Bernard Nežmah

18. 12. 2008  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Knjiga

Alma Karlin: Moji zgubljeni topoli

Mladinska knjiga in Muzej novejše zgodovine Celje, Ljubljana, 2007, 22,95 €

+ + + +

Edinstveni spomini na drugo svetovno vojno.

Alma Karlin (1889-1950) je bila hkrati antinacistka in antikomunistka. Položaj, v katerem človek ni živ dočakal junija 1945. Po okupaciji Jugoslavije je imela Karlinova po rodu izjemen položaj: kot celjsko Nemko so jo čakali vsi privilegiji, kot izpričano nasprotnico nemškega militarizma jo je čakala smrt ali najmanj taborišče. Toda bila je hkrati znamenita nemška popotnica in pisateljica, katere knjige in članke so tiskali v nemščini in jo prevajali v angleščino ter francoščino. Celo med gestapovci, ki naj bi jo preganjali, so bili obenem tudi njeni bralci. Vrgli so jo v preiskovalne zapore, jo zasliševali zaradi pomoči judovskemu založniku, a zaradi nonšalance, slave in številnih prijateljev si je vsakič rešila glavo. Ker je imela svobodo gibanja, je lahko utekla zdaj na Dunaj, si poiskala zavetišče v Lienzu ali se skrivala pri prijateljih v Nürnbergu, potem pa se vsakič misteriozno vrnila na Celjsko. V spominih je neizprosen pričevalec nacistične krutosti nad slovenskim prebivalstvom in simpatizer četniške in partizanske gverile. Ko je malo pred koncem vojne pobegnila v partizane, da bi z njihovo pomočjo prišla do Anglije, je doživela še razočaranje nad partizanskim režimom terorja. Omikana gospa v starosti visokih petdesetih, ki se je nekoč potepala celo med domorodci Polinezije, je popisovala kalvarijo partizanskega bivanja in partijske ideologije, pri čemer je zmogla celo etnološko refleksijo, ko je njun odnos do žensk primerjala s svojimi izkušnjami Indije. Ker je Karlinova zavrnila sodelovanje v propagandi, v partizanih ni bila deležna ugodnosti rdeče buržoazije a la Jakac, Vidmar in kulturniki, ampak je z borci delila garje, uši in lupila krompir po kmetijah.

Njeni spomini kajpak niso mogli iziti po vojni, zaživeli so lahko šele šest desetletij po njej. V bridkem slogu, ki ga sem ter tja prebije nekaj ironije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.