Matej Bogataj

27. 11. 2008  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Knjiga

Bibhuti Bhushan Banerji: Pesem ceste je Pather pančali

Prevod iz angleščine in opombe Zoja Skušek, Založba /cf* (Zbirka Kaif), Ljubljana, 2008, 227 str., 18 EUR

Morje zgodb

Čeprav govori pretežno o odraščanju brata in sestre na revnem bengalskem podeželju, je to tudi zgodba o bralni iniciaciji; podobno, kot so v predtelevizijskih časih zahodnjaki odraščali ob branju Karla Maya ali Julesa Verna, je Opu, nadarjen in radoveden poba iz revne brah-manske družine, posrkan v vse tisto, kar prinašata očitno bogato indijsko pravljičarstvo in hinduistična mitologija z močno razvejenim in skoraj nepreglednim panteonom, razširjenim z lokalnimi zaščitnicami in svetniki, pa v vse tiste epizode iz Mahabharate, ki so ob petju himn očitno temeljni vzgojni kamen vsakega brahmana. Pesem ceste je obširno epsko besedilo, nastalo ob koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja, zato seveda nujno tudi malo starinsko, vendar pa je to že zaradi časovne oddaljenosti in eksotičnosti dogajalnega prostora očarljiva in skoraj etnološka, folklorna proza. Tudi zato, ker je, podobno kot delta v Lačni plimi sodobnega rojaka Ghosha, močno naseljena z okoliško naravo; tam je poudarjena favna, v Pesmi ceste pa je to okoliško rastlinje, ki ga otroka, po sili razmer skoraj nabiralničarja, dobro poznata in izdatno uporabljata.

Prevod v zbirki, ki je specializirana za prozo iz daljnih kotičkov sveta in njim ustrezne sentimente, je ohranil precej poimenovanj v bengalščini, ki to pisavo prelijejo s skrivnostnim in čudežnim regionalnim koloritom. Banerjijeva proza je po izhodišču realistična, prikazati hoče strogi kastni sistem, iz njega izhajajoče prepovedi in omejitve, v tem in v prikazovanju bengalskega podeželskega vsakdanjika, pa iz revščine izhajajoče stiske, ki jo potem nekateri rešujejo z okrutnostjo, nestrpnostjo, nesolidarnostjo, je neprizanesljiva in skoraj surova. Vendar to pisavo bolj kot morebitni predhodni ali sočasni zahodni realizem navdihuje orientalska ustna tradicija, inspirira se pri pripovedovalcih zgodb, zato se nam včasih zazdi, da je njena dramaturgija specifična, manj poantirana, bolj razvezana. Glavna zgodba se razliva v rokave in meandre in poteka v dolgem, podaljšanem dihu, vzame si čas in nerada zaostruje, ne dramatizira, raje nakaže in se potem umakne v daljše opise. Čustvovanje obeh odraščajnikov in njune matere je pogosto spremljano z ujmami in sploh vsakršnimi zrcaljenji narave, v tem je Banerji zelo poetičen, njegovi opisi žive in spreminjajoče se narave, tega zunanjega telesa junakov, pa prepričljiv podaljšek psihologije. Tak izstop iz običajne in pričakovane dinamike naredi Pesem ceste za stopnjo zahtevnejšo, tudi za prevajanje, in tokratna izdaja je zato opremljena z natančnim spremnim aparatom, z razširjenim slovarjem uporabljenih morebiti manj znanih besed in - pretežno protipatriarhalnimi in protikastnimi - izčrpnimi fragmenti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.