MLADINA Trgovina

Vanja Pirc

16. 2. 2018  |  Mladina 7  |  Kultura

Ne paraziti, zaklad

Zakaj ne bi umetnikov, nad katerimi se zgražamo, ker jih ne razumemo, raje pobliže spoznali in tako lažje razumeli, zakaj na tujem segajo po najvišjih priznanjih?

Janez Janša v svoji Facebook »poslanici« ob kulturnem prazniku

Janez Janša v svoji Facebook »poslanici« ob kulturnem prazniku
© Facebook / Janez Janša

»Ogabno!» »Nagravžno!» »To je degenerirana umetnost!» »Ne, to ni degenerirana ‘umetnost’ – ker to ni umetnost, to so bolni osebki!» Teh nekaj vzklikov predstavlja le drobec gnusa, ki so ga spletni troli, večinoma anonimni, a tudi podpisani z imenom in priimkom, v zadnjem tednu izražali do sodobnih slovenskih umetnikov in še zlasti dveh vrhunskih umetnic, ki sta tudi letošnji prejemnici nagrade Prešernovega sklada.

Očitno je sicer bilo, da so za obe prvič slišali šele tik pred podelitvijo prestižnih nagrad. In tudi mnenje o njunih bogatih opusih so si ustvarili izključno na podlagi dveh skupaj zlepljenih fotografij, ki sta zaokrožili tiste dni. Na eni je dramatičarka Simona Semenič, gola in ovita le v razrezano slovensko zastavo, iz katere ji je že pred devetimi leti pokukal nosečniški trebuh. Na drugi sta hibridna umetnica Maja Smrekar in psiček, ki se je z gobčkom približal njenim razgaljenim prsnim bradavicam. In ob pogledu na ti dve goli ženski, ob pogledu na njun goli trebuh in dojke, ki se jih vendar ne spodobi javno kazati, kaj šele v kombinaciji z razrezano zastavo in psom, se je spletnim anonimnežem povsem odpeljalo. »Gnosnobi!« »Za kaj gre naš denar!« »Pasja dojilja!« »Uničevalka največje državne svetinje!« »V zapor z njo!«

A troli so troli, in ker sovražnega govora na spletu nihče ne preganja, žalijo vse povprek. Enkrat umetnike, drugič ženske, tretjič istospolno usmerjene, četrtič begunce, petič novinarje, šestič ljudi s priimki na -ić, sedmič naključne posameznike, ki se jim upajo nastaviti ogledalo. Tista, ki jim daje krila, ki jim narekuje, v koga naj v posameznem trenutku uperijo besedna kopja in ki jih tudi pohvali, kadar so na pravi poti ... pa je vedno politika.

In tako je trole 8. februarja, na praznik kulture, pred katerim jim je teren s kritiziranjem financiranja umetnikov uhodil že minister za kulturo Tone Peršak, nagovoril tisti, ki ima z rednimi žaljivimi objavami na družabnih omrežjih največ izkušenj. To je seveda Janez Janša, dvakratni nekdanji premier, zdaj pa vodja največje opozicijske stranke. V svoji Facebook »poslanici« ob kulturnem prazniku, ki ji je priložil tudi prej omenjeni fotografiji, je začel z »izrojeno levico«, ki »se na kulturni praznik iz vas norčuje kot še nikoli doslej. Sramotenju naših skupnih nacionalnih simbolov in slovenske družine pravi ‘umetnost’. Če se s tem ne strinjate, vas razglasi za nestrpneže in vas zmerja z bedaki. Potem pa iz vaših žepov bogato plačuje kreature, ki skrunijo vse tisto, kar je omogočilo, da smo kot narod Stali in obstali«. Za konec je še enkrat prižgal zeleno luč za pljuvanje po umetnikih: »Dovolj je tega, DOL S PARAZITI!«

Troli so prikimali in gromeli naprej: »Levajzarji!« »Degeneriranci!« »Paraziti!«

Janševa izjava je seveda sramotna. Žaljiva je in v njej so same laži. Kakšne bogato plačane kreature!? Večina umetnikov kljub trdemu delu životari pod pragom revščine. Kakšna bogata plačila od države? Državna sredstva za umetniške projekte, ki v oceanu državnega proračuna pomenijo le drobno kapljico vode, so iz leta v leto enaka oziroma se zmanjšujejo. Sicer pa ni politika tista, ki je omogočila, »da smo kot narod Stali in obstali«, prav tako ne državni simboli. Če že, je to omogočila skupna kultura, to je omogočila umetnost. Naša dediščina niso politiki, temveč vse tisto, kar hranijo ali šele bodo hranili muzeji, knjižnice, galerije.

