Matej Bogataj

15. 4. 2010  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Knjiga

Connie Palmen: Zakoni

Prevedla Tanja Mlaker, Založba Didakta (zbirka Gostosevci), Radovljica 2009, 204 str., 12,90 EUR

Zbiralka nosilcev znanja

»Pravzaprav imam čedalje pogosteje občutek, da sem se znašla v knjigah, ki sem jih sama vnaprej lastnoročno podpisala, in sicer v svoji glavi,« pravi pripovedovalka tega sedemdelnega romana, punca v poznih dvajsetih, nekje proti koncu, na seansi. Da se bo zazankala, se nam zdi že prej, saj je ena tistih, ki se jim zdi znanje, vse do konca, nesporna vrednota. Obožuje ga in obenem nekritično tudi njegove nosilce, in ti priskrbijo hrbtenico in naslove posameznih poglavij.

Connie Palmen in njen (letos preminuli) mož Hans van Mierlo, ustanovitelj nizozemske demokratske stranke D66

Connie Palmen in njen (letos preminuli) mož Hans van Mierlo, ustanovitelj nizozemske demokratske stranke D66

Čeprav očitno čisto čedna, se punca zaljublja v starejše tipe, ki imajo šarm in znanje, so učenjakarji in perfekcionisti na svojem področju; astrolog, ki najdeva na nebu potrditve za tisto, kar se mu zgodi čez dan; njegov protipol, fizik, ki je veliko bolj pesniški, vendar so zanj zvezde samo zvezde in ga zanima njihova počasna kozmična drama; epileptik in hkrati ekspert za intro in ekstro bolezni, mojster obolevne psihologije; pisatelj, ki je realiziran in odkrit perverznež, verjetno ravno zato, ker je bil prej duhovnik; filozof, ki šarmantno lopata in preklada tuje besede in je obtičal nekje v devetnajstem stoletju. Gre za sedem postaj na iniciacijski poti (v pisateljico), za sprehod skozi sedem svobodnih humanističnih umetnosti (septem artes liberales) današnjosti. Puncin problem je, da se počuti (kot) nič, kolikor ni zbirka znanj in vedenj, zato ni prav nič čudno, da je njen zadnji sogovornik in partner v iskanju identitete psihiater, ki je lečeči enega od prejšnjih, oče drugega in sploh in sploh vpleten. To je takšno tipično flamsko mreženje, ki pripelje do logičnega, za pisateljico pa produktivnega položaja, ko postane njen glavni sogovornik njeno lastno pisanje, pisava je medij njenega samorazumevanja in ženske iniciacije, nekaj, v čemer se z enkratnostjo upre znanju in njegovim p(r)odajalcem, znanju, v katerega niti sami ne verjamejo (več) in je zanje pač ena od komunikacijskih veščin in okras za šopirjenje pred tistimi kurami, ki na to še pristajajo in padajo. Zakoni, ki jih vpleteni moški abstrahirajo in drago prodajajo naprej, barantajo z njimi kot atributi moči in privlačnosti, so tisto, čemur se v zadnjem, monološkem delu upre, takrat pride na plan njen glas, negotov, malo seveda tudi zmeden in raztrgan, vendar že hkrati tudi umetniško koheziven in svetotvoren. Prej smo brali o vsiljenih zakonih od zunaj, zdaj prihaja do zlepljene, kepičaste, fragmentarne erupcije od znotraj. Palmenova piše suvereno, precej teoretsko in filozofično podkleteno, vendar s silovitostjo individualizirane ženske, ponekod zapada filigrančenju in dlakocepstvu, analitičnosti, kar je verjetno samo posledica tega, da so Zakoni prvenec, vendar izpisan s suverene, avtorske in dovolj redko izbrane in angažirane pozicije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.