Vanja Pirc  |  foto: Tomaž Lavrič

13. 11. 2015  |  Mladina 46  |  Kultura

Tomaž Lavrič

Je številka ena slovenskega stripa, izjemen ilustrator in karikaturist. In to je zdaj končno priznala tudi država. Tista država, ki ji sam v svojih delih že več desetletij nastavlja ogledalo in ji vztrajno dopoveduje, da govori eno in dela drugo.

© Tomaž Lavrič

Moj najpogostejši spomin na Tomota, kot mu pravimo sodelavci, je, kako švigne mimo. Stopi k predalu s pošto na Mladinini redakciji, pobrska po njem, in če ga takrat po naključju zasačiš, te prijazno pozdravi. Izjemoma tudi malce poklepeta. In že ga več ni.

Res, ponavadi se tako potiho prikrade in odkrade, da nekateri od mlajših kolegov niti ne vedo, da je tisti zdaj že sivolasi možak v sivo-zeleni jakni pravzaprav on.

Pa sicer zelo dobro vedo, KDO je Tomaž Lavrič. Že ošvrk po enem samem izvodu Mladine priča, da je eden Mladininih najbolj nepogrešljivih, prepoznavnih in priznanih sodelavcev. Eden tistih izjemnih avtorjev, zaradi katerih smo mnogi kot mulci sploh začeli listati po Mladini in jo potem tudi brati, in ki so, ne da bi se tega zavedali, pomembno zaznamovali tudi marsikatero karierno pot. Kup domačih oblikovalcev in ilustratorjev, ki sem jih v zadnjih letih intervjuvala, mi je kot enega od svojih ključnih mladostnih vzornikov izpostavilo prav njega. Danes, ko so sami v podobnih poklicih, ga še bolj cenijo. A tega mu raje ne povejmo, ker se ob takih komplimentih, čeprav mu verjetno tudi godijo, menda počuti že malo starega.

Poznati Tomaža Lavriča pomeni poznati njegovo delo. Tisto za tednik Mladina, kjer je že skoraj tri desetletja hišni ilustrator, ki mu pri nas ni para, in seveda tudi tisto vzporedno, zaradi katerega že dolgo velja za prvo ime slovenskega stripa, kar dokazujejo številni odlični stripovski albumi, ki jih v zadnjih dveh destletjih in pol ni izdajal le doma, temveč tudi v stripovski meki Franciji, pa na Hvaškem, v Španiji, Italiji, Belgiji ... A to, da več vemo o njegovem delu kot o njem samem, je razumljivo. Intervjujem se je dolgo izogibal. Za medijsko izpostavljenost in samopromocijo mu nikoli ni bilo mar. In še vedno sta mu odveč. Celo v dokumentarnem filmu Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič?, ki ga je predlani posnel Dušan Moravec, se je raje umaknil v ozadnje in besedo prepustil drugim. In medtem ko so oni govorili, je sam risal.

Tako ustvarja tudi sicer, stran od žarometov in radovedne javnosti, doma, v miru. No, v miru ... Leta in leta je delal po cele dneve in noči. S polno paro in z neverjetno hitrostjo. In čeprav trdi, da se je z leti polenil in zdaj tudi po deset ur razmišlja, kaj vse bi lahko naredil, se zdi, da je še vedno garač. Zgovoren je že seznam ilustracij, ki jih čisto vsak teden, preden nova številka Mladine odpotuje v tiskarno, dostavi na uredništvo. V pošiljki so vedno: 1) nova Diareja, vrhunska družbenopolitična satira v stripovskih pasicah, s katero zbada že od leta 1988 in po kateri ga širša domača javnost še danes najbolje pozna, 2) karikatura za rubriko Izjave tedna, 3) dve karikaturi za satirično rubriko Rolanje po sceni, 4) ilustracija za kolumno Janka Lorencija, 5) ilustracija za kolumno Bernarda Nežmaha in 6) ilustracija za likovno opremo njegove pesmice v satirični rubriki Mladinamit, kajti ja, multitalent, kakršen je, družbenopolitičnega vsakdana ne pretaplja le v vizualni jezik, temveč tudi v rime, ki jih bo nekoč morda izdal v pesniški zbirki. In ko naredi vse to, teh sedem ilustracij, ki so veliko več kot le ilustracije, ki so pravzaprav samostojni politični komentarji o vedno novih aktualnih temah, izrisani v različnih slogih, kar je njegova znamenitost, ter zabeljeni z vsaj kančkom humorja in ironije, kar je prav tako njegova specialiteta, in povrh vsega spiše še pesmico ... je to šele njegov vsakotedenski minimum.

K temu je treba pogosto prišteti še ilustracije za opremo posameznih člankov. Tudi tega. In približno petnajstkrat v letu tudi naslovnico Mladine. Tudi tokratno.

