Kako je nastal Laibach

In kako je preprečil fašizacijo Slovenije

Člani skupine Laibach leta 1983 pred plakati, ki jih je zanje ustvarila oblikovalska skupina Novi kolektivizem

Člani skupine Laibach leta 1983 pred plakati, ki jih je zanje ustvarila oblikovalska skupina Novi kolektivizem
© Dušan Gerlica

Leta 1979 se je v Sloveniji – ob »šestdesetletnici ustanovitve Zveze komunistov Jugoslavije, združenih sindikatov in SKOJ« – odvrtela velika, pompozna, masivna samozaščitna akcija »Nič nas ne sme presenetiti«. Tovrstne samozaščitne akcije – simulacije izrednih razmer (nesreča, katastrofa, vojna, invazija ipd.) – so imele, kot so tedaj rekli, »množičen, politično-mobilizacijski pomen«, preverjale so »obrambno-varnostno pripravljenost« in krepile »poglabljanje podružbljenih odnosov na področju ljudske obrambe in družbene samozaščite«. Te akcije, ki so preverjale budnost najširših ljudskih množic, so vedno znova potrdile, da je ljudstvo budno in pripravljeno, da ga torej ne more nič presenetiti. Niti zunanji niti notranji sovražnik.

Leto kasneje, septembra, naj bi imel svoj prvi nastop Laibach. V Trbovljah. Na prireditvi, imenovani Alternativa slovenski kulturi, naj bi nastopili še trije bendi (Kaos, Protest, Berlinski zid), vrteli naj bi avantgardne filme itd., toda lokalne oblasti so prireditev histerično, patriotsko, junaško prepovedale. Iz plakatov – črna barva, moški, ki kolje žensko, grški metafizični križ – so namreč sklepale, da se bo »na prireditvi razvijala aktivnost iz 5. člena zakona o javnih shodih in javnih prireditvah« (motenje javnega reda in miru, vznemirjanje občanov, žalitev javne morale, celo »nasprotovanje socialistični humanosti«).

Laibach je tedaj, v času, ko kapitalizma še ni bilo in ko socializma ni bilo več, nastopil kot teatralizacija vseh tistih retro totalitarnih fragmentov, ki v novi dobi niso več stali skupaj.

V trenutku so se družbeno samozaščitno aktivirali občinski aparat, uprava javne varnosti in mladinska organizacija – nič jih ni moglo presenetiti. Demonstrirali so budnost. Nobenih odstopanj od začrtane smeri razvoja političnega sistema. Laibach je lahko sporočil le, da je bila prepoved utemeljena in da je prireditev v celoti uspela: »S tem nastopom smo uspešno preizkusili budnost organov državne varnosti in zatrli prodor subkulture v Rdeče revirje.«

Laibach, ki je preveril budnost in varnost sistema, je ob koncu aprila 1983 to ponovil na zagrebškem Bienalu sodobne glasbe, kjer je med koncertiranjem ritmično vrtel filma Documents of Oppressions in Revolucija još traje, to pa tako, da so se prizori Titovih in Kardeljevih govorov ter povojne izgradnje Jugoslavije prekrili s porno prizori. Organizatorji so se od Laibacha takoj samozaščitno ogradili, češ da jim je podtaknil »nesprejemljive« in »sovražne« vsebine, da je zlorabil njihovo zaupanje in tako dalje. Mediji so bili šokirani. Samoupravna javnost je bila zgrožena. Test budnosti in samoupravne zrelosti je spet uspel, tako da bi lahko Laibach še enkrat ponovil: »S tem nastopom smo uspešno preizkusili budnost …« In to bi lahko ponovil vsakič, ko so mu kje prepovedali nastopiti – ali pa ko si kdo kje ni upal prirediti njihovega nastopa.

