Heni Erceg

Heni Erceg

18. 12. 2015  |  Mladina 51  |  Hrvaška

Žica v možganih

Pred kom je treba braniti etnično čisto državo, utapljajočo se v korupciji, klientelizmu, predsodkih do ljudi druge vere ali narodnosti?

»Mislim, da bi morali ravnati, kot so Madžari, in se ograditi z bodečo žico. Treba je zavarovati suverenost in poskrbeti za varnost. V teh dveh mesecih in pol je vlada ravnala neodgovorno, ni razmišljala, kaj so begunci po telefonih sporočali prijateljem v Turčiji. Govorili so jim, vi samo pridite, tu nas nahranijo in poskrbijo za nas.«

In še: »Milijoni ljudi želijo priti v Evropo, mi pa ne razmišljamo o tem, da so ti ljudje biološko močnejši od Evropejcev, ker imajo veliko otrok. Njihovi otroci niso nič manj vredni od naših, niso pa taki kot naši, zato se moramo vprašati, ali na Hrvaškem želimo milijon muslimanov. Imajo drugačno mentaliteto in zaradi tega se bo naša kultura spremenila. Med Hrvati in muslimani je velika razlika v delovnih navadah, odnosu do življenja, idealih. Različni smo; čeprav smo enako vredni, smo vendar različni. Multikulturnost je mrtva in države morajo razmišljati o svoji identiteti.«

To je samo del manifesta Ladislava Ilčića, še do včeraj neznanega glasbenika, člana Simfoničnega orkestra Hrvaške televizije, ki je pred kratkim postal parlamentarni poslanec, izvoljen na listi Domoljubne koalicije, torej nacionalistične skupine, zbrane okoli Hrvaške demokratične skupnosti. Vse to in še veliko drugih zamisli o obrambi ogrožene Hrvaške je gospod Ilčić predstavil v številnih medijih, največkrat pa v oddajah svoje matične hiše, Hrvaške televizije. Njeni uredniki so bili več kot pripravljeni zagotoviti prostor njegovemu diskriminatornemu nauku, ki vsekakor ustvarja podlago tudi za morebiten nasilen odnos do ljudi druge vere, tokrat muslimanov.

Toda zakaj je neki nepomembni, neznani, sovražno razpoloženi človek nenadoma dobil toliko medijskega prostora? In ali gre pri tem za očitni sovražni govor, ki bi ga bilo mogoče tudi zakonsko preganjati? Seveda se z odgovorom na drugo vprašanje ne misli ukvarjati nobena od pristojnih ustanov, menda imajo pomembnejše delo, saj je Hrvaška mesec po volitvah še vedno v pat položaju, izpostavljena nenehnemu izsiljevanju tako imenovanega Mosta, ki je osvojil 15 poslanskih sedežev in zdaj vztrajno zavira oblikovanje vlade in ne popusti pri svojih nemogočih, neuresničljivih zahtevah. Odgovor na vprašanje o nenadni pomembnosti tega Ilčića pa najdemo v tem, da je postal partner nacionalistične Domoljubne koalicije in je z osvojenimi dva tisoč glasovi resen pretendent za položaj ministra za izobraževanje, če se bo Most, kar je zelo verjetno, končno povezal z naravno zaveznico Hrvaško demokratično skupnostjo in njenimi desničarskimi sateliti.

Bodoči minister za izobraževanje, ki je sicer zagovornik čiste rase, veruje v »našega« boga in je oster nasprotnik državljanske vzgoje v šolah, splava in človekovih pravic nasploh, bi tako lahko dobil priložnost, da Hrvaški vrne davno izgubljeno identitetno dostojanstvo. Takšno, kot ga je imela v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bili namesto muslimanov na udaru Judje, v prav takem smislu in s tragičnimi posledicami, ko so se Hrvati v svoji mali fašistični tvorbi, Neodvisni državi Hrvaški, spraševali, ali res potrebujemo toliko Judov, ki so »drugačni od nas«, imajo velike nosove, so pokvarjeni … Ali res potrebujemo toliko Romov, komunistov, pravoslavnih, ki se razlikujejo od nas, imajo drugačno mentaliteto. Tako je v času NDH in tretjega rajha v skladu z vulgarno ideologijo tedanjih ilčićev več sto tisoč ljudi »drugačne mentalitete« končalo v koncentracijskih taboriščih.

No, kakšna pa je sploh identiteta skupnosti, ki jo lahko vsak še dodatno ogrozi? Pred kom je treba braniti etnično čisto državo, utapljajočo se v korupciji, klientelizmu, predsodkih do ljudi druge vere ali narodnosti? Državo, v kateri se pravkar rušijo temelji parlamentarne demokracije, ker politične elite dopuščajo izsiljevanje in grožnje peščice brezveznikov iz Mosta, ki so menda postali tretja politična sila in zdaj hromijo ureditev države, katere vrednote in identiteto bi tako radi branili. Prav kakor omenjeni Ilčić, predsednik Gibanja za uspešno Hrvaško, ki bi bil, če si ga ne bi bil izmislil Tomislav Karamarko, predsednik nacionalistične Domoljubne koalicije, še naprej politični anonimus, v ožjih krogih znan po veri v večvrednost bele rase in krščanski fundamentalizem.

Zato ga njegov novi šef tudi ni vrgel iz koalicije, ampak je samo nekaj zamrmral o ksenofobnih izpadih svojega partnerja, ker to, kar Ilčić govori, Karamarko in njegovi mislijo, zaradi česar je bilo tudi mogoče, da je iz političnega obstranca postal akter visoke politike. Morda pa bo postal celo minister za izobraževanje. Ki bo potem s pozicije moči poučeval Hrvate o razliki v mentaliteti med nami in, recimo, bosanskimi muslimani, o etnični večvrednosti Zagreba v primerjavi s Sarajevom, o potrebi po namestitvi rezilne žice na mejo z Bosno in Hercegovino … Takšna skrb za nacionalno varnost, izražena z žaljenjem vseh muslimanov, tudi bosanskih, skupaj z odkritim izzivanjem tamkajšnjih skrajnežev, je proizvod bolnega uma, delujočega izključno na podlagi matrice sovraštva do vseh, ki se ne prilegajo etnoklerikalnim dogmam katoliške večine. Zaradi tega gospod Ilčić ni družbeno izobčen, ampak se je pojavil na povolilnem posvetu pri predsednici države. Kot utelešenje prostaške identitete hrvaškega malomeščana.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.