K vsemu temu delu, pri katerem že vsa leta najtesneje sodeluje s kreativnim direktorjem Mladine Robertom Botterijem, pa je treba nujno prišteti tudi ustvarjanje novih stripovskih albumov, pri katerih praviloma vse naredi sam, od scenarija in kadriranja do najdrobnejšega risarskega detajla na vsaki posamezni sličici. To je, kot pravi, »dolgotrajno in res mukotrpno« delo. Le pri stripih Dekalog in Appoline velike francoske založbe Editions Glenat si je lahko malce »odpočil«, ker ju je ustvarjal po že prej pripravljenih scenarijih, čeprav glede na kontekst tudi pri teh projektih seveda ni prav nič počival.

Zato verjetno ni treba posebej poudariti, da je edini ilustrator in stripovski avtor pri nas, ki je kos tako hudemu tempu. In ne samo, da mu je kos. Kar da iz rok, je izjemno, če ne že naravnost genialno.

Da je velik risarski talent, je bilo jasno že od samega začetka. »Ko so drugi otroci risali glavonožce, sem jaz že risal masovne bitke vitezov z Indijanci, s popolno, čeprav malce čudaško anatomijo in perspektivo,« mi je priznal te dni. Drugače pa je bil menda čisto navaden mulc, le z nekoliko bujnejšo domišljijo. Bral je cenene stripe, s katerimi so bili takrat založeni kioski po vsej Jugoslaviji, a pozor, oboževal je samo Zagorja. Drugih ni prebavljal, že kot otročku so se mu zdeli neumni in preotročji. Zakaj ravno Zagor, v čem je bil drugačen? »Pravzaprav v ničemer. Misterij.«

Od stripovskega čtiva so ga zares zaznamovali revija Stripoteka, stripovski serial Alan Ford in Gatnikov kultni strip Magna Purga. Ob njih je spoznaval, da so stripi še kaj več od štancanja vedno istih junaških zgodb, da so lahko kompleksni, večplastni, angažirani, drugačni. In nekoč ga je prešinilo, da bi se česa takšnega lahko lotil tudi sam. V nasprotju z vrstnikom Dušanom Kastelicem, ki je že v srednji oblikovni šoli »risal hude stvari in tudi objavljal«, je sicer narisal bolj malo. S kolegi so skupaj izdali eno številko fanzina, več časa pa je porabil za sanjarjenje, kaj vse bi lahko naredil. A le kdo bi mu zameril, takrat se je dogajalo še toliko drugega – odpor do avtoritet, puberteta, hormoni, krhanje starega sistema, pa še pankersko gibanje, katerega sopotnik je bil, oblečen v star rekelc, na katerega je pripel kak doma narejen bedž, in obut v vojaške škornje, tudi sam – in mudilo se mu je živeti.

Pozneje je v to brbotajoče obdobje umestil mojstrovino Rdeči alarm. In pravzaprav imamo srečo, da je naredil ta stripovski album in potem še vse naslednje, saj je nekje vmes obstajala manjša verjetnost, da bo skrenil s poti. Potem ko se je vpisal na študij slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, je stripe skoraj povsem opustil. No, sprejet je bil šele v drugem poskusu – in sama sreča, saj se je pred tem pol leta preskušal v nekakšni običajni službi in tam je bilo »tako grozno, da bi kar umrl«. A med »umetniško elito« je bil strip takrat razumljen kot šund. In čutil se je dolžnega, da nos nad njim zaviha tudi sam. Do tretjega letnika študija se je trudil biti umetnik, »pravi« umetnik, vendar ga je ves čas vleklo drugam. »In tako sem se enkrat usedel sam s sabo na resen pogovor, kaj bi pravzaprav rad delal in kje in kako bi se to dalo početi. Pa sem naredil nekaj ilustracij, zbral ves pogum in odkorakal na Mladino. In ostalo, kot pravijo, je zgodovina,« pravi.

Ta zgodovina se je leta 1987 začela z nekaj črno-belimi vinjetkami. Ker je bil njegov naročnik tednik, ki je v zadnjih izdihljajih Jugoslavije razkrival avtoritarnost in dvoličnost oblasti, se je zavedal, da morajo biti takšni tudi njegovi prispevki, in tako je na eni ilustraciji upodobil oskubljenega goloba miru z oljčno vejico v riti, na drugi Jezusa, ki ga je križala jugoslovanska tajna policija. »Za tiste čase kar pohujšljive reči,« se strinja. Potem je spoznal Iva Štandekerja, ki je na uredništvo prišel malo za njim, začel pisati o stripu in nadobudne risarje novačiti tudi k ustvarjanju stripov, ki so jih potem objavljali v Mladini. Hitro so se ujeli in postali kot družina. Njun prvi skupni stripovski projekt je bila Diareja (1988), ki jo je prva leta ustvarjal anonimno, potem pa ga je Ivo počasi preusmeril tudi v daljši, realistični strip, kjer je takrat že kraljeval Zoran Smiljanić. Oba sta še danes naša najmočnejša, najplodovitejša avtorja.

