaskerski mašini dovoljen tudi kak skok v svet ega. Marsikateri obiskovalec bi si razstavo želel zapustiti s katalogom pod roko, a nanj bo treba počakati do jeseni. Posameznim umetninam se tako z ustreznimi napotki, pridobljenimi v spodnjem nadstropju galerije, lahko posvetimo šele doma.

Zanimivo pa je, da je spletna umetnost v izoliranem prostoru, ki je realen in javen, a kljub vsemu izvzet iz vsakdanjosti, vidna bolj, kot kadar je izgubljena med številnimi naslovi na svetovnem spletu. A ne glede na to, kje se pojavi, na spletu ali v realnem kraju, je pomembna mreža, brez katere ne more obstajati. To pa pomeni, da ena od sprememb v načinu razmišljanja, ki jih je ponudil splet, tudi zares živi.

Razstava:
net.art Painters and Poets
Kje: Mestna galerija Ljubljana
Kdaj: do 31. avgusta 2014 (vodstvo po razstavi 21. avgusta ob 17.00 in 31. avgusta ob 11.00)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.