Janševa izjava je sramotna. Žaljiva je in v njej so same laži. Kakšne bogato plačane kreature!? Večina umetnikov kljub trdemu delu životari pod pragom revščine.

Zato imamo pred seboj neki osnovni, vendar globok nesporazum. Tukaj, med nami, živijo številni izjemni posamezniki in kolektivni, vrhunski umetniški ustvarjalci in ustvarjalke, katerih dela so, čeprav nastajajo z majhnimi budžeti in v težavnih produkcijskih razmerah, tako zelo kakovostna in prodorna, da zbujajo interes tudi zunaj naših meja. Tam jih želijo razstavljati, si jih ogledati, poslušati, uprizarjati. Namenjajo jim odlične ocene in najvišja mednarodna priznanja. Ta dela se bodo gotovo zapisala v zgodovino, domačo in mednarodno. Pri nas pa njihovim avtorjem za kulturni praznik, namesto da bi jim rekli hvala, podarimo plaz zmerljivk – in to zgolj zato, ker ne razumemo, kdo, za vraga, so, kaj ustvarjajo in zakaj je to, kar počnejo, sploh umetnost. Pri čemer Janša sploh ni edini vidni politik, ki to podpihuje. Minister Počivalšek se je z nespodobno izjavo »Kdor ne dela, naj ne je« uvrstil takoj za njim.

Umetniki so pljuvanja sicer deležni vsepovsod in že od vekomaj, prav tako napadov, cenzure, preganjanja. Najbolj so vedno na udaru tisti, ki preizprašujejo oblast in tradicijo. In tisti, ki premikajo meje umetnosti. Spomnimo se samo Fontane, dela francoskega umetnika Marcela Duchampa, ki je ob svoji premierni predstavitvi v New Yorku leta 1917 povzročilo tak škandal, da so ga iz razstavišča odnesli še pred odprtjem. Ker je šlo v resnici za pisoar, kupljen v trgovini s keramiko.

Danes, sto let kasneje, ta pisoar velja za eno najbolj prelomnih, revolucionarnih umetniških del v zgodovini umetnosti. Izbran je bil celo za najvplivnejšo umetnino 20. stoletja. Pokazal je namreč, da bistvo umetnosti ni le v tem, kako dobro je nekaj ustvarjeno, da umetnik ni le genij, ki riše, slika, kipari ali oblikuje bolje od povprečne populacije, temveč nam svet vedno znova pokaže tudi drugačne, nove, še neznane načine umetniškega ustvarjanja.

In od takrat velja, da je tisto, kar umetnik razstavi in razglasi za umetnino, umetnina. To seveda ne pomeni, da je vsaka umetnina avtomatično tudi dobra, kakovostna. A za presojo tega je poklicana stroka umetnostnih kritikov. Ne politiki. Ne anonimni troli.

Kar nas pripelje nazaj h gromenju zoper slovenske umetnike. Dejstvo je, da smo o sodobni umetnosti pri nas strahotno premalo podučeni. Med šolanjem se na pamet učimo letnice rojstva pisateljev (in ne tudi pisateljic), ki so živeli pred sto in več leti, za sodobno umetnost, za spoznavanje umetnic in umetnikov, ki živijo tu in zdaj, predvsem pa za spoznavanje njihovih del in motivov, ki jih vodijo pri ustvarjanju, pa večinoma zmanjka časa, energije, tudi znanja. In če nam nihče nikoli zares ne pokaže, da umetnost obstaja tudi onstran horizontov klasičnega slikarstva, kiparstva, glasbe in gledališča, se lahko sodobna umetnost, ki hodi v koraku s časom ali celo daleč pred njim, hitro zazdi kot nekaj nerazumljivega. Sploh, če nismo dovolj radovedni, da bi jo raziskovali sami.

Tudi pri nas obstaja množica ljudi, ki se z navdušenjem udeležuje najrazličnejših kulturnih dogodkov in je odprta za vse nove oblike umetnosti.

A tudi če smo dovolj angažirani (in sodobna umetnost terja angažma), je prostora, kjer bi se lahko izobrazili, vsaj zunaj umetniških šol, vse manj. V osrednjih časopisih je prostora za kulturo malo, javna televizija kulturne oddaje premika v termine po pol enajsti zvečer in v elitnih večernih terminih dopušča zgolj še harmoniko, na komercialnih televizijah kulture ni, na spletu je je izredno malo. Potem je tu še problem strahu pred kulturnimi institucijami, če jih nismo vajeni že od malega. Pa strah pred tem, da česa ne bi razumeli. Da bi bili videti neumni.

