Marcel Štefančič jr.

20. 2. 2015  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Film

Petdeset odtenkov sive

Fifty Shades of Grey, 2015
Sam Taylor-Johnson

Petdeset odtenkov zjebanosti.

Anastasia Steele (Dakota Johnson), alias Ana, revna in naivna študentka, še devica, sreča Christiana Greyja (Jamie Dornan), mladega magnata, vsemogočnega lastnika telekomunikacijske multinacionalke, ki jo hoče pofukati do bolečine. Kdor ni videl Tarantinovega filma Reservoir Dogs, bo mislil, da se tu zgodi nekaj takega kot v Madonninem štiklu Like a Virgin, toda vsakdo, ki ga je videl, ve, da je punca v Madonninem štiklu dejansko nimfomanka, ki ji “pravi” fukač omogoči, da jo zaboli kot “prvič”. Ko gledate film Petdeset odtenkov sive, glorifikacijo romantičnih klišejev, ki so obtičali v slaščičarni 19. stoletja, se ne morete znebiti občutka, da Ana le hlini, da je devica. V resnici je še huje: težko se boste znebili občutka, da se oba, ona in on, ves čas le delata, da jima je do seksa. K seksu so očitno spravili igralca, ki se niti drug drugemu nista zdela seksi. Lahko si predstavljate, kako seksi je potem šele film, v katerem se traparije, o katerih v romanu le berete, tudi vidijo, in v katerem tisto, kar naj bi se videlo, zatemnijo.

Kdor je prebral roman Petdeset odtenkov sive, orjaški bestseler, globalno senzacijo, popkulturni fenomen, novo točko G in čudež viralnega marketinga (pa tudi fenovske literature), ve, da gre za karikaturo moške nostalgije po izgubljeni patriarhalni moči, ki lahko živi le še v spolnih igricah, le še v simulacijah spolnega podrejanja, obenem pa tudi za karikaturo postfeminističnega odgovora na stari feminizem, ki je ženskam govoril, kaj smejo in česa ne, kakšen seks je sprejemljiv in kakšen ne. Hej, vojne spolov je konec, zdaj smo osvobojene, zato lahko končno uživamo tudi v igrah spolnega podrejanja in kaznovanja, v igrah spolnega suženjstva, v igrah posiljevanja, ki so še malo prej veljale za izraz moškega šovinizma, seksizma in mizoginije! “Ne” pomeni “da” – “da” pomeni analno!

Roman Petdeset odtenkov sive, ki ga je – sprva kot fenovsko reimaginacijo Somraka – napisala E.L. James, je karikatura, ki pa se jemlje resno. Smrtno resno. In tak je zdaj tudi film: karikatura, ki se jemlje smrtno resno. Zato tudi izgleda tako komično. Vsi tisti intimni, soparni, rajcaški, erotični prizori, s sopihanjem, stokanjem, čutno masažo, ledom, lisičenjem, prevezami, davljenjem, tepežkami in “rdečo mučilno sobano” vred, ne vzburjajo, ampak navajajo h glasnemu smehu in še glasnejšemu komentiranju. Defloracija Ane, ki se je hranila za magnata, bi bila popolna porno fantazija, če ne bi bila tak patetični kič. In tak dolgčas. Toda pravo vprašanje ni: kako je lahko defloracija tak dolgčas? Pač pa: kako je lahko tak dolgočas nekaj tako komičnega?

A po drugi strani, Petdeset odtenkov sive je tudi karikatura seksualne politike v času neoliberalne revolucije. Ano deflorira prav magnatski ultrakapitalist, prerok čistega, vampirskega kapitalizma, posesivni zalezovalec, »pravi« moški, ki obenem poskrbi, da se seks prekrije s podrejanjem, poslušnostjo in logiko prostega trga, kjer “ne” ne obstaja, ter da se kontekst zakona in družinskih vrednot prekrije s kontekstom lastnine in lastništva. Ana le fleksibilno, tako rekoč horoskopsko pristane na “pravljične” delovne pogoje. In to je vse. Izguba devištva je prevzem podjetja. “Rdeča mučilna sobana” je znojilnica. Pristanek na dieto je znižanje stroškov. Podpis pogodbe, v kateri Ana prečrta fist fucking, je konsenz. Oralni seks je dokapitalizacija, analni seks pa tuja investicija, toda le teoretično, kajti tale “porno za mamice”, ki se dela, da je kinky, očitno misli, da sta oralni in analni seks še vedno ilegalna. Do Aninih ust pride le svinčnik.

Vse biblije osvobojenega seksa – Emmanuelle, Zgodba o O, Seks v mestu ipd. – srečajo neoliberalno biblijo, Hayekovo Pot v hlapčevstvo. Konsenzualni seks sreča washingtonski konsenz. Saj veste: seks je kot kapitalizem – nekaj konsenzualnega. Problem je v tem, da ni. Magnat hoče devico pofukati do bolečine – natanko to bogataši počnejo z revnimi: fukajo jih do bolečine. Da je Ana revna, ne čudi. Hej, seks imitira življenje: Grey je tako obsceno bogat, da lahko z njo počne, kar hoče, da lahko vztraja le pri izpolnjevanju svojih želja in da mu je povsem vseeno, kdaj ji je do seksa – Grey si jo preprosto naroči. Kot letalo. Če ne bi bil tako bogat, bi jo posilil. Če ne bi bil tako bogat, ne bi prišlo do konsenza. Ali je konsenz sploh potreben, ker je tako bogat? In seveda: je seks, ki temelji na moči in discipliniranju ženske, res konsenzualen? Težko boste našli film, v katerem bi posilstvo izgledalo tako konsenzualno, no, kot rešitev spolnega vprašanja, kot rešitev vprašanja spolov, kot znak enakosti in enakopravnosti. Ani manjka le še kaka redka bolezen.

Nič, Petdeset odtenkov sive je glorifikacija sveta, v katerem konsenz velja le še za seks, in obenem glorifikacija ženske, ki se mora obnašati kot porno zvezda, da bi bila seksi, sprejemljiva in zaposljiva. Samo pomislite, kaj bi rekli, če bi zagledali razpis za novo delovno mesto, ki bi šel takole: iščemo žensko, ki pristane na vse, kar smo videli v porničih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.