Ostalo je res zgodovina. Njegovi stripovski albumi, denimo Ratman (satira o superheroju, ki prebiva v ljubljanskem podzemlju in rešuje tipično slovenske težave), Ekstremni športi (kjer na prikupno gnusen način prestopa meje dobrega okusa), Slepo sonce (njegov najbolj poetičen strip, ki ga je naredil za svojo dušo in ga ima zato posebno rad) ali pa Sokol in golobica (zgodba o Janezu in Urški, ki je zarezala v jedro nacionalne substance in se je izkazala za preroško), danes veljajo za brezčasne klasike. Pravzaprav lahko tako označimo kar vseh 14 stripovskih albumov, kolikor jih je doslej izdal doma. Nekatere šele potem, ko so jih že brali na tujem. Ja, na tujem! Je namreč naš prvi in za zdaj tudi edini stripovski avtor, preveden v tuje jezike, ter prvi in za zdaj tudi edini, ki mu je uspel prodor na zahtevni in izbirčni evropski stripovski trg.

Vrata vanj so mu leta 1999 odprle Bosanske basni, ki jih je bolečina iztisnila iz njega nekaj let prej, po Ivovi prerani smrti med poročanjem iz bosanske vojne. Po spletu nekaj izjemnih naključij je stripovska zgodba, v katerih pravzaprav ni spregovoril le o nesmislu bosanske, temveč vseh vojn, padla v oči francoski založbi velikanki Editions Glenat. Kmalu zatem mu je, prav tako na tujem, prinesla še dve nagradi, grand prix na mednarodnem stripovskem festivalu v švicarskem Sierru in srebrnega leva v Bruslju. In potem se je usul pravi plaz njegovih prevodov in tudi novih izdaj, ki so premiero praviloma doživljale v Franciji. Med slednje sodi denimo Evropa, surova akcijska trilogija o balkanskih gangsterjih v raju združene Evrope. Ali pa Lomm, znanstvenofantastična trilogija o nenavadnem otroku, ki se rodi v gnezdu letečih mutantov – človeškem bitju.

Slovensko izdajo Evrope z vsemi tremi nadaljevanji, združenimi v eno samo knjigo, smo dočakali lani. Slovenska izdaja trilogije o dečku Lommu, prav tako združena v eno samo knjigo, pa je še čisto frišna, saj je izšla pred približno tednom dni. A te dni mu ne gre čestitati le za izdajo novega albuma, ne, uspel mu je pravi hat-trick, trije goli zapored. Najprej novi album. V torek bodo v Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani odprli razstavo, na kateri nam bo ob pomoči kuratorja dr. Jureta Mikuža predstavil čarobni jezik svojega stripa. To bo njegova prva večja, pregledna razstava po letu 2010, ko je razstavljal v Moderni galeriji. Vmes pa ga je v palačo, kjer ima svoj sedež, povabil tudi predsednik države. In sicer zato, da bi ga nagradil za izjemen prispevek na področju slovenske ilustracije, karikature in stripa.

Hecno, v vseh teh letih je doma prejel le tri nagrade. Davnega leta 1989 zlato ptico in nagrado likovno delo meseca v Cankarjevem domu, leta 2009 pa še nagrado Milka Bembiča za humor, ki mu jo je prinesel album Sokol in golobica. Za nagrado Prešernovega sklada, ki si jo brez najmanjšega dvoma zasluži, je bil sicer že nominiran, a je ni dobil. Ne še. Je pa Prešernovo nagrado leta 2010 kot prvi stripar pri nas dobil Kostja Gatnik in letos tudi Miki Muster, tako da stripovska umetnost očitno počasi vendarle dobiva veljavo tudi v očeh »umetniške elite«.

Zdaj pa je s priznanjem – sicer na predlog MG+MSUM – intervenirala država. Tista država, ki ji sam v svojih delih že več desetletij nastavlja ogledalo in ji vztrajno dopoveduje, da govori eno in dela drugo. In za katero se zdi, da se iz njegovih vsakotedenskih opozoril ničesar ne nauči. Zdaj mu je za njegov trud namenila medaljo za zasluge.

Prireditev je seveda minila brez njega. Se je pa Borutu Pahorju zahvalil z darilcem, Diarejo v podobi predsednika države, ki pravi »So what!«.

Kaj je med podelitvijo počel sam? Skoraj zagotovo je risal. Morda že novo naslovnico Mladine. Morda nove stripovske table za trilogijo Tolpa mladega Ješue, kontroverzno zgodbo, ki prinaša nov pogled na legende, ki jih častimo, in svetopisemske resnice, ki jih jemljemo za edine zveličavne. Prvi del smo lahko že brali v Mladini, druga dva še čakamo. No, morda pa je risal kaj tretjega. Ali pa je samo tuhtal, kaj vse bi lahko narisal.

In zagotovo bo tudi naslednji teden, ko bo prišel po pošto, samo prijazno pozdravil in švignil mimo, novim risarskim izzivom nasproti ...

Stripovski album:
Tomaž Lavrič: Lomm
Zložnik: Strip.art.nica Buch (A4-format, trda vezava, barvno, 152 strani)
Cena: 30 evrov

Razstava:
Tomaž Lavrič: Čarobni jezik stripa
Kje: Galerija Cankarjevega doma, Ljubljana
Kdaj: od 17. novembra 2015 do 14. januarja 2016

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.