Heni Erceg

Heni Erceg

4. 12. 2015  |  Mladina 49  |  Hrvaška

Lepa književnost

Ne le da vojni zločinci na Hrvaškem nimajo razloga, da bi se skrivali, ampak postanejo javne osebnosti, celo književniki, katerih dela dobivajo nagrade in imajo vse možnosti, da postanejo obvezno šolsko branje.

Kadarkoli v kaki državi odkrijejo kakega postaranega vojnega zločinca, se njegovi someščani praviloma na vso moč začudijo, kako je mogoče, da je ta dobri striček in še boljši sosed obtožen najhujših mogočih zločinov nad prav takimi sosedi na nekem drugem kraju v nekem drugem času. Čudenje je seveda posledica tega, da se je ta človek več desetletij vedel popolnoma v skladu z družbenimi pravili, živel tiho in skromno, skrbel, da je zbujal čim manj pozornosti in se ni z ničimer izpostavljal, najpogosteje pa je prevzel novo identiteto.

Tako je v urejenih družbah, ki so po drugi svetovni vojni vendarle dosegle nekakšno soglasje glede odnosa do vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti. V bolnih družbah je seveda drugače, zgodovina bolezni hrvaške države pa je obsežnejša od celotnega arhiva kake psihiatrične ustanove, zato tukaj vojni zločinci ne le da nimajo razloga, da bi se skrivali, ampak postanejo javne osebnosti, privrženci protivojnih gibanj, celo književniki, katerih dela se promovirajo, dobivajo nagrade in imajo vse možnosti, da postanejo obvezno šolsko branje.

Zgolj v skrajno sprevrženi družbi, ki se še danes hrani z žrtvoslovjem in lastno brezmadežnostjo v vojni v devetdesetih letih in v kateri domujejo prav takšne sprevržene ustanove, je mogoče, da je človek, obtožen najhujših vojnih zločinov zoper civiliste, tako dejaven v javnem življenju, da že več mesecev vsepovsod predstavlja svoj roman Črni plašč.

Kdo je pravzaprav avtorica tega, kot ga predstavljajo, »protivojnega« romana? Tanja Belobrajdić, umirjena gospa iz Vukovarja, ki je začutila potrebo, da spravi na papir vse grozote, ki so jih zajeti Hrvati pred dvema desetletjema preživeli v srbskih taboriščih, in tako še enkrat opozori na mitsko razlikovanje med »napadalcem« in »žrtvijo«. Ali pa je to vendarle samo psevdonim? In od kod pisateljici tako prepričljivo poznavanje podrobnosti v zvezi z mučenjem, da dobimo vtis, da ne gre za leposlovje, ampak za pristen, dokumentarni prikaz? V tem vprašanju prepoznamo vso sprevrženost hrvaške družbe, njenih institucij, širše javnosti … Kajti gospa Belobrajdić se je v prejšnjem življenju, tistem pred 20 leti, ko je iz rodnega Vukovarja prišla v Split, ponosno odzivala na priimek svojega zdaj že bivšega moža Toma Duića, zloglasnega upravnika vojaškega zapora Lora v Splitu, obsojenega zaradi izjemno okrutnega mučenja zapornikov, vendar navadno nedosegljivega za domače pravosodje. Tako se je leta 1992 tudi sama »zaposlila« v Lori, kjer so »dobili, kar jim gre«, zaprti srbski civilisti. Tu je bila iz prve roke deležna najpomembnejših izkušenj, ki jih je pozneje spretno prelila v »protivojni« roman.

»Stopila je v mojo celico, kjer sem ležal ves v modricah od prejšnjega pretepanja, mi pokazala dojko in ponudila spolni odnos, nato pa kriknila, kar je bil očitno dogovorjeni znak za skupino vojaških policistov in njenega moža Toma, da so planili v celico in me pretepali, dokler nisem izgubil zavesti,« se spominja priča 02 iz bloka C, katere pričanje skupaj s 23 drugimi, ki govorijo o strahotnem izživljanju Tanje Duić nad zaporniki, sestavlja obsežen spis, nastal na podlagi obtožnice, zoper njo vložene že pred sedmimi leti. Pretepanje, nameščanje elektrod na genitalije, poniževanje, nečloveško izživljanje … vse to je podrobno opisano v spisu, ki vojnih zločinov nad civilisti obtožuje današnjo avtorico »protivojnega« romana. Ta je pred 13 leti med sodno farso pričala v korist soproga in trdila, da v Lori ni bilo civilistov, da je njen soprog še posebej skrbel za zdravje zapornikov in da se v Lori ni dogajalo nič posebnega. Očitno je bilo vse zgolj domišljija, prav kakor v njenem romanu, ki je pred mesecem dni z obrazložitvijo, da »zgodbo navadnega človeka v domovinski vojni pripoveduje zanimivo in drugače«, prejel celo nagrado. Da, točno tako, zanimivo in drugače, ker sta Tanja Belobrajdić, pisateljica, in Tanja Duić, pripadnica hrvaške vojaške policije, ki je mučila civiliste v Lori, ista oseba. Ki o trpljenju svojega junaka, vukovarskega branitelja, piše v prvi osebi kot verodostojna poznavalka bolečine in strahu ter izjemna manipulatorka z vlogami.

Medtem ko se na obtožnem predlogu zoper gospo Duić zaradi vojnega zločina nad civilisti nabira prah v prostorih državnega tožilstva, gospa Belobrajdić hodi po šolah in učencem predstavlja svoj »protivojni« roman, na katerega naslovnici so črni škornji, morda prav tisti, s katerimi je brcala zapornike v Lori v trebuh in se jih ti v pričevanjih tako dobro spominjajo. V šolskih knjižnicah rada pripoveduje tudi »smešne zgodbe, ki so bile prav tako sestavni del vojne«, in govori o humorju, ki »nam je pomagal, da nismo znoreli«. Humor, seveda. Razigrana duhovitost, s katero gospa Belobrajdić in gospa Duić skupaj na profilu na Facebooku tistim, ki naivno mislijo, da je doživela katarzo, sporočata, da se motijo, kajti »za nikakršno katarzo ne gre«.

Res ne gre. Gre za sprevrženi um, sprejemljiv v družbi, ki namesto doživljanja katarze goji psihopatologijo, zaradi katere skušajo taborišče Lora izbrisati iz nacionalnega spomina, izvzeti iz kolektivne odgovornosti s tem, da bodo v stavbi odprli Muzej domovinske vojne. V njem pa bi lahko gospa Belobrajdić šolarjem verodostojno razlagala vso lepoto zločina – »drugače in zanimivo«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.