N'toko

N'toko

9. 6. 2017  |  Mladina 23  |  Žive meje

V iskanju revolucionarnega razreda

Naša težava niso za spremembe nepripravljeni delavci, ampak šibka in slabo organizirana levica

Nemalo ljudi se med gledanjem poročil pridruži vrstam radikalcev. Težko je gledati vse bolj stripovsko zlobne voditelje, kako peljejo svoje države v novo desetletje nesmiselnih vojn, in si misliti: »Eh, nič takega, se bo že uredilo.« Ko poslušamo grozljive napovedi o globalnem segrevanju, ki bo zdaj zdaj spremenilo površje Zemlje v mad-maxovsko bojišče med prestradanimi plemeni, se še tako apolitičnega opazovalca polasti želja, da bi šel na ulico protestirat proti multinacionalkam. Če smo vsaj malo pozorni na spiralo naraščajočega nasilja in bede v okolici EU, postane jasno, da se bodo konflikti širili tudi onkraj meja tretjega sveta in vsak laik lahko izlušči sklep, da tako enostavno ne bo šlo naprej. Da je Evropa zrela za resne transformativne poteze. Človek bi rekel, da živimo v času, ko bodo radikalci na levici spet lahko nagovarjali množice. Toda ta človek bi se motil.

Nekaj povsem drugega se namreč zgodi, ko se ljudje odlepijo od novic in se vrnejo v vsakdanja življenja. Radikalci, ki se ukvarjamo s kritiziranjem sistema, se v Sloveniji soočamo s težko premostljivim paradoksom: življenje v Sloveniji za marsikoga ni tako slabo. Ob vseh svojih napakah smo do državljanov še kar prijazna država, v kateri ogromno ljudi živi izjemno udobna in varna življenja. Še tako jezen anarhist se bo večino časa gibal med prijetnimi kafiči v obnovljenih mestnih centrih, se vozil po novih avtocestah, kjer ga bodo prehitevali še novejši avtomobili, opazoval bo čudovite novogradnje v pravljični, skoraj neokrnjeni naravi. Celo v ekonomsko najbolj opustošenih regijah ga bodo nova krožna križišča vodila med modernimi šolami, kulturnimi domovi, obrtnimi conami in Interspari … In po vsem tem se je težko zapreti v sobo ter naklepati prepričljive Facebook statuse o krutem sistemu, ki žre naše otroke. Kako lahko v deželici, ki še najbolj spominja na Štajersko, zbudiš jezo ljudstva? Kako tem ljudem prodati idejo, da je treba popolnoma preobrniti družbeni red?

Prva pot se ponuja kar sama – opozoriti je treba na to, da vsem ne gre tako dobro. Pokažeš jim lačne otroke, penzioniste pod puščajočimi strehami, revne zaposlene, izbrisane, brezdomce, begunce … Saj je menda jasno, da je tranzicija v kapitalizem proizvedla nove kategorije podljudi! Če bo navaden slovenski delavec spoznal njihove zgodbe, bo zagotovo reagiral. Toda mainstream Slovenija se po navadi ne odzove tako, kot bi si radikalci želeli. Če ljudi v teh idiličnih hišah kaj jezi, so to davki in birokracija, ne pa kapitalizem. Logika, ki so se je naučili v zadnjih 25 letih, jim pač narekuje, da je prilagajanje željam delodajalcev edina pot do napredka. Morda jim lahko dopoveš, da na ta način drvimo v ekonomsko in ekološko nevzdržno prihodnost, toda kakšne alternative sploh imajo na voljo? Kako naj se človek iz lepe predmestne soseske navduši nad višje obdavčenim premoženjem ali tršo delavsko zakonodajo? Vstop iz evroobmočja in Nata? Ne bodite nori!

