N'toko

N'toko

5. 1. 2018  |  Mladina 1  |  Žive meje

Kdaj pride prihodnost?

Pri gašenju socialnih ognjev ne bomo uspešni, če tega ne bomo znali vpeti v drznejše in daljnosežnejše programe

Pogovoriti se moramo o prihodnosti. Ne govorim o tem, kaj bomo počeli po faksu ali kje se vidimo karierno čez pet let. Ne mislim na proračun naslednjega fiskalnega leta ali na rešitev arbitražnega spora. Govorim o tisti veliki, daljni, vseobsegajoči Prihodnosti iz znanstvenofantastičnih filmov. O tem, kje bomo pristali kot človeška vrsta po vseh prihajajočih apokalipsah, vojnah in revolucijah. Kakšen bo scenarij? Bomo živeli v space-komunizmu Star Trecka, kjer bodo materialno pomanjkanje in družbene neenakosti izginili? Bomo živeli na planetu opic, kjer se bomo klali za redke preostale vire? Se bomo oblečeni v futuristične kombinezone teleportirali s planeta na planet ali se bosi preganjali po puščavah kot sestradani kuščarji? Saj vem – delovne obveznosti nam redkokdaj pustijo možnost, da bi se ozrli onkraj naslednjega tedna, zato sanjarjenje o veliki Prihodnosti ostaja v domeni piscev znanstvenofantastičnih trilerjev. A ne pustimo se preslepiti – dnevi tečejo in Prihodnost v takšni ali drugačni obliki nedvomno prihaja. Kdo jo piše in čigava vizija bo prevladala?

Nedavno smo s skupino prijateljev obiskali ruševine politične šole v Kumrovcu. Tu ni treba ponavljati priročnih klišejev o tem, kako stavba simbolizira žalosten propad neke ideologije. Med sprehajanjem po razpadajočem kompleksu me je preganjala povsem druga misel – osupel sem bil nad neverjetno pretencioznostjo projekta. Sama arhitektura prostora je kričala: »Tukaj bomo snovali velike stvari!« Kot večji del komunističnih zgradb, kulturnih domov in spomenikov, zgrajenih v obdobju po ruski revoluciji, tudi ta ni zajemala inspiracije iz obstoječih tradicij, ampak je želela biti znamenje velike znanstvenofantastične Prihodnosti, proti kateri naj bi zakorakalo vse človeštvo. Samo dejanje postavljanja futurističnih zgradb, v katerih naj bi se politično izobraževalo tisoče kadrov, pristojnih za načrtovanje tega novega veka, nam je z današnjega gledišča nepredstavljivo. Prihodnost kot politični projekt? Kot kolektivni družbeni podvig? Ne slepimo se, da se je sleherni prebivalec ene ali druge strani hladne vojne doživljal kot soustvarjalec te utopije, toda utopija je vsekakor obstajala. Obstajala sta neki svet in neka družba, ki jo je še treba zgraditi.

Ali danes, ko so z mahom poraščene sejne sobe kumrovške politične šole res podobne nečemu iz distopičnega ZF-trilerja, še vedno obstaja ta neodkriti svet? Kdo piše Prihodnost v času, ko se večina Zahoda še vedno zadovoljno nasmiha ob propadu revolucionarnih družbenih eksperimentov? Kdo danes snuje utopije? Prvo nam na misel pridejo direktorji iz Silicijeve doline. Kajti Prihodnost danes ni več politično/družbeni/ kulturni podvig množic, ampak tehnološki projekt peščice milijarderjev. Kar nas mora pri tem skrbeti, ni le dejstvo, da »veliki vizionarji« naše dobe – Eloni Muski in Zuckerbergi – niso ničesar novega iznašli. Njihove vizije prihodnosti zbujajo skrb predvsem zato, ker ne predvidevajo bistvenih političnih sprememb razen davčnih odpustkov za bogate. Meje njihove domišljije so vidne tudi po estetskih preferencah: v Silicijevi dolini je modernistično vizijo socialističnega življenja zamenjala fetišizacija umetne domačijskosti – podoživljanje romantizirane ameriške polpreteklosti s konzumacijo mini burgerjev in craft pivov, ali – kar je še hujše – obujanje newageerskega burning-man hipi bulšita. Živijo popolnoma izolirano življenje v visoko tehnološko opremljenih šotorih, od koder kot guruji učijo nove množice prekariziranih delavcev, kako vsak trenutek življenja spremeniti v konkurenčno storitveno dejavnost. Njihova vizija Prihodnosti je preprosta: luksuzna hi-tech meditacijska kolonija na Marsu za bogate in Mad Max puščavski boj za vse ostale.

To nas pripelje k poslednji, najvidnejši skupini snovalcev Prihodnosti – k ljudem, ki zasedajo sobane v današnjih utopičnih objektih. Pretenciozne hipermoderne stolpnice se danes vzpenjajo nad Dubajem, Doho, Šenzenom, Moskvo … Te betonske rakete, polne steklenih pisarn in prostranih shopping centrov, zastražene z oboroženimi vitezi, v svoji megalomanskosti sicer prekosijo marsikatere komunistične arhitekturne podvige, njihovo sporočilo pa ne bi moglo biti bolj drugačno. Kažejo nam prihajajočo podobo kapitalizma. Ta Prihodnost je kastni projekt. In ta Prihodnost, ta nova financializirana oligarhična družba, je za marsikoga že realnost. To je družba, v kateri majhen sloj prebivalstva na podlagi družinske in etnične pripadnosti uživa prvorazredne državljanske pravice, ostali svet pa tako ali drugače dela za vzdrževanje njihovih privilegijev. V njihove klimatizirane in zastražene stolpe imajo vstop še tako imenovani expati – visoko izobraženi tuji delavci, inženirji in programerji, ki vzdržujejo njihovo infrastrukturo. Zunaj na pesku in vročini pa ostajajo množice tretjerazrednikov – delavcev z ničvrednimi pasuši opustošenih regij sveta, ki jih po opravljenem delu seveda pošljejo nazaj domov ali v taborišča. To je svet kraljevih družin in dinastij, v katerem mesto demokracije zasedejo tradicionalne vrednote, vera, nacija in policijski red. Steklene kapitalistične kupole sredi puščav so že danes videti kot bogataške kolonije na Marsu.

S prehodom v prostotržni kapitalizem je ideja velikopoteznega planiranja družbenih sprememb povsem zbledela. Čeprav prav v tem trenutku veliki lastniki kapitala vršijo »plansko gospodarstvo« in grabijo globalne resurse v doslej nevidenih razsežnostih, nas je večina prepričanih, da razvoj dandanes poteka brez človeškega poseganja – poganjan zgolj od tehnološkega napredka in zahtev trga. Če kdaj, se danes ob velikih finančnih, političnih in podnebnih krizah, ki so po svetu razpršile milijone migrantov, kaže potreba po velikopoteznem, množičnem in demokratičnem načrtovanju prihodnosti. Današnji zametki socialistične levice, ki pokurijo vse moči že samo z omejevanjem škode sprotnih kriz, si lahko le redko privoščijo pogovore o popolnem preoblikovanju človeških odnosov, o kakršnih so sanjali revolucionarji pred 100 leti. A vse bolj se zdi, da pri gašenju socialnih ognjev ne bomo uspešni, če tega ne bomo znali vpeti v drznejše in daljnosežnejše programe. Zdi se, da je najnapornejši del naloge prav prepričevanje ljudi (in celo samih sebe), da je drugačen svet še mogoč.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.