Laibach je tedaj, v času, ko kapitalizma še ni bilo in ko socializma ni bilo več, nastopil kot teatralizacija vseh tistih retro totalitarnih fragmentov, ki v novi dobi – na začetku osemdesetih, v času »združevanj s sovražnimi nameni«, »notranjih in zunanjih sovražnikov«, »diferenciacij«, etničnih incidentov, krizologije in megalomanije, ki se je začela s Titovim pogrebom (1980) in končala z zimsko olimpiado v Sarajevu (1984) – niso več stali skupaj, vseh tistih fraz in sloganov, ki so vse bolj puščali, tiste slovite parole o »pridobitvah revolucije« (»Laibach Kunst ohranja trajne vrednote«), kulta dela in neposrednega proizvajalca, organske »pridnosti«, domačijske samoraslosti in podrejanja delovni disciplini (»Laibach v svojem delu prevzema organizacijski sistem dela industrijske produkcije«), udarniške, brigadirske ideologije, ki naj bi slepi egoizem vse bolj atomizirane socialistične družbe vrnila v okvire odrešilnega, graditeljskega, povojnega delovnega kolektivizma ter bratstva in enotnosti (»Ne govori posameznik, ampak organizacija«), pozivov k večji centralizaciji, ki naj bi odrešila Jugoslavijo (»Laibach Kunst je krepitev akcije v imenu Ideje, je princip zavestnega odrekanja osebnemu okusu, razsojanju, prepričanju«), vsega tistega kičastega patosa in vse tiste navidez monolitne, dogmatične retorike, ki je ni bilo več mogoče totalitarizirati in preleviti v socialistični Gesamtkunstwerk, in vseh tistih ritualnih glorifikacij, parad in proslav, s katerimi so skušali pokazati, da center še vedno drži skupaj: »Zabava do nezavesti! Ples do nezavesti!«

Za rockerje in umetnike pravijo, da delajo vse, da bi pritegnili pozornost. Laibach – »masa zvoka tovarne v pogonu«, »srhljiva ideja«, »zvok telefonske zveze s Kafkovim Gradom«, »škripanje peska v ustih, zla slutnja žrtve v krvi, vrisk komande, pok zastav v vetru«, »terorizem«, »naša najuspešnejša pop skupina«, »zgled delovanja civilne družbe« – je pozornost definitivno pritegnil, toda glasbene želje je izpolnjeval družbi spektakla, ki svojim spektaklom ni več verjela.

Miru je konec!

Slovenijo in Jugoslavijo je na začetku osemdesetih let udarila huda finančno-gospodarska kriza: visoka zadolženost, hud trgovinski primankljaj, strašna inflacija, ki je bila leta 1980 že 20-odstotna, kmalu zatem že 45-odstotna, sredi osemdesetih pa že 800-odstotna, rekordna brezposelnost, stagnacija, nižanje standarda, devalviranje dinarja, redukcije elektrike. TV-program so nekaj časa predvajali le do 22. ure. Uvedli so racionirani način preskrbe, ki je predstavljal vrhunec »varčevalnih ukrepov« in »zategovanja pasu«, te sta vsiljevala Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, tedaj na začetku svoje neoliberalne revolucije. Ker je nekaterih osnovnih življenjskih potrebščin primanjkovalo (nafta, sladkor, olje, kava, pralni prašek, toaletni papir, ženski higienski vložki, banane ipd.), so uvedli količinske omejitve nakupa (npr. pri enem nakupu si lahko kupil le en liter olja), plačevanje depozita za prehod državne meje, bone za nakup bencina ter omejevanje vožnje z avtomobili po načelu sodih in lihih registrskih številk. Kako je ta veseli dan ubesedil Laibach, ni skrivnost: »Obdobje miru je mimo.«

Problem je bil v tem, da so oblasti ekonomske probleme reševale ideološko. Na ekonomska vprašanja so namesto ekonomskih odgovorov ponujale ideološke odgovore. Logika je bila preprosta: če bomo okrepili socializem in ideologijo, bomo premagali ekonomsko krizo! Odgovor na finančno-gospodarsko krizo je bil: več ideologije! Kar pomeni, da so najboljši program izhoda iz gospodarske krize videli v jekleni, totalni, absolutni identifikaciji z ideologijo.

