Bernard Nežmah

16. 6. 2017  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Knjiga

Oliver Sacks: Noga, na katero se opreš

Umco, Ljubljana 2017 Prevod: Miriam Drev, 19,90 € 

+ + + +

V norveških gorah si v fanatičnem begu pred divjim bikom odtrgate kvadriceps na levi nogi. Daleč naokoli nikogar, s tal pa se počasi dviga nočni mraz.

Angleški nevrolog in avtor številnih pronicljivih književnih del je napisal tudi knjigo o svoji tragiki. Začne se kot herojska zgodba, ko se plazi z dvema rokama in nožno desnico, medtem ko noro bolečo levico vleče za seboj. Nekako mu uspe, da ga najdejo domačini, sledi pot v zdravniške roke in uspešna operacija. Mišice so prišite, živci povezani, zdravniki zadovoljni, le pacient ne čuti noge. Nobeno povelje mišici ne učinkuje, ni vzgiba, ki bi v nogi karkoli sprožil. Amputiranec pri živem telesu!

Avtor je imel smolo, da je doživel nesrečo leta 1974, ko je medicina poznala konservativno zdravljenje z dolgim postoperativnim počitkom, namesto da bi pacient začel mišice uporabljati čim prej.

Vitalni Sacks je seveda potolčen, saj mu od riti binglja tuji valj, obrobna poškodba mu je ohromila nogo. Vendar zagrabi, kar mu je ostalo – razum. Razmišlja, začenja se spominjati svojih pacientov, zadene ob periferno nevropatijo, pri kateri ni anatomske poškodbe živcev, a ti ne pošiljajo več signalov. Kako se soočiti s telesnim hendikepom, ki ga kirurgija in fizioterapija ne znata odpraviti?

Človek pomisli na zgodbe iz Lurda in Medžugorja, ko je hromi vstal z vozička in odšel peš domov. A nevrolog Sacks ostaja pri stvarnosti ter brska po sebi in primerih iz prakse. Problem je hkrati preprost in nerešljiv. Premakniti roko ali nogo je trivialna samoumevnost že od spočetja, saj ne zahteva učenja niti posebnih inštrukcij. Kaj pa ko je ta vrojena sposobnost izgubljena? Ali obstaja know how, kako jo priklicati v spomin?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.