Marcel Štefančič jr.

1. 4. 2016  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Film

Batman proti Supermanu: Zora pravice

Batman v Superman: Dawn of Justice, 2016
Zack Snyder

proti

Fušanje.

Če ste videli filme Temni vitez, Jekleni mož, Godzilla, Pošastno, Skyline, Transformerji – Temna stran meseca, Zvezdne steze – V temo, Thor – Svet teme, Stotnik Amerika – Zimski vojak, Varuhi galaksije, Maščevalci – Ultronova doba, 2012, San Andreas ipd., potem ste videli, kako zelo se Hollywood trudi, da bi zasenčil teroriste, ki so 11. septembra 2001 razstrelili Svetovni trgovinski center.

Hollywood je v teh filmih nebotičnike razstreljeval s tako vnemo, s takim smislom za teror, s tako slo po overkillu ter s tako stopnjo estetizacije in stilizacije, kot da bi skušal potrditi razvpito Stockhausnovo “herezijo”, da je bila destrukcija Svetovnega trgovinskega centra “največja umetnina vseh časov.” Film Batman proti Supermanu – konceptualni poganjek filmov Alien proti Predatorju in Freddy proti Jasonu – pa skuša zdaj zasenčiti Hollywood. Rakete letijo, Metropolis se ruši, nebotičniki padajo, teror je dionizični spektakel, ulice preplavlja zadušljivi pepel, v katerega patetično plane zgroženi Bruce Wayne, alias Batman (Ben Affleck), ki se kmalu zatem eksplozivno, galaktično, “gladiatorsko” spopade s Supermanom (Henry Cavill), kar sicer ni povsem logično (sirota proti siroti, alter ego proti alter egu, travma proti travmi), toda težko boste našli film, ki bi tako užival v nelogičnosti. Moralizira o nacionalni ogroženosti, iracionalnosti terorja, nedoumljivosti Zla, apokaliptični družbi tveganja in kulturi paranoje, toda v svetu vidi le oder za spopad največjih in najelitnejših egov (kot Bogovi Egipta). Stal je 250 milijonov, toda nenehno fuša. Hiter je – na enoličen način. Bombastičen – na dolgočasen način. Epski – na pogrebniški način. Vse predstavlja kot Dogodek – na enodimenzionalen trumpovski način. Stalno se nekaj dogaja, toda nihče ne ve, kaj (niti Batman). Finalni obračun tako nateguje, kot da so udarci dialogi, ki jih je napisal Tarantino – ali pa vsaj Shakespeare. Batmana in Supermana napumpa z mišicami, a ne zna pojasniti, zakaj človek, ki samodejno leti, potrebuje mišice. Še enkrat nam pokaže, kako je Batman izgubil starše, kot da tega nismo videli že prevečkrat. Impresionirati nas skuša z diaboličnim, metačloveškim, ničejanskim Lexom Luthorjem, ki pa je – v impersonaciji Jesseja Eisenberga – še iritantnejši od Jar Jar Binksa v prvi epizodi Vojne zvezd. V superjunaško enačbo pripelje tudi Čudežno žensko (Gal Gadot), toda le zato, da bi jo lahko ignoriral. In seveda: Batman in Superman sta prestara, da bi lahko umrla mlada, toda Cavill izgleda kot Jezus, Affleck pa tako, kot da je ravno prišel z Jezusovega pogreba.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.