Laibach je počel natanko to: za razliko od tedanjih disidentov (Nova revija ipd.), ki se jim je zdela socialistična ideologija tako grozljiva in neznosna, da se z njo niso mogli identificirati, se je totalno in absolutno identificiral prav s socialistično ideologijo, z rituali vladajoče ideologije, totalitarnimi simboli, zlajnanimi režimskimi slogani, razosebljenimi frazami in dehidriranim žargonom. Če kdo, potem je prav Laibach lahko rekel: »Tujega nočemo, svojega ne damo!«

Še več: s to ideologijo se je tako identificiral, da je prevzel njeno vlogo. Zlezel je v kožo ideologije. Dobro veste, kaj pravijo za nekatere umetnine: da avtorji v njih vse prepuščajo naši domišljiji. Laibach je vse prepustil ideologiji. In ko je ideologija v krizi, ti daje možnost, da spregledaš. Mar ni Laibach vedno kazal, kako je videti popolna, totalna, kompletna in absolutna identifikacija z Režimom in njegovo ideologijo? Mar ni Režimu vedno kazal, kako je videti ta, ki mu zvesto, fanatično in dobesedno sledi? Mar ga ni Režim potreboval, da bi sploh videl, kako je dejansko videti Režim, ki funkcionira? »Umetnost in totalitarizem se ne izključujeta.« Laibach je bil videti kot režim, ki verjame, da je režim. Kot režim z izpranimi možgani.

Toda Laibach je storil še nekaj: v času hude gospodarske krize, ki je začela v ljudeh prebujati fašistoidne impulze, je s svojim nastopom samo fašizacijo družbe nevtraliziral in omejil. Tam je bil zato, da fašizma ne bi bilo. Da ne bi bil potreben.

Disidentom pa je Laibach sporočal: Premalo verjamete v Režim, da bi bili lahko res radikalni! Ne jemljete ga dovolj resno, da bi bili od njega umetniško prepričljivejši! »Umetnik je vojak ideologije.«

Laibach je bil tedaj, na začetku osemdesetih, edini sistem, ki je funkcioniral. To je tedaj zelo lepo povzela britanska glasbena revija New Musical Express: »Ste utrujeni od negotovosti življenja? Ste zatolčeni od množice tveganj? Trudni od prenašanja odgovornosti? Izčrpani od izobilja izbire? Ne obupajte, kajti tu je skupina za vas!« Laibach vas bo »osvobodil neodločnosti, našel bo mesto za vas v svoji grandiozni shemi stvari, našel bo stroj za vas kot zobato kolesce, zatrl bo vašo vznemirjajočo zavest in vas oskrbel s toliko zadovoljstva, kolikor ga potrebujete pri mehaničnem izpolnjevanju dolžnosti. Od sedaj dalje bo vaša glavna funkcija ta, da služite. Služite dobro in Laibach bo poskrbel, da vam nikoli več ne bo treba misliti s svojo glavo.«

Ko je Tito umrl, so se mu vsi patetično zaobljubljali: »Po Titu Tito!« No, Laibach je nastopil kot Tito po Titu. Tito je umrl maja 1980 – Laibach je nastal takoj zatem, avgusta. Vsi so se zaobljubljali, da ne bodo nikoli skrenili s Titove poti. Laibach je nastopil kot pot, s katere se ne sme skreniti. Ali kot je sporočil: »Laibach se zavzema za brezobzirno kritiko vsega, kar odstopa od začrtane smeri razvoja političnega sistema in ideološke linije države.« Ideja, linija, pravovernost, Tito – nobenih odstopanj.

In ko so Laibach vprašali, če bo zdaj, ko se je znašel v nemilosti in ko so mu prepovedali nastopati pod imenom Laibach, češ da nima uradnega dovoljenja za uporabo tega imena (kot da ga imajo Ljubljanske mlekarne, je pripomnil nekdo), nastopal le še v tujini, je odvrnil, da bo še naprej deloval v Jugoslaviji ter s tem »pripomogel k stabilizaciji družbe in države«, navsezadnje: »Država Laibach potrebuje!«

Laibach je bil državni bend, ki je preglasil državo – partijski bend, ki si ga partija ne bi mogla izmisliti.

