Heni Erceg

Heni Erceg

26. 9. 2014  |  Mladina 39  |  Hrvaška

Biti Bunjevec

Na Hrvaškem nimamo protiuteži zagrizenemu nacionalizmu

Nacionalistična desnica na Hrvaškem se je hudo razkurila, resda tudi sicer, v skladu s svojo ideologijo, ves čas nekaj besni, nenehno je vročična, da je že kar smešno, pa vendar je hkrati tako zlovešča. Za desnoradikalne provincialne guslarje je seveda dober vsak povod, prava poslastica pa je, če prihaja z »one strani«, zato je bila zanje novica, da je srbski predsednik Nikolić »otrokom Hrvatov Bunjevcev v Vojvodini podaril knjige v cirilici«, kot zadetek na loteriji. Vse skupaj je dobilo dramatične razsežnosti, grozila je prekinitev odnosov med državama, donela je vojaška retorika, kajti prav gotovo ne bo noben »četnik« zastrupljal malih Hrvatov s knjigami v pisavi, ki jo uporabljajo Srbi.

Toda v tej nacionalistični farsi so namerno spregledali majhno, a pomembno podrobnost, to pa je, da se Bunjevci v Vojvodini in Srbiji sami nimajo za Hrvate. Res so katoličani, vendar nočejo biti Hrvati, seveda pa nočejo biti niti Srbi. Radi bi bili samo Bunjevci. Tako se opredeljujejo in ne zanimajo jih nikakršna priporočila, še manj pokroviteljstvo Zagreba, kjer jih imajo tako ali tako najpogosteje za »poturčence«, saj že več stoletij gojijo običaje in kulturo okolja, v katerem živijo, hkrati pa ohranjajo katolicizem in ikavski govor.

Pa vendar so se na plehko politično izzivanje srbskega predsednika, radikalnega Nikolića, refleksno odzvali njegovi hrvaški ustrezniki, zakrknjeni nacionalisti, tisti, ki prezirajo tukajšnjo srbsko manjšino, barbarsko odstranjujejo table z napisi v cirilici z javnih ustanov, zaradi njih pa je bil navsezadnje razveljavljen celo zakon o javni uporabi cirilice. Lahko bi torej rekli, da so Srbi na preganjanje cirilice na Hrvaškem odgovorili s preganjanjem latinice v Srbiji oziroma Vojvodini in da vztrajajo pri spoštovanju nacionalističnega načela negativne recipročnosti, na katerem že dve desetletji temelji odnos do manjšin v obeh državah. Toda v tem primeru je stvar popolnoma zgrešena, saj Bunjevci, ki nočejo biti hrvaška manjšina, nikakor ne morejo biti protiutež srbski manjšini na Hrvaškem, ki doživlja, kot vidimo, celo kršenje zakonske pravice do dvojezičnih napisov.

Tipičen avtogol si je pri tem prisvajanju zelo posebne manjšine Bunjevcev zabila tudi vladajoča leva koalicija, ko je Srbijo pozvala na odgovornost zaradi ogrožanja meddržavnega in regionalnega sodelovanja. Sodelovanja, ki je prav med njenim mandatom tako rekoč zamrlo in obstaja zgolj na deklarativni ravni, saj državi vanj sili predvsem Evropska unija. Tako je kampanja proti cirilici na Hrvaškem kot nova oblika vojne v miru namenoma ali po naključju spretno zacementirala reševanje cele vrste vprašanj, od mejnega vprašanja do vprašanja vrnitve srbskih beguncev na Hrvaško in urejanja njihovih stanovanjskih pravic, pokojnin itd.

In dokler se bo vladajoča koalicija politično opotekala brez podrobno opredeljenega odnosa do manjšin, Srbije, regije ..., bo nacionalistična opozicija kot vedno v predvolilnem času iz naftalina vlekla stari oguljeni vojaški plašč, pod katerim bi se morali združiti vsi Hrvati, »kjerkoli že so«, celo če si tega ne želijo, kakor si ne vojvodinski Bunjevci. To je zmagoviti obrazec, ki si ga je že pred leti zamislil nacionalistični voditelj Franjo Tuđman, zaradi česar so ga tudi imenovali »predsednik vseh Hrvatov«. Celo tistih v vasi Janjevo na Kosovu, ki jih je v devetdesetih letih pozval, naj se skupinsko »vrnejo« v državo, v kateri niso nikoli živeli, seveda zgolj zato, da bi »napolnili« vasi v Dalmatinski zagori, iz katerih je pred tem izgnal hrvaške državljane, tukajšnje Srbe.

Groba nacionalistična retorika je spet edini predvolilni program desnice, ki stavi prav na medvojno in usodno karto Tuđmanovega združevanja vseh Hrvatov od Avstralije do Bosne, zato bo vodja opozicije te dni v Bosni spet govoričil, da se ima Hrvaška pravico vmešavati v notranjo politiko sosednje države, saj so tudi v njej Hrvati, čeprav konstitutivni narod, ogroženi. Potem pa jim ta veličastni nacionalistični program panhrvaštva spodkoplje majhna, a svojeglava skupina Bunjevcev, ki se je pametno odločila, da se ne bo postavila na nobeno stran in da ne bo razlog za obračunavanje med provincialnima, z nacionalizmom obremenjenima državnima skupnostma.

Pri tem se srbskemu predsedniku niti ne zdi vredno truditi, da bi bil kaj drugega kakor čisto navaden nacionalist, hrvaški predsednik pa se vztrajno predstavlja kot evropski liberalni intelektualec, ki je pravkar sestavil predvolilni levo-liberalni blok s pričakovano bedastim imenom Razumna Hrvaška, s katerim naj bi preprečil prihod nacionalistične opozicije na oblast in onemogočil nadaljnjo desno radikalizacijo države. Seveda je program Razumne Hrvaške brez vsake politične vsebine, kar ni nobeno presenečenje, saj stranko vodi človek, med katerega mandatom je nevarni desni radikalizem naravnost eksplodiral, kajti predsednik Josipović si spogledljivo prizadeva ugajati prav vsem. Sicer pa se je koalicija vladajočih levo-liberalnih modrecev na Nikolićevo izzivanje z Bunjevci odzvala nič manj nacionalistično nerazumno, patetično ga je razglasila za »srbizacijo hrvaške narodne manjšine«. S tem je že kdove katerič dokazala, da na Hrvaškem nimamo protiuteži zagrizenemu nacionalizmu in da bi bilo moralno vzdržno samo – biti Bunjevec. Torej niti Hrvat tu niti Srb tam. Ali obratno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.