Matej Bogataj

29. 7. 2016  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Knjiga

Milan Dekleva: Telo iz črk: roman o Almi

Cankarjeva založba, Ljubljana 2015. 181 str., 22,95 €

+ + +

Duhovni pred(hod)niki

Deklevovi dramatični sopotniki iz ludističnega in poetičnega dela literarnega spektra so uporabljali mitske zgodbe, da so nanje pripenjali jezikovno meso. On, ki je v izhodišču pesnik, se pri pisanju pogosto nasloni na življenjepis močne in izstopajoče osebnosti, od Pirjevca - Ahaca do Gruma in Pengova, s tem pa mu zgodovina priskrbi skelet in protagonista, ki bi si ga sicer moral izmisliti in poskrbeti za njegovo prepričljivost, za katero so se v tem primeru izdatno in uspešno trudili kar sami vzori.

Vendar je Deklevova navezava na biografijo poljudna in ohlapna. Iz predhodnikov naredi pravzaprav duhovne sopotnike, občutljive indikatorje zrelosti in prezrelosti časa, ki se pogosto znajdejo v utesnenem okolju ali med mlinskimi kamni zgodovine. Tudi tokrat se v izbranih poglavjih iz življenja svetovne popotnice, potopiske in pisateljice Alme Karlin ne osredotoča na njena popotovanja po svetu in dogodivščine, o katerih je poročala časopisom. Za to je treba pogledati v njen izvorni opus, tam so vsi odgovori, ki niso izgubljeni s prevodom ali zamolčani.

Borut Krajnc

Borut Krajnc

Deklevo bolj zanima njena potreba po pisanju kot osmislitvi, zato ustvari fizičnemu in popotniško mobilnemu svetu vzporeden svet iz črk in notranjih dilem in vzgibov. Gre za poskus približevanja Almi kot jezikovno senzibilizirani, iz česar naj bi nastala sozvočje in korespondenca med portretiranko in zapisovalcem, po vezeh, ki premagujejo brezna časa, se prepletajo in družijo v nadstvarnem.

Dekleva izlušči in obdela štiri epizode iz Alminega življenja, londonsko jezikovno, srečanje s partnerko in sopotnico, slikarko Gamelinovo, kasnejše šikaniranje nemških okupacijskih oblasti zaradi spolne usmerjenosti ter obsodbo osvoboditeljev na molk in pozabo. Bolj kot z nedvomno očarljivimi in osupljivo hrabrimi popotnimi epizodami se roman ukvarja z Almo kot nekom, ki se zateče v svet iz črk in se tam polno realizira, poznavanje teozofije in jezik sta sredstvo za potovanje v svetlobo. Alma iz Deklevovega romana je tako pahnjena v svet, vendar ob tem tudi rojena v jezik, ki nosi obljubo smisla in lepoto.

Dekleva je tokrat izsekan, stilno škrt, jezikovno prepoznaven. Kratka poglavja, utrinki in krokiji, še bolj odsekani so stavki, bližajo se aforizmom; to Almo postavlja bližje pesništvu kot pripovedovanju. Ob tem pa subtilno tipa za stišanim glasom, ki je bil v prvi polovici prejšnjega stoletja zaradi razkričanosti ideologij seveda preslišan. Pri izbiri nosilnih romanesknih junakov – tudi v tem je Almina zgodba morda še bolj fascinantna kot njeno potopisje – pa se vse bolj zdi, da so zasidrani v ideologijam in somraku vrednot izpostavljenem času, ki morda korespondira z današnjim duhom, no, smradom časa.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.