Na vprašanje, od kod mu – v tej jebeni krizi, v tej racionirani družbi – denar za delovanje, pa je itak odvrnil: »Laibach nima potrebe, da bi se posebej financiral, ker družbena situacija ustvarja klimo, v kateri se Laibach organsko ohranja in razvija po inerciji, brez velikih naporov.« Toda Laibach ni bil le popolna teatralizacija dežele, v kateri so se vsi preživljali z ideologijo, temveč tudi popolna teatralizacija vse hujšega in travmatičnejšega kratkega stika v sami ideologiji, ki je imel mnoge simptomalne obraze, recimo bitko na Kosovu, burne reakcije na vsiljevanje skupnih šolskih jeder (skupnih ideoloških programov), debato o novi ustavi ter napetost med centralisti in federalisti. Eden izmed stranskih učinkov tega kratkega stika je bila tudi fraza, da »drug drugega ne razumemo več«.

Ker pa je deželo trgala vse hujša kriza, je vse hujši šum v ideološkem kanalu naglo prešel v množično histerijo. Slovenski in jugoslovanski mediji, politiki in javnost so najprej v punku in potem v Laibachu na lepem »prepoznali« nacizem in fašizem, nacifašizem, v oficirski kapi JLA, ki jo je nosil frontmen Laibacha, so videli nacistično kapo, v grškem križu so videli kljukasti križ, v imitaciji jugoslovanske vojaške uniforme so videli nacistično uniformo, v mrtvaških glavah so videli spogledovanje z nacističnimi simboli, v dveh bedžih, protinacističnem bedžu benda Dead Kennedys (prečrtani kljukasti križ) in bedžu britanske protiatomske organizacije CND (spoj srpa, kladiva in kljukastega križa), ki ju je nosil Igor Vidmar, so videli afirmacijo nacizma in kljukastega križa, v štiklu Das Lied der Deutschen, levičarski, kritični, ironični, parodični reinterpretaciji stare nemške himne, ki jo je Radio Študent zavrtel v tednu državne varnosti, so videli nacistično himno, v razvpitem intervjujskem nastopu Laibacha v oddaji Tednik, ki se je končala z novinarjevim družbeno-samozaščitnim pozivom k obračunu z Laibachom ( ja, še en test budnosti je uspel!), pa so videli že kar nastop neonacistične organizacije, nacifašizem v najbolj čisti in najbolj direktni obliki.

Javnost je lažje sprejela ponižujoče varčevalne ukrepe kot pa Laibach. Tako kot danes lažje sprejema kapitalistična poniževanja kot istospolno usmerjene, samske ženske in begunce.

Kdor je punker, ni fašist!

Toda gonja proti Laibachu je potekala v kontekstu velike gonje proti punku. Aretaciji treh »naci-punkerjev«, menda članov skupine Četrti rajh (4R), ki naj bi ustanavljali neonacistično stranko in ki so jih potem obtožili po 133. členu kazenskega zakonika (pozivanje k protiustavni spremembi socialistične samoupravne družbene ureditve, sovražna propaganda, rušenje bratstva in enotnosti ipd.), so sledili medijski pozivi k obračunu s punkom in punkerji, bombastični članek Kdo riše kljukaste križe? (objavljen v Nedeljcu), ki je punk povezal z nacizmom, enačenje punkerjev s »hitlerjevsko ideologijo«, »uničevanjem demokracije«, »razraščanjem tujih in sovražnih idej«, »nasprotovanjem stabilizacijskim prizadevanjem« in »nacionalističnim izživljanjem«, celo s parolami o »čisti Sloveniji«, »novo križarsko vojno« in »kontrarevolucijo na Kosovu«, racije v javnih lokalih in policijsko legitimiranje oseb punkerskega videza, panično iskanje avtorjev grafitov in kljukastih križev, preiskave in zasliševanja punkerjev na policiji in domu (v zgodnjih jutranjih urah), šikaniranje v šolah in policijsko izsiljevanje (priznaj, da rišeš kljukaste križe!, priznaj, da si član nacistične stranke!), pretepanje punkerjev, 30-dnevna internacija Igorja Vidmarja zaradi nošenja »sumljivih« bedžev, medijsko rožljanje s frazami à la carte »naci-punk šoping« in »naci-socrealistično-sado-mazo-homo-porno ikonografija«, odganjanje punkerjev z javnih površin (Johnny Rotten Square), taktično zapiranje in preurejanje lokalov, v katerih so se zbirali punkerji (Pod skalco, Rio, Medex, Union itd.), prelaganja, onemogočanja in odjavljanja koncertov, cenzuriranje plošč, Punk Problemov, radijskih prenosov Novega rocka in britanskega punk filma Divji fant (Rude Boy), brisanje štiklov s koncertnih playlist in nepredvajanje že posnetih TV-nastopov, kriminalizacija plakatov za simpozij Kaj je alternativa?, izselitev diska FV iz kleti četrtega bloka v Študentskem naselju in tako dalje.

