N'toko

N'toko

2. 2. 2018  |  Mladina 5  |  Žive meje

Iskanje poti naprej

Ljudje potrebujejo otipljive izboljšave svojih življenj danes, ne pa meglenih obljub o družbi, ki naj bi nastala čez 200 let

Pred kakima dvema mesecema sem si zadal nalogo, da bom za nekaj časa nehal komentirati dnevnopolitično dogajanje. Ne bom reagiral na vsako aferico politikov in na vsak sporni tvit kake javne osebnosti. Ne bom se pridružil skupinskemu zgražanju nad to ali ono temo, za katero se je Facebook javnost odločila, da je tisti trenutek najpomembnejša. Zaskrbelo me je namreč, da je moje politično razmišljanje preveč zaznamovano z majhnimi vsakodnevnimi dogodki, ki zahtevajo neproporcionalno veliko pozornosti. Da sem postal omejen na miniaturne boje in skupaj s širšo javnostjo ne vidim koraka dlje, zadovoljen že s tem, da nekako preživimo od volitev do volitev, od afere do afere, od štrajka do štrajka. Mar s tem ne postajam omejen na uboge politične vizije, ki jih premore sedanja politična garnitura? Sem se res dolžan vživeti v vsako njihovo debato? Kako naj bi prišli v kakršnokoli drugačno politično prihodnost, ko pa smo ves čas ujeti v spore danega trenutka?

Tako sem se za nekaj časa raje osredotočil na branje, razmišljanje in pisanje o prihodnosti. Namesto o tem, kakšen medijski spin je naredil Karl Erjavec ali kako je Janša spet rekel nekaj dvoličnega, sem razmišljal o utopijah. O velikih političnih projektih naše preteklosti in še bolj grandioznih vizijah prihodnosti. O tem, kakšen svet si je mogoče želeti. In že ob bežnem pogledu na to, kaj vse bi lahko ob današnji tehnološki razvitosti in materialnem izobilju imeli, če bi znali drugače urediti razmerja moči v družbi, se človek prime za glavo. Mar ne bi morali politiki ciljati mnogo višje? Človeštvu bi morala biti materialna preskrbljenost že zdavnaj samoumevna. Še več, vsi bi morali uživati v luksuzu visoko razvite družbe, v kateri je duha ubijajoče mezdno delo stvar preteklosti. Morda me je k fascinaciji nad socialističnimi idejami gnalo prav njihovo trdovratno vztrajanje pri trditvi, da smo ljudje zmožni premagati medsebojne neenakosti in ustvariti svet izobilja za vse. Jebeš današnji kult garaštva, požrtvovalnosti in dokazovanja pred »svojim narodom«. Mi verjamemo, da lahko vsem zagotovimo udobno in varno – celo uživaško! – življenje.

Opremljeni z neko drznejšo idejo prihodnosti nedvomno opazujemo vsakodnevno politiko drugače. Ko začneš misliti na vse, kaj bi lahko bili, apetiti po spremembah postanejo večji, s tem pa se poveča tudi razočaranje nad trenutnim stanjem v politiki. Zdi se, da se stvari ne premikajo in da celo najbolj progresivne skupine zahtevajo premalo. Predvsem pa dojameš, da politični boji ne odločajo o tem, v kakšni družbi bomo živeli, ampak le o tem, kdo bo imel največ moči v že obstoječem redu. Nobenega cilja ni onkraj današnje ureditve, zato tudi nobene strategije, kaj pravzaprav početi. Brez daljnoročnega razmišljanja smo enostavno obsojeni na večno ponavljanje praks, ki ohranjajo status quo. To se zgodi vsem političnim pragmatikom – njihov cilj bo vedno postati »normalna država«, ne pa narediti družbenega preboja v kaj boljšega. Znotraj tega bi se sicer lahko zavzemali za kakšno progresivno malenkost … lahko bi razdelili več družbenih stanovanj, zaprli davčne oaze, poskrbeli za socialno varnost, morda celo sprejeli kakega begunca več, ampak zakaj bi? Nas bo to naredilo bolj normalne? Če ni večjega cilja na drugem koncu boja, ni sploh razlogov, da bi se ga lotili.

Človeštvu bi morala biti materialna preskrbljenost že zdavnaj samoumevna. Še več, vsi bi morali uživati v luksuzu visoko razvite družbe.

Da bi torej sploh lahko izborili karkoli, si je treba postaviti cilje, ki presegajo to, kar imamo danes za realno. Ti cilji ne morejo zgolj izbirati med tem, »kar je na mizi«, in česar je trenutno zmožna politična levica. Zahtevati je treba prihodnost, ki je še ni bilo. Šele ob takšnih ciljih se lahko gradi politična sila, ki jih bo nekoč tudi uresničila. Seveda je v tej točki nevarnost, da izpadeš kot odtujenec, ki obljublja futuristične gradove v oblakih, medtem ko se vse več ljudi komaj prebija od ene položnice do druge. Če kaj, ljudje potrebujejo otipljive izboljšave svojih življenj danes, ne pa meglenih obljub o družbi, ki naj bi nastala čez 200 let. Prihodnosti ne moreš graditi z ignoriranjem sedanjosti. A vizionarske organizacije sodobne zgodovine se niso ujele v takšne pasti – nasprotno, bile so tiste, ki so znale najbolje prisluhniti konkretnim tegobam ljudi ter iz njih izpeljati potrebe po širših družbenih spremembah. Če posežem po mnogokrat preizkušenem klišeju: »Mir, kruh in zemlja« so bile otipljive potrebe ruskega ljudstva, ki se jim je moral Lenin posvetiti, hkrati pa ni zapravil priložnosti, da bi ob tem odprl vrata večjim političnim vizijam. Ne glede na to, kako danes vidimo propad teh poskusov, moramo priznati, da je bilo v njih tudi precej realizma – gnalo jih je zavedanje, da bodo brez večjih sprememb tudi tiste najosnovnejše obljube ostale neuresničljive. To je razlika med političnimi pragmatisti, ki imajo vizijo prihodnosti, in tistimi, ki zgolj karierno cikcakajo po že obstoječih strukturah.

Tukaj pa se je treba vrniti v današnji dan, k današnjim dolgočasnim in brezperspektivnim političnim zgodbam, ter iz vizije boljše prihodnosti izpeljati konkretna vprašanja. Vrniti se je treba v dnevnopolitično dogajanje in se vprašati, kaj so tiste zahteve, ki jih je mogoče postaviti v današnjem kontekstu in nas hkrati lahko peljejo k pomembnejšim ciljem. Katere so stvari, ki jih ljudje potrebujemo in se za njih že borimo tukaj in zdaj? Odgovor ni težak, večina ljudi se bo verjetno strinjala: potrebujemo stanovanja, dostojne službe, redne prihodke, pokojnine, zdravstvo, čisto okolje, svobodo pred represijo in seveda mir. To so boji, h katerim je treba usmerjati današnje politične debate. In so hkrati boji, ki jih bomo izgubili, če jih ne bomo videli kot del skupnega projekta gradnje drugačnega sveta. Vroči prepiri o tem, kako naj bi se razvijale organizacije, ki bodo vse to speljale, se bodo na levici v naslednjih letih še stopnjevale.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.