Vendar je vse te strahove mogoče preseči. In največkrat za to zadošča že kanček več odprtosti. Pripravljenost na to, da bomo izkusili nekaj novega, drugačnega, da bomo občutili nekaj nepričakovanega. Morda nas bo kakšno umetniško delo pustilo ravnodušne, kakšno drugo pa nas bo nagovorilo in spodbudilo k akciji ali pa k intimnemu premisleku o samem sebi. Morda nam bo kakšna umetnina odprla povsem nove dimenzije razmišljanja.

Zato ni naključje, da na tleh Muzeja moderne umetnosti v New Yorku sedijo že predšolski otroci in rišejo tam razstavljena dela. Prav tako ni naključje, da največji muzeji in galerije na tujem pokajo po šivih zaradi izjemne obiskanosti ljudi vseh starosti in poklicev ter sodijo med vodilne turistične atrakcije. V madridskem muzeju Reina Sofia si je lansko razstavo slovenske umetniške skupine NSK ogledalo kar 300 tisoč obiskovalcev. Skupno jo je doslej v štirih državah videlo že skoraj pol milijona ljudi, kar je dosežek, vreden najvišjih državnih časti.

A tudi pri nas obstaja množica ljudi, ki se z navdušenjem udeležuje razstav, plesnih predstav, gledaliških predstav, projekcij filmov, koncertov in je odprta za vse nove oblike umetnosti. Upanje, da se lahko ta množica še precej poveča, zbuja velik naval na kulturne dogodke na dan kulture. Prav tako navdušujoči so odzivi najmlajših na posebnih prireditvah za otoke, kot je izjemen Festival Bobri.

Zakaj ne bi torej, namesto da se zgražamo nad deli Maje Smrekar, raje pobliže spoznali njeno delo? Zakaj se ne bi podučili, da je mednarodna nagrada zlata Nika, ki jo je na lanski Ars Electronici prejela za cikel devetih umetniških projektov K-9_topologija, najprestižnejša nagrada za medijsko umetnost, ki se stika s tehnologijo, znanostjo in humanistiko? Zakaj ne bi prebrali več o njenem ustvarjanju in izvedeli, da ni »dojilja psov«, je pa psiček v okviru umetniškega projekta obliznil njen kolostrum. In ne, ni si vstavljala »pasje sperme«, je pa svojo izpraznjeno reproduktivno celico res združila s telesno celico svoje psičke. In vedno pojasni, zakaj vse to počne. Je umetnica, ki veliko razmišlja o naši prihodnosti. Skrbi jo, da človeštvo na obstoječi poti, katere sopotnik je tudi politični populizem, drvi v propad.

In zakaj si ne bi, namesto da se zgražamo nad deli Simone Semenič, naše najpomembnejše dramatičarke in prejemnice številnih nagrad, ki izjemno dobro opazuje in razume naš čas, ogledali kakšne predstave, ki so jo uprizorili po njenih družbeno kritičnih besedilih, tudi v številnih tujih državah? Ali pa prebrali kak pogovor z njo, v katerih je že večkrat javno povedala, da kljub vsem pohvalam kot mati samohranilka in »lastnica« hude bolezni, ki ji včasih onemogoča delo, na koncu meseca ne more pokriti vseh stroškov? Ali pa bi doumeli, da je imela fotografija s prerezano zastavo globoko sporočilo?

In zakaj ne bi potem pobliže spoznali še drugih umetnikov in njihovih del. Mnoga odmevajo doma in na tujem. Ali sploh vemo, da so vsakoletne turneje skupine Laibach na tujem razprodane? Gledališki režiser Jernej Lorenci je lani prejel nagrado premio europa, ki velja za gledališkega »oskarja«. Koreograf Edward Clug je bil nominiran za baletnega »oskarja«. Igralka Maruša Majer je postala vzhajajoča zvezda lanskega Berlinala. Mar vemo, da Mateja Koležnik kot prva slovenska gledališka režiserka režira v Berliner Ensemble, enem najpomembnejših gledališč na svetu? Da so Martino Batič povabili za dirigentko enega najpomembnejših francoskih zborov? Da mlada operna pevka Elvira Hasanagić postaja mednarodna zvezda? In da je Nika Autor s svojim filmom z lanskega Beneškega bienala te dni osvojila nagrado na Mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu?

Bolj, ko bomo vse te ljudi poznali, bolj bomo razumeli, kako obsojanja so vredni sedanji napadi nanje. In kako sramotno je, da se politični vrh s predsednikom Pahorjem na čelu nanje ni odzval. Oglasil se je le minister Peršak, pa še ta s tedensko zamudo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.