MLADINA Trgovina

Matej Bogataj

10. 2. 2017  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Knjiga

Tomo Podstenšek: Papir, kamen, škarje

Litera (Piramida), Maribor 2016 211 str., 23 €

+ + + +

Prebujenje iz otopelosti

Tomo Podstenšek je eden tistih mlajših piscev, ki jih zanima predvsem etika; odgovornost posameznika do družbe in do lastnih dejanj. Enkrat se tega loti z opisovanjem nekakšne vstajniške skupine, recimo v Sodbi v imenu ljudstva, drugič postavi pred nas povzročitelja prometne nesreče, ki v zaporu ne premisli dovolj o svojem dejanju in bolečini, ki jo je povzročil, pa ga zato »sreča« nagradi s popolno in skoraj pravljično rehabilitacijo, kot se najprej zdi. Res pa je, da je včasih v teh literarnih »procesih« rahlo shematičen, da gre bolj za laboratorijsko okolje, za skoraj abstraktno premišljevanje o odgovornosti in kazni.

V romanu Papir, kamen škarje ni tako; učitelj v osnovni šoli, ki je tja pobegnil iz srednje, ker prizna, da bi se težko upiral mladim dekletom, je kar naenkrat v precepu. Po dolgem obdobju samskosti si sredi štiridesetih prizna, da ga mika kolegica, samo prepletanje med zaposlenimi je jeba, on pa si je v življenju postavil veliko varovalk in preprek in je precej zadržan. Ob tem servilno popravlja kontrolne tistim, ki se mu poskušajo upreti in ga izzvati z neznanjem in aroganco. Za ljubi mir in kruhek bi naredil vse, je požiralec brez meje, nič ga ne more vreči iz tira. Čeprav je privrženec tarantinovščine, sanjarjenje o mrtvih in lužah krvi od maščevalčeve roke zavzame precejšen del njegovega neizrečenega miselnega toka.

Tomo Podstenšek

Tomo Podstenšek
© Polona Paulič

Podstenšku tokrat uspe dvoje. Najprej prikazati celoten družbeni ustroj, ki zahteva skoraj nemogočo stopnjo permisivnosti in defenzivnosti na račun lastne kreativnosti, kar vodi v pasivno agresijo. Vse to se še posebej zgosti v šolstvu; konfrontacija s hormonalno podivjano mularijo je vnaprej obsojena na izstopanje, to pa na takšno ali drugačno izločitev, discipliniranje in sploh. Ravno zato je njegov pripovedovalec s krizo srednjih let tesnoben tudi na vseh drugih področjih, recimo v megaštacunah, v prometu, splašen v partnerskih odnosih in malo houellebecqovsko zakisan, odljuden.

Vendar vidimo, od kod travma. Že prej, se reče nikoli, se mu ni uspelo upreti pritiskom skupine. Težko je prenašal vsako obliko posmeha, vendar tiho cmokasto požiral. Ob premišljevanju, ali naj gre na obletnico s sošolci iz osnovne šole, se tako pretikata in prepleteta dva časa, tisti prej, dosledno izpisan v sedanjiku, kot da – in ker je – še vedno živ in prisoten, in ta zdaj, hladno rezonerski, pa tudi že mejno patološki. Pripovedovalec ima dražljive nastavke, recimo kompulzivno zbiranje podatkov o žrtvah posilstva in ubitih na javnih mestih, v parkih in sploh, kar mu daje potencial; enako krč, v katerem je ves čas, in obljublja, da bo popustil in se razpočil – v prekoračenju, osebnostnem zlomu, krvoprelitju, že kako. Pridušeno izpisana knjiga o vsakdanjem ždenju in vzrokih iz okolja, ki to ždenje spodbuja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.