Marcel Štefančič jr.

13. 2. 2015  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Film

Kingsman: Tajna služba

Kingsman: The Secret Service, 2015
Matthew Vaughn

zelo za -

Svoboden kot ptica.

Kingsman, ki se začne s štiklom Money For Nothing (via Dire Straits), je spektakel, v katerem eksplodira rekordno število človeških glav. In pokajo tako kot steklenice šampanjca. Ali bolje rečeno: pokajo tako, kot da so steklenice šampanjca. In to je v popolni rimi z alarmantnimi podatki o ekonomski neenakosti, ki se poglablja, in elitah, ki vse bolj bogatijo, kajti glave, ki pokajo kot šampanjci, so prav privilegirane glave zgornjega odstotka – in njihovih varuhov.

In pokanje teh šampanjskih glav je estetsko doživetje – iz glav upočasnjeno bruhajo vse kameleonske barve tega sveta. Ne pa kri. Kot da bi hotel Matthew Vaughn: v teh ljudeh ni krvi! Kar velja tudi za druge like - v njihovih žilah se pretakajo stripi in filmi, adrenalin popkulture, predvsem pa vse tisto, kar novi Jamesi Bondi zamujajo. Kingsman pokaže, kakšne bi lahko bile bondiade, če bi sledile svojemu poslanstvu – in če bi izkoristile svoj potencial. Tu imate tajno službo (Kingsman), ki je tako tajna, da zanjo ne vedo niti James Bond, Jason Bourne, Jack Bauer in ostali tajni agenti z inicialkama JB. Tu imate Harryja Harta (Colin Firth), briljantnega agenta, staromodnega gentlemana, ki ubija tako, kot da bi pil čaj. Tu imate delinkventnega, mamističnega Eggsyja Unwina (Taron Egerton), ki ga Hart pigmalionsko - kot Richard Gere Julio Roberts - predeluje v novega Kingsmana. Tu imate sesljajočega, megalomanskega, stevejobskega magnata (Samuel L. Jackson), ki si skuša z brezplačno SIM-kartico, izrazom svoje brezmejne filantropije, apokaliptično - da ne rečem moonrakersko - podrediti človeštvo. In seveda, tu imate bondovsko dekle (švedsko princeso, ki čaka na analni seks), tu imate bondovsko antidekle (z nabrušenimi okončinami a la Oscar Pistorius), tu imate nenadjebljive gadgete (dežnik!), skratka, tu imate vse, kar je bondovskega, toda Matthew Vaughn potem pokaže, kako bi morala bondiada izgledati - kot demonstracija moči filma, kot implementacija vsega, kar ponuja film (Bonda je treba zato najti tudi v anti-Bondih, recimo v Johnu Steedu iz TV-serije Maščevalci in Harryju Palmerju iz serije špijonskih filmov, posnetih po romanih Lena Deightona), kot eksplozija vsega tistega, kar je v filmu bolj noro in absurdnejše od njega samega. Ne, Kingsman ni parodija Jamesa Bonda niti hommage Jamesu Bondu, ampak kritika Jamesa Bonda. Vse, kar so bondiade zavrgle kot nekaj zastarelega (ali pa politično nekorektnega, preveč šokantnega, preveč tveganega, preveč nemoralnega), pograbi in prelevi v totalni hipsterizem, lucidni joyride. Kingsman se zaveda tako absurdnosti svoje šampanjske “čistke” kot tega, da so filmi dobri le toliko kot negativec, obenem pa si ne more kaj, da ne bi stalno namigoval, da so bili nekdanji kapitalisti - tisti s klobuki in dežniki, v oblekah starih krojačev, vitezi okrogle mize - kljub vsemu boljši od zdajšnjih, ki ne prenesejo krvi, a jo pijejo.

(samo Cineplexx)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.