Heni Erceg

Heni Erceg

9. 10. 2015  |  Mladina 41  |  Hrvaška

Zokijev nogometaš

Glede na tolikšne podobnosti in nepomembne drobne razlike, zakaj hrvaški desničarji in kvazilevičarji končno ne sestavijo velike koalicije? Da bodo Hrvati namesto v dragi hrani uživali v domoljubju.

Nogometaš Zvonimir Boban se je kot domoljub izkazal že davnega leta 1990, ko je na tekmi med Dinamom in Crveno zvezdo, med katero so na stadionu izbruhnili neredi, fizično napadel miličnika. Njegova kopačka na prsih predstavnika jugoslovanskega represivnega organa na predvečer razpada države je postala simbol hrvaštva in odpora zoper srbske »zatiralce«, Boban pa legenda. Mož, ki je po prepričanju konservativni desničar in prezira revolucionarno, skrajno desnico, vendar k njegovemu domoljubju sodi tudi oboževanje lika in dela diktatorja Franja Tuđmana, je sporočil, da bo na bližnjih parlamentarnih volitvah glasoval za premiera Zorana Milanovića. Človek, ki ga zločinska politika Franja Tuđmana ni motila, ampak se je rad družil z njim in govoril, da je »najsrečnejši, ko je lahko v bližini tako pomembne osebnosti«, danes pri Milanoviću ceni prav vnovično tuđmanizacijo Hrvaške in premierovo patetično, tipično malomeščansko domoljubje.

In ko nogometaš pojasnjuje, zakaj bo glasoval za Milanovića, odlično povzame, kako je razvojna pot sedanjega premiera, ki »v zadnjem času ni več isti človek kot prej«, dosegla vrhunec. »Ni več sterilni, včasih ošabni ideolog, ki se želi dokazati samo akademski in politični javnosti«, ampak »je pozoren na našo mentaliteto, narodnega duha in stvarnost«. Tako je nekdanja desničarska ikona, nogometaš Boban, ki, kot pravi, čuti odgovornost, da pove, kar misli, s svojim preprostim umom dognal, da se Milanović približuje »narodnemu duhu in mentaliteti«, točneje, da uporablja retoriko nacionalistične desnice, prevzema desno volilno telo in se oddaljuje od proklamirane levice. Boban naivno verjame, da je Milanović »dozorel kot človek in državnik«, posebej pa mu gre do srca premierova »ljubezen do Hrvaške«, ki po njegovem ni »kričaška«, ampak »živi z odgovornostjo«.

Milanović v predvolilnem času ne bi mogel biti deležen boljše podpore, kot je podpora Zvonimirja Bobana, narodnjaška potrditev pravilnosti njegovega političnega obrata in manipuliranja s priložnostnimi nacionalističnimi, neredko tudi ksenofobnimi postulati, sicer rezerviranimi za zagrizeno desnico. Premier je tako predsedniku opozicijske stranke in resnemu tekmecu na bližnjih volitvah na mah odvzel adute, »domovino« in Tuđmana, obljubil je poimenovanje ulic in trgov po pokojnem predsedniku … On, ne nacionalistična opozicija, je »napovedal vojno« Srbiji, zaradi beguncev zaprl mejo s to državo in tvegal ogromne gmotne stroške, on brani državno suverenost pred Srbijo, Brusljem, Marsovci …

V glavnem, Milanović je zaigral prav na strune primitivnega nacionalizma, in kot vidimo, mu je uspelo. Odločil se je, da bo prihodnji mesec dobil še en mandat, in pri tem ne izbira sredstev, niti se ne brani koalicije z različnimi desnimi zgubami, zato so zavezništva, ki jih sklepa, ne le pod ravnijo njegovih razglašanih levih prepričanj, ampak vsekakor tudi pod ravnijo dobrega okusa. Na primer poziv k sodelovanju zagrebškemu županu, čeprav ga je še pred kratkim javno obtožil korupcije, ali spogledovanje z nekdanjo premierko in predsednico HDZ Jadranko Kosor, za katero svojčas ni našel drugih besed kot žaljivke, napovedal pa je tudi sodelovanje s profašistično stranko vojnega zločinca Branimirja Glavaša.

V tem ideološkem bordelu, predvolilni koaliciji SDP s plehkim imenom Hrvaška raste, je najti marsikaj, konservativce in liberalce, neomajne desničarje in oportunistične podjetnike, vsi pa si želijo priti na oblast. Politik, ki je na oblast prišel kot levičar, se je torej izkazal za prevaranta, ki si bo na konvenciji stranke položil roko na srce in bo videti kot slaba kopija ksenofobnih, zagrizenih desničarjev, v govoru se bo kar naprej skliceval na domoljubje, potem pa bo še groteskno skandiral: »Hrvaška, Hrvaška …« Kakorkoli že, Milanović je na veliko grozo svojih volivcev odkrito prevzel retoriko skrajnih Tuđmanovih privržencev, čeprav se je tega še pred časom bal in je govoril, da je za njegovo stranko domoljubje samo po sebi umevno in da se njeni člani »dokazujejo z delom, ne z ugotavljanjem, kako močno ljubijo domovino«. Torej, po dokaj neuspešnem mandatu je Milanović izpeljal odkrit premik proti desnemu populizmu in v pomanjkanju česa boljšega na pomoč kliče domoljubne fantazme.

So torej hrvaški volivci le mesec pred volitvami popolnoma naveličani vsega skupaj? Spet so, tako kot prejšnja leta, postavljeni pred izbiro med borima dvema strankama, za kateri kaže, da sta enako usmerjeni, katerih predsednika kar tekmujeta v dokazovanju, kateri je večji Hrvat in kateri bolj obožuje zlikovca Franja Tuđmana. Ena od njiju je pošteno nacionalistično profilirana, druga, stranka Milanovićevih socialdemokratov, se spretno prikriva in rine v prostor desničarskega pojmovanja države kot zaprte, od drugih ločene skupnosti, obe pa ljudstvu prodajata zgolj ničevi populizem. Predsednik HDZ bo, ko bo prišel na oblast, za vsakega novorojenčka izplačal tisoč evrov, Milanović pa bo celo izničil dolgove socialno ogroženih državljanov, nagnal bančnike, da bodo odpisali posojila, pocenil plin, elektriko … In res, glede na tolikšne podobnosti in nepomembne drobne razlike, zakaj hrvaški desničarji in kvazilevičarji končno ne sestavijo velike koalicije? Da bodo Hrvati namesto v dragi hrani uživali v domoljubju. Resda je neokusno, je pa zato poceni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.