Heni Erceg

Heni Erceg

23. 12. 2016  |  Mladina 51  |  Hrvaška

Blokirani možgani

Vzklik »Za dom spremni!« ima po mnenju premiera Plenkovića »dvojno konotacijo«. S tem hoče reči, da so ga resda uporabljali v zločinski Neodvisni državi Hrvaški, pa tudi v tako imenovani domovinski vojni. Ta je bila seveda brezmadežna in v njej pod tem zloglasnim pozdravom niso bili storjeni nikakršni zločini.

Je še kaj bednejšega od tega, da nekdo, ki sodi v peto ligo, torej navaden niče, mlati ta hip šibkejšega igralca in pri tem zatrjuje, da igra po civilizacijskih pravilih? Za točno takega igralca se je izkazala Hrvaška, ko je Srbiji preprečila začetek dogovarjanja o enem od poglavij v pristopnih pogajanjih z Evropsko unijo. Zdaj smo močni in vplivni, saj je naša država članica EU, sporoča premier. Zato vam bomo končno pokazali, kam sodite, pri čemer bomo svojo politično napako prikrili z domnevno skrbjo za hrvaško manjšino v Srbiji. Ta menda nima učbenikov v materinščini, zato učitelji v šolah otroke poučujejo v srbščini in ne v hrvaščini. Otroci seveda ne morejo slediti pouku v tem »neznanem« jeziku itd. itd. Vse te pritlehne bedarije v Srbiji sicer zanikajo, pa tudi tamkajšnji Hrvati sporočajo, da ne želijo biti predmet političnih obračunov med državama.

Odločitev hrvaške oblasti, da bo sploh začela razpravo o položaju svoje manjšine v Srbiji, ni samo kontraproduktivna, ampak je skrajno cinična, še posebej, če pomislimo na odnos do veliko številnejše srbske manjšine na Hrvaškem. Ta je med drugim prikrajšana za pravico do ciriličnih napisov na javnih zgradbah, ki ji jo zagotavlja ustava, da o šolskih knjigah, posebej zgodovinskih, ki temeljijo na izključnem, radikalnem revizionizmu, niti ne govorimo. Vsekakor, država, ki bi morala biti dejavnik stabilnosti v regiji in bi se morala zavzemati za hitrejši vstop Srbije in Bosne v evropske integracije, se je z nasprotovanjem temu izkazala za nepomembnega provincialnega igralca, s svojim ravnanjem zgolj priliva olja na nacionalistični ogenj srbske vlade, spodbudila pa je tudi ostre diplomatske odzive ameriške in evropske birokracije. Spet se je pokazalo, da je histerična vojna strategija edino, česar je Hrvaška sposobna v odnosih s sosedi, ki so tako ali tako že leta več kot hladni, ji pa izvrstno uspeva na domačem nacionalističnem prizorišču. Zato je hrvaška javnost večinsko pritrdila »odločnemu« oviranju Srbije. Zaradi položaja izobraževanja hrvaške manjšine v tej državi! V resnici gre za poulično razkazovanje mišic, kar Hrvaški vsekakor bolj škodi kot koristi, saj sta Srbijo podprli Amerika in Nemčija. Hrvaško potezo imata za nevarno, ker po njunem krepi napetosti med državama, zato je samo vprašanje časa, kdaj se bo hrvaški premier pred tujimi vplivneži pokesal in se premislil. Želje obeh strani se tokrat pač ne ujemajo, hrvaška oblast je hotela okrepiti svoj nacionalistični položaj, zahodne sile pa si prizadevajo za čim hitrejši vstop Srbije v EU, ker menijo, da bo potem manj dovzetna za ruske interese.

Poleg tega je odločitev za blokiranje srbskih pogajanj z EU zaradi vprašanja manjšine nizkotna, saj vsi prav dobro vemo, kaj mora prenašati srbska manjšina na Hrvaškem. Ob tem se upravičeno sprašujemo, ali je Hrvaška resnično lahko znanilka sprememb v regiji, ko jo vendar zaznamujejo politika togega nacionalizma in niz potez, zaradi katerih se kaže kot zlovoljna, proustaška država, nestrpna predvsem do svojih državljanov srbske narodnosti. Zato ima premier Plenković vprašanje odvratne spominske plošče z vklesanim ustaškim pozdravom Za dom spremni, ki še vedno stoji v neposredni bližini nekdanjega koncentracijskega taborišča Jasenovac, za »občutljivo«, vendar tega sramotnega spominskega znamenja ne namerava odstraniti, ampak to prepušča neki komisiji, ki naj bi »izoblikovala zakonski okvir za obsodbo obeh totalitarizmov« ali v prevodu – izenačila rdečo zvezdo z ustaškimi oznakami. Medtem so v Splitu v navzočnosti premierovega odposlanca in predsednice države odkrili monumentalni spomenik pripadnikom enote, katere nekaj članov je bilo obsojenih zaradi najhujših vojnih zločinov nad srbskimi civilisti prav v Lori, na kraju, kjer stoji spomenik. Tako rastejo spomeniki zločinom, to dogajanje pa spremljajo nacionalistične orgije, ki jih spodbujajo prav poteze nove vlade in predsednice države; ta se te dni globoko opravičuje, ker je nekim otrokom podarila čokolado, izdelano v Srbiji. Čisto malo je manjkalo, pa bi nekronana kraljica populizma, ki naokoli deli svoje fotografije s podpisom, pri čemer drhti od nacionalističnega besa, zahtevala preiskavo, kateri izdajalec ji je podtaknil čokoladice srbske tovarne Pionir.

Medtem ko premier blokiranje srbskih pogajanj upravičuje s skrbjo za izobrazbo hrvaške manjšine v Vojvodini, pa so fašisti pred očmi osuplih turistov zasedli vhod v poslopje Srbskega narodnega sveta v središču Zagreba, s smrtjo grozili predsedniku SNV Miloradu Pupovcu in divjaško žalili hrvaške državljane srbske narodnosti z obveznim vzklikanjem: »Za dom spremni!« Isti vzklik je tistega dne skupaj z vzklikoma: »Ubij Srba!« in »Srbe na vrbe!« donel tudi na nogometnem stadionu v Splitu, po mnenju premiera Plenkovića pa ima ta vzklik »dvojno konotacijo«. S tem hoče reči, da so ga resda uporabljali v zločinski Neodvisni državi Hrvaški, pa tudi v tako imenovani domovinski vojni. Ta je bila seveda brezmadežna in v njej pod tem zloglasnim pozdravom niso bili storjeni nikakršni zločini.

In za konec – porazno je, da srbski premier Vučić poziva EU, naj se odzove na razmah ustaštva na Hrvaškem in na to, da tam partizane razglašajo za teroriste, ustaše pa imenujejo hrvaška vojska. Porazno, ker na takšno početje opozarja nekdo, ki ni nič manj zakrknjen nacionalist.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.