Marcel Štefančič jr.

20. 1. 2017  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Film

Mladi levi: Polnost časa

Mladi levi: Polnost časa, 2016, Dejan Batoćanin

zadržan +

Bend z misijo.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so Slovenci svojo majhnost vse težje prenašali: slovenski politiki so skušali zgraditi veliko slovensko cesto ( ja, avtocesto od Šentilja do Kopra oz. Nove Gorice), slovenski pisatelji so skušali napisati veliki slovenski roman, slovenski filmarji so skušali napisati veliki slovenski film, slovenski glasbeniki pa so skušali sestaviti veliki slovenski pop bend. Tak bend so bili Mladi levi, ki so se sestavili leta 1966. Že to, da so ime prevzeli po Shawovem bestsellerju Mladi levi (ali pa po Dmytrykovi ekranizaciji, v kateri je peroksidnega nacija igral Marlon Brando), je bil signal, da mislijo resno. V naslednjih letih, vse tja do leta 1975, ko je bend razpadel, se je zamenjalo 17 članov, v njem sta hkrati trobentala Petar Ugrin in Stanko Arnold, najboljša trobentača daleč naokrog, na vokalu pa so se izmenjali Tomaž Pengov, Bor Gostiša, Janez Bončina Benč in Jernej Jung, who’s who slovenskega pop vokala.

Leta 2014 so se po 40 letih ponovno zbrali – in tale doku jih ujame med pripravami na comeback. Ko s svojih starih, psihedelično dizajniranih plošč prepisujejo aranžmaje, izgledajo komično, ko si natikajo očala, da bi videli note, izgledajo kot Rollingi, ko jih ne snemajo, ko razkrivajo, kako so čez mejo švercali ojačevalce, razkrijejo to, kar manjka slovenskemu popu (švercerski know-how), ko pripovedujejo o tem, kako so poslušali radio Luxemburg, pa le intonirajo dokumentarec, ki ga še nimamo, a bi ga morali imeti (tako kot bi že zdavnaj morali imeti doku o neogotsko morbidni in briljantno ubijalski Odi Ireni, največjem hitu Mladih levov), navsezadnje, prav radio Luxemburg, ta mitski pirat, je ustvaril tedanji slovenski pop, ki je posloval z velikim dobičkom. Mladi levi, neuvrščeni slovenskega popa, se spominjajo bajnih honorarjev – denar so metali v zrak. Niso ga mogli zapraviti. Ko je prišel natakar in vprašal, kaj bodo, je bil odgovor preprost: Vse, kar imate! Z jastogi vred. Ni čudno, da so tako vlekli: njihov fukaški zvočni zid – poslušajte le štikle Ta vlak, Mila moja, A Man With A Mission, Poljubi me in pojdi, An Echo Of My Dream, Mirno desno si podala in Ljubimo soul – je obljubljal wagnerijansko orgijo, ki se je dobro podala verzu “ljubezen je vsota trpljenja”. Škoda le, da tega – in vsega ostalega – ne vidimo. A kot lahko preberemo v odjavni špici, je proračun tegale dokuja “znašal 0 evrov”, zato je le kolekcija namigov, kaj vse bi lahko bil. Ireno še vedno iščejo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.