Laibachi – lepo pristriženi, gladko obriti, s kravatami, konservativno oblečeni, v škornjih, mojstri kinetičnega performansa, alpinistične vzvišenosti, mistične propagande, sofistične agitacije, himničnega poziranja, psihologije množic, antizabavanja, discipliniranja zrevoltiranega občinstva in pasjega laježa – bi rekli: test budnosti je uspel!

Toda prav iz te bombastične, tektonske, pretirane reakcije je bilo mogoče razbrati, kako huda in kako globoka je bila dejansko gospodarska kriza. Bila je tako globoka, šum v ideologiji pa je bil tako hud, da so ljudje v antinacizmu videli nacizem, v laibachovski popolni identifikaciji z ideologijo pa »sadistično, pornografsko uveljavljanje simbolov najbolj mračnih ideologij« in »izsiljevanje spomina na Hitlerjeve čase in SS«. Toda prav ta histerična, pretirana reakcija na Laibach – in punk – je bila resnica reševanja ekonomske krize z ideologijo.

Patriotsko odkritje »notranjega« sovražnika, čigar ritualna odstranitev naj bi poenotila skrhano, zmedeno, vse bolj labilno ljudstvo, se je lepo ujelo s politično potrebo po preusmerjanju pozornosti, s patosom pripadnosti in klicanja junaških duhov preteklosti (NOB, revolucija, Tito), ki naj bi rešili »nakopičene probleme« in »družbena protislovja«, z zaostritvijo ideološkega boja, ki naj bi prečistil nacijo in premagal ekonomsko krizo, in z družbeno-samozaščitnimi apetiti medijev, ki so v »naci-punk aferi« končno našli pravo senzacijo, odlično pretvezo za škandaliziranje javnosti.

In medtem ko je druga stran opozarjala, da punkerji niso nacifašisti (»Kdor je fašist, ni punker – kdor je punker, ni fašist«, so rekli Dead Kennedys), so se mediji – pač v slogu ideologije, ki se tako ponotranji, da ne verjame več, da je ideologija, in ki potem v imenu »objektivnosti« moralizira, da bi samo sebe prepričala o resnosti svojega početja – sklicevali nase in na »odkritja« drugih medijev, verjeli svojim fikcijam in fabrikacijam ter poljubljali jezo, zgroženost in ogorčenje malega človeka, ki je vse to videl zunaj konteksta, v sfrizirani, populistični, dramatizirani obliki.

Čas »naci-punk afere« je bil čas, ko je praktično vsa Slovenija delovala kot budni samozaščitni refleks in delala za Udbo. Čas, ko se je praktično vsa Slovenija prelevila v špiclja in ovajala punkerje, »sumljive« tipe. Da pa v tej sliki vendarle nekaj škripa, je opazil celo Vlatko Fras v zagrebški reviji Danas: če bi bilo vse to res, če bi torej ljudje res verjeli, da so Laibachi in punkerji nacisti, potem bi jih že zdavnaj zaprli! Od prvega do zadnjega.

Zasedba Laibach med razvpitim intervjujem za oddajo Tednik 23. junija 1983.