Dobro, radikalec si lahko preprosto reče: »Jebeš srednji sloj! Jebeš njihove bajte in avte! Mi bomo organizirali revolucijo skupaj z revnimi, ki nimajo česa izgubiti!« Toda če so revni tista skupina, ki nam je skozi zgodovino z neutrudnim bojem dejansko prigarala vse obstoječe pravice, jo v današnji Sloveniji ovira cel kup strukturnih problemov. Težko bomo prišli do prizorov razjarjene množice marginalcev, ki prevrača avte in razbija šipe parlamenta. Prvič zato, ker najbolj izkoriščan del našega proletariata prihaja iz tujine in je tu zgolj na sezonskem agencijskem delu. Oni imajo pred očmi predvsem vprašanje, kako bodo preživeli in prinesli domov kak evro, ne pa, kako se bodo borili z vlado države, v kateri nimajo niti volilne pravice. Drugi del revnega proletariata sestavljajo domači agencijski delavci, prekerci in brezposelni, ki pa jim selitev čez mejo predstavlja precej lažjo pot do boljšega življenja kot izčrpavajoče pogajanje z oblastjo. In tudi ko bi se vse te skupine uspele organizirati, bi jih bilo brez sodelovanja širšega delavstva premalo, da zares prevzamejo oblast. Vsem pa je skupno, da si bolj kot totalno spremembo družbenega reda želijo točno tistih dobrin, ki jih uživa nerevolucionarni srednji sloj: hiše in avte. Nič kaj spodbuden teren za radikalce torej.

Tako smo se skupaj znašli v družbi, ujeti med razmerami, ki od nje zahtevajo velikanske spremembe, in strukturami, ki ji onemogočajo še tako majhne reforme. Delujemo kot študenti, ki so se pred izpitom po nesreči napili in se ne morejo prisiliti k učenju. Kot fotri, ki jim je pred televizijo zaspala noga, ravno ko se je v kuhinji vnel ogenj. Da v tem ozkem prostoru med udobno paralizo in prihajajočo katastrofo ne bi zblazneli, smo se zaščitili z različnimi obrambnimi mehanizmi. Nekateri so se pred travmami zatekli v tehnološki utopizem (»rešili nas bodo roboti, mi bomo pa imeli UTD!«), drugi so se umaknili v svet duhovnosti (»bodi sprememba, ki jo hočeš videti v svetu!«), tretji pa so postali kruti ter se sprijaznili, da sistem ni fer – da morajo nekateri pač trpeti, in dokler to niso oni, se jih vse skupaj ne tiče. Desnica je z lahkoto vpregla ta čustva in zmaguje na volitvah z blodnjavo mešanico varčevanja, nadzora, vojaških posegov in obujanja družinskih vrednot. Levica pa iz tega psihološkega mulja ne zmore potegniti energije in optimizma, potrebnih za velikansko transformacijo družbe. Živimo v Gramscijevem brezvladju: »Kriza je postavljena na dejstvu, da staro umira, novo pa se še ne more roditi.«

Vse to nas lahko pripelje do napačnega sklepa, da sprememb ne bo, dokler gre ljudem predobro. Ljudje niso neumni – sposobni so stopiti skupaj in podpreti spremembe, ki koristijo vsem, če v levici prepoznajo organizacijo, ki jih je dejansko zmožna uresničiti. V bistveno bogatejši Veliki Britaniji ravno zdaj pričamo eni najprodornejših levih kampanj zadnjih let – Corbynov protivarčevalski, protivojni in protirasistični program, ki so se mu strokovnjaki še pred tedni smejali, danes velja za zdrav razum, ki mu lahko prikimata tako družina iz prijetne predmestne soseske kot brezposelni prebivalec geta. In ko dovolj ljudi govori o radikalnih spremembah, te prenehajo zveneti radikalno. Naša težava torej niso za spremembe nepripravljeni delavci, ampak šibka in slabo organizirana levica, ki med mukotrpnim grajenjem svojih organizacij še ni našla načina, kako jih nagovoriti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.