Matej Bogataj

24. 7. 2008  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Knjiga

Cormac McCarthy: Cesta

Prevod Lili Potpara, Mladinska knjiga (Zbirka Roman), Ljubljana, 2008, 280 str., 27,95 EUR

/media/www/slike.old/mladina/knjigecormac_mccarthycesta.jpg

 

Pohod po pogorišču

Oče in sin hodita proti jugu Amerike, proti morju, po sivih mrtvih gozdovih, čez sive reke, po sivem snegu, na katerega padajo siv pepel in črne saje, po cesti, na kateri so vojske, oborožene s kiji iz cevi in z meči, skovanimi iz vzmeti tovornjakov, za njimi pa ujetniki, za hrano, hodita, brez spanca, sestradana, skrivajoč se pred vsemi, brskata po izropanih ostankih civilizacije, s krpo na obrazu, zaradi pepela, zaradi saj, z zavestjo, da imata samo še drug drugega. Poslednja človeka v najbolj grozni možni pokrajini, sivi, črni, temni, depresivni, pokatastrofični. Pobesneli Max in podobne negativne utopije so skoraj uspavanke za otroke v primerjavi s Cesto. Nekaj se je zabliskalo in zmanjkalo je elektrike in takrat se je vse začelo, nič ne zvemo o vzroku za apokalipso, pisatelj se nalašč izogiba naštevanju vzrokov, bolj ga zanima njun vsakdanjik med potjo proti jugu, mimo grozot, ostankov pojedenih, v spremenjenem podnebju, kjer je ponoči mraz, podnevi se od vročine topi asfalt. Cesta je roman, ki stavi na repeticijo, gradi na kopičenju, vendar ne manieristično, odmerjeno in pridušeno, z občutkom za odtenke, ki so ostali v sivočrni krajini. Samo nekajkrat to prozo preseka nekaj močnih in hitrih epizod, panika, beg, in takrat vidimo hitro montažo, pa tudi grozo obeh, ki se samo napol zavedata, sami instinkti so ju, avtomatizem, kot v upočasnjenem filmskem kadru, sicer pa dolg monoton pohod skozi pogorišče, skozi sivino, proti jugu. Avtor je za delo leta 2007 dobil Pullitzerjevo nagrado, predvsem zaradi sloga, ki s skoraj monotonim ritmom proizvaja občutek brezizhodnosti, slog je škrt, replike na robu molka, enozložne, nekaj besed na dan, včasih še to ne, bolj ali manj ves čas isto, vse je zapisano v stavku, ki se sklada z devastiranim, opustelim okoljem, stavek kot da kaže slabljenje preživetvenega gona. Hkrati pa je Cesta polna skoraj beckettovske štimunge, prikazuje postopen konec igre, je popis postopnega propada poslednjih ljudi, naša najprej še imata nakupovalni voziček in tudi orodje za popravilo, potem zmeraj manj, z nekaj vzponi, na pohodu skozi sivino, proti jugu, čez sive reke, pod sivim nebom, in vse bolj razumemo njuno stisko, njuno približevanje mejnim mentalnim stanjem, replike se še krajšajo, mali vmes malo tudi ne govori, zaradi utrujenosti, zaradi groze, ker ne moreta pomagati dobrim ljudem, svobodnjakom, kot sta sama, ki so plen močnejših, zadnji hrani zadnjih ljudi v sivi pokrajini, ki jih srečujeta, če in kadar se jim ne moreta izogniti, na poti proti morju. Močna, depresivna, strašna in spretno spisana zgodba, eden najmočnejših bralskih doživljajev te sezone.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.