Zasedba Laibach med razvpitim intervjujem za oddajo Tednik 23. junija 1983.
© avtor neznan

Toda vprašanje ni le, ali so ljudje res verjeli, da so Laibachi nacisti, ampak: ali so sploh še verjeli v ideologijo, ki je govorila skozi njih? Ali so sploh še verjeli ideologiji, v imenu katere so nastopali? Ali pa so le ščitili ideologijo, v katero itak niso več verjeli in do katere so imeli tedaj že ironično, posmehljivo, cinično distanco? V resnici je bilo še huje: na Laibache so tako burno, histerično in pretirano reagirali prav zato, da bi prikrili, da so sami izgubili vero v ideologijo (v socialistične fraze, socializem ipd.). Navsezadnje: ko so bili najbolj ideološki (najbolj patriotski, najbolj družbeno-samozaščitni), ko so se torej najbolj identificirali z ideologijo, ki ji niso več verjeli, so najbolj zašli – v antinacizmu so videli nacizem, v grškem križu kljukasti križ, v oficirski kapi JLA pa nacistično kapo. Rečeno s Slavojem Žižkom: vedeli so, da vse to ni res, ravnali pa so tako, kot da njihovo ravnanje vključuje verovanje v to, česar niso verjeli.

Zdelo se je, kot da ljudje, ki so izgubili vero v Oblast, zavidajo Laibachu, ki je utelešal totalno nadidentifikacijo z Oblastjo. Kot da so se nad Laibachom znašali zato, ker se niso mogli znašati nad Oblastjo. Toda ko so enkrat izgubili vero v ideologijo, ki jih je držala skupaj, so bili pripravljeni verjeti vse – karkoli, tudi najbolj absurdne reči. V punku so videli nacizem. In ko so v tistem TV-intervjuju videli Laibach, so dahnili: no, vidite, da smo imeli prav! Pa četudi niso imeli nič bolj prav kot prej. Le kriza je bila vse hujša. In v Međugorje, kjer se je začela leta 1981 prikazovati Marija, je drlo vse več Slovencev.

Bodimo strašni!

Tomaž Mastnak je tedaj opozoril, da ni problem Laibach, temveč prav »družbeno reagiranje na Laibach«, ki da kaže na »vdor latentne družbene fašistoidnosti«, medtem ko je Jože Vogrinc poudaril, da je »totalitarizem Laibacha potlačeni totalitarizem tistih, ki vidijo totalitarizem v Laibachu«. Kar je bilo še kako res. Ne pozabite: Oblast je fašistoidnost videla v Laibachu, ne pa v svojih lastnih pozivih k ljubezni do domovine, zakonu in redu, uboganju, disciplini, domačijski pridnosti, žrtvovanju in pripravljenosti na boj.

Toda še večji trušč je zganjalo ljudstvo, saj je bilo slišati: »Odločno zahtevamo, da odgovorni onemogočijo delovanje in polemiko s skupino Laibach« … »Nekaj je treba narediti okoli te skupine« … »Sramota je, da jih nihče ne ustavi pri tem, kar delajo« … »Takšne pojave je treba na vsak način prepovedati« … »Temu je treba narediti konec z organizirano akcijo« … »Vso drhal bi morali potolči« … »Upal sem, da se bo kdo zganil in kaj rekel, a se ni« ... »Bo kdo kaj ukrenil« … »Ogorčeni smo, razjarjeni« … »Odprite oči, odmašite si ušesa« … »Je to mogoče« … »Čakam in čakam, da bo kdo reagiral« … in tako dalje.

Ljudstvo je torej terjalo, da Oblast neusmiljeno in kruto obračuna z Laibachom – terjala je represijo, nasilje, cenzuro, aretacije, linč, teror. Ljudstvo je dobilo fašistoidne popadke. Laibach, ki ga je glas ljudstva obtoževal poveličevanja fašizma, je iz glasu ljudstva potegnil latentno fašistoidnost. Glas ljudstva je tako fašizem odkril tam, kjer ga je najmanj pričakoval – v sebi, v svojem lastnem srcu.

Ljudstvo čistega srca je od Oblasti terjalo, da se obnaša fašistoidno. Toda: mar ni tudi Laibach od Oblasti terjal nekaj takega? Mar ni od Oblasti terjal, da se obnaša kot Oblast? Mar ni Oblasti vseskozi očital, da je preveč neodločna in mlahava, da ni dovolj stroga in ideološka, da je preveč popustljiva in premalo totalitarna? Mar ni od Oblasti terjal, da fanatično vztraja na začrtani, Titovi poti? Mar ni od Režima terjal, da ravna kot Režim? In mar ni Režim, ki po Titovi smrti ni toleriral nobenih odstopanj od začrtane poti, potem na drugi strani namesto na pošast vedno naletel nase, na Laibach, na grozljivega genija Režima, ki je Režim utelesil in ponotranjil bolje od samega Režima?

