Heni Erceg

Heni Erceg

3. 4. 2015  |  Mladina 14  |  Hrvaška

Obramba in zaščita

Predsednik največjega sodišča v državi je predlagal, da bi se v hrvaški kazenski zakonik vneslo »kaznivo dejanje zanikanja narave domovinske vojne«.

Pri nas to sploh ni pomembno, zato živa duša ne sprašuje takih neumnosti kot: »S čim se ukvarjaš?« Ali: »Kaj si po poklicu?« Ne, vprašanje vseh vprašanj na Hrvaškem leta 2015 se glasi: »Kje si bil leta 1991?« Na to velika večina Hrvatov ponosno odgovarja: »Boril sem se, seveda!« Pa čeprav je bilo to en sam dan in četudi so bili v tistem času nekateri komaj polnoletni. Pred kom bi bilo torej treba varovati pridobitve tega neoporečnega narodnoosvobodilnega boja, če je k njemu skrajno nesebično prispevala takšna množica hrvaških državljanov? Poleg tega so tako imenovano domovinsko vojno, podobno kot Dioklecijanovo palačo, Plitviška jezera in beloglavega jastreba, razglasili za varovano dediščino in je vpisana celo v hrvaško ustavo. Kot temelj hrvaške državnosti. Pozneje je to potrdila še Deklaracija o domovinski vojni, prava redkost med ponaredki, ki jo je v času prve socialdemokratske vlade sprejel parlament, v njej pa piše, da je bila ta vojna »pravična, obrambna, osvobodilna«.

Čeprav to sveto pismo Republike Hrvaške ogroža zgolj maloštevilna, omembe nevredna skupinica nevernikov, ki mrmrajo nekaj o pravi resnici, namerah in tragičnih posledicah domovinske vojne, so z visokih institucionalnih ravni vendarle presodili, da s tem ogrožajo pomembno nacionalno enotnost in spodkopavajo temelje države, torej je čas dozorel, da se ti redki sovražni glasovi končno utišajo. Zato je predsednik največjega sodišča v državi Ivan Turudić predlagal, še več, zavzel se je, da bi se v hrvaški kazenski zakonik vneslo »kaznivo dejanje zanikanja narave domovinske vojne«, ker bi to, kot pravi, »prispevalo k spravi na Hrvaškem« in »umirjanju strasti«, ki so se razvnele po večmesečnem protestnem taborjenju braniteljev v središču Zagreba. Spoštovani sodnik dobrohotno predlaga široko javno razpravo pravnikov, politikov, strokovnjakov ... ki naj bi se lepo dogovorili, da je skrajni čas za uvedbo verbalnega delikta v tako imenovani demokratični državi in za kaznovanje s tremi do petimi leti zapora, če bi kdo kje bleknil, da domovinska vojna ni bila samo obrambna ali da ni šlo zgolj za srbski napad, ampak tudi za državljansko vojno, ali da vojaška akcija Nevihta ni bila le osvobodilna, ampak je povzročila tudi množično izseljevanje Srbov. Gospod sodnik je še pojasnil, da to »ni uvedba verbalnega delikta, kot smo ga poznali v socializmu, ampak sporočilo, da država varuje najvišje družbene vrednote«.

Tako bi kot ultimativno »vrednoto« uzakonili neko davno vojno, v kateri so zelo skrbno izpeljali pregon skoraj 200 tisoč srbskih državljanov in napadli sosednjo Bosno in Hercegovino, zaradi nespoštovanja teh »družbenih vrednot« pa bi tisti maloštevilni bevskači, ki spodkopavajo vsesplošno nacionalistično laž, zasluženo dobili kako leto zapora. Menda bi to pomirilo tudi neofašiste v šotoru, ki že več mesecev protestirajo prav zaradi strahotne ogroženosti domovinske vojne, ministru za branitelje, katerega odstop zahtevajo, pa so pred kratkim sporočili, da »imajo zanj pripravljeno kalašnikovko«. V imenu takšnih ljudi bi bilo torej treba svetost vojne zavarovati kar s kazenskim zakonikom, predlagatelj pa si je s to morbidno zamislijo brez dvoma zagotovil položaj ministra za pravosodje v prihodnji desničarski vladi.

Še toliko bolj, ker je v resnici dal samo pravno podobo tistemu, kar vodja nacionalistične opozicijske stranke govori že več mesecev, torej da »v svoji hiši, na svojem dvorišču lahko vsak misli, kar hoče, na javnih krajih pa bo treba spoštovati vrednote, na katerih temelji hrvaška država, to pa so domovinska vojna, naši branitelji in politična doktrina Franja Tuđmana«. Natančno tako. Domovinska vojna s številnimi vojnimi zločini, taborišči, pregoni, zasedanjem tujih stanovanj ... politična doktrina Franja Tuđmana, h kateri je sodila neuspešna priključitev dela Bosne in Hercegovine, hkrati pa tudi uspešno radikalno zmanjšanje števila Srbov na Hrvaškem, branitelji, za katere se na leto nameni skoraj milijarda evrov ali pet odstotkov državnega proračuna, pa vendarle že več mesecev militantno pozivajo k uličnim spopadom.

Da gre za režirano politično farso, katere izključni namen je proizvajanje strahu ali družbenega nereda, potrjuje tudi najnovejše odkritje, da vodja tega protesta, zaradi invalidnosti sicer v celoti preskrbljen z visokimi dohodki in vsemi drugimi ugodnostmi, v resnici »protestira« samo podnevi. Tedaj je z veseljem na voljo medijem v šotoru sredi osrednje zagrebške ulice, noči pa že pet mesecev preživlja v državni ustanovi, namenjeni izključno kratkotrajnemu bivanju vojnih invalidov, ki v Zagreb prihajajo na zdravniške preglede. Seveda država takšne namestitve ni nikoli omogočila civilnim invalidom; ti nimajo nobenih ugodnosti, imajo pa prihodke – drugače od vojnih invalidov –, ki so tako sramotno nizki, da z njimi lahko samo crkneš.

»Kje pa si bil leta 2015?« bo kdo vprašal čez pet, deset ... let. »Bil sem v šotoru z branitelji in rušili smo sovražno oblast,« bo ponosno odgovoril prvi, drugi pa bo skrušen priznal: »Tri leta sem prebil v zaporu, ker sem javno govoril, da je sramota, da država vsak mesec porabi kar 2500 evrov našega denarja samo za kemijska stranišča, ki jih uporabljaj protestniki pred ministrstvom za obrambo. Nobenega drugega sranja iz domovinske vojne nisem niti omenil.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.