Laibach je bil hujši od Režima (»Ritual oblasti ponovi resno, kar je neznosno za pozicijo oblasti,« kot je rekel Žižek), zato samemu Režimu ni preostalo drugega, kot da se je prelevil v interpreta Laibacha – v interpreta umetnosti. Laibach je bil tako birokratsko dosleden, pedanten, monoliten in totalen, da je Režim prisilil v to, da se je obnašal le kot umetniška verzija Laibacha. Politika je bila v primerjavi z Laibachom res videti le kot umetnost.

Režim je Laibach naredil, ni pa ga mogel več odnarediti – lahko ga je le še interpretiral. Ali pa ga imitiral. »Politika je najbolj vzvišena umetnost,« je mantral Laibach. In politiko se je poslej, kot je pripomnil Pavle Gantar, sodilo, merilo in ocenjavalo le še po tem, »koliko laibachovskih elementov ima v sebi«.

Spet je tu!

Toda Laibach je storil še nekaj: v času hude gospodarske krize, ki je začela v ljudeh prebujati fašistoidne impulze, je s svojim nastopom samo fašizacijo družbe nevtraliziral in omejil. Laibach je bil tam zato, da fašizma ne bi bilo. Da fašizem ne bi bil potreben. S svojo teatralizacijo strukturne pozicije, ki jo v krizni arhitekturi družbe drži fašizem, je sam fašizem blokiral in onemogočil. Prišel je zato, da bi preprečil fašizacijo družbe. In ja, bil je strašen, da Režimu ne bi bilo treba biti strašen.

Če bi lahko rekli, da je vloga ideologije v tem, da misli namesto ljudi (in da se tudi odloča namesto njih), potem bi lahko rekli, da je Laibach tedaj mislil namesto Režima, namesto ljudstva in tudi namesto svojega občinstva.

In zdaj, leta 2017, je Laibach spet tu. Spet je tu zato, da bi preprečil fašizem. Spet je tu v času, ko se krizna družba, ki je ne moreš več držati za besedo, marveč le še za željo, vse bolj fašizira, ko vstajajo karizmatični avtokrati, despoti in diktatorji in ko vstaja karizmatično ljudstvo, ki jih ljubi, občuduje, obožuje in ki od njih terja represijo, red in zakon, linč, nasilje, obračun z »drugačnimi«, »tujimi«, »neznosnimi«, ko hočejo biti torej spet vsi fašisti in ko vsi pustijo, da namesto njih misli in odloča paranoidna, ksenofobična, rasistična, etnonacionalistična, nativistična ideologija.

In zdaj, leta 2017, je Laibach spet tu. Spet je tu zato, da bi preprečil fašizem. Spet je tu v času, ko se krizna družba vse bolj fašizira.

Laibach je bil po Titovi smrti odgovor, toda odgovor na vprašanje, ki ne obstaja – odgovor na vprašanje, ki bo šele zastavljeno. Odgovor na vprašanje, ki prihaja iz prihodnosti. Če naj parafraziram Edo Čufer: čas je tekel, Laibachu pa ob vseh tistih velikih transformacijah, katastrofah in tragedijah, recimo ob razpadu Jugoslavije, vojnah, genocidu, razmahu turbo kapitalizma, terorizmu, gospodarski krizi ipd., ni preostalo drugega, kot da je prikimaval – vidite, kaj smo vam rekli! Laibach nam je pomagal razumeti prihodnost. Vedno bolj je imel prav. Leta 2017 ima bolj prav, kot je imel leta 1983. Šele iz svoje prihodnosti je postal odgovor na sedanjost.

Ko je Jure Pengov v tistem TV-intervjuju Laibache spraševal o samomoru enega izmed članov benda, Tomaža Hostnika alias »Iva Salingerja«, so mu odgovorili: »Umetnost je vzvišeno poslanstvo, ki zavezuje k fanatizmu. Laibach pa je organizem, katerega cilji, življenje in sredstva delovanja so višji – po moči in trajanju – od ciljev, življenja in sredstev posameznikov, ki ga sestavljajo.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.