Matej Bogataj

3. 6. 2010  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Knjiga

Jiang Rong: Volčji totem

Prevod Andrej Stopar, Mladinska knjiga (zbirka Roman), Ljubljana 2009, 634 str., 32,96 EUR

Kleca z volkovi

Rong je leta 2007 dobil vseazijsko nagrado za najboljši roman, prebil vse plafone in se po prodaji uvrstil takoj za Maovo Rdečo knjižico. Verjetno zato, ker je Volčji totem precej kritičen do kulturne revolucije, do izrinjanja štirih starih poti in tradicije nasploh v imenu novega, kritičen tako kot vsi, in ker odpira ekološke teme in problematiko demografske bombe, tako kot vsi. Gre za napol avtobiografsko pripoved o skupini študentov in Chenu, pripovedovalcu, prvem med enakimi, ki jih ob koncu šestdesetih let pošljejo v Notranjo Mongolijo med nomade, ovčerejce in konjerejce.

Jiang Rong

Jiang Rong

Tam so priče postopnemu uničevanju, izsuševanju in zapuščavljanju stepe; priseljevanje poljedelcev in objestnih hanskih naseljencev poruši stoletno ravnotežje med konji, volkovi, ovcami, svizci, prerijskimi psi. Prišleki pobijejo labode in porujejo potonike in iz raja naredijo skoraj puščavo. Vse pa v imenu nekakšnega napredka. Rong demantira tezo, da je (samo) beli človek tisti, ki vse požre in posvinja, rumeno nevarnost prikazuje od znotraj, to pa tako, da je takoj jasno, kako so razporejene sile in kako simpatije: na eni strani so hanske polvojaške in partijske strukture, ki jim gre za napredovanje in ohranjanje pozicij, ne glede na to, da se na večino stvari ne spoznajo, in so nam potem tovariš Bao in podobni čisto do konca, kot v trivialnem čtivu, zoprni. Protipol, izgubljajoči, so stari nomadi, ki častijo volčji totem in se po smrti pustijo raztrgati volkovom, to so lamaisti in animisti, holisti in ekologi po sili in zdravi pameti, zraven je njihov simpatizer in pripovedovalec Rong, ki vzgaja volčjega mladiča, kar je manjši problem, ne samo iz vzrejnih razlogov. Na takratnem Kitajskem je vse lahko problem; če psica vzgoji tigrovega mladiča, kot se je zgodilo v živalskem vrtu, je to lahko zelo politično, kot bi kdo kaj povedal o kohabitaciji med razredi, o nepotrebnosti razrednega boja in podobno. Kakor je bilo takrat v basnih in lutkovnih predstavah v Vzhodnem bloku jasno, kaj pomeni, če si je (ruski) medved obrisal rit z zajcem.
Volčji totem je razmeroma ganljiva zgodba o izgubi stepskega ravnotežja, poučna in včasih moralična, zgleduje se recimo po Jacku Londonu in njegovih popisih sobivanja v divjini, morda včasih malo pretirava s klicaji in z vzhičenostjo nad kibernetiko, samouravnavanjem ekosistemov in volkom kot kondicijskim trenerjem rastlinojedcev, pa nad slavno nomadsko zgodovino in Mongoli še prav posebej. Ker smo Nekitajci, tudi malo težje razumemo Rongove pozive k povolčenju, pozive k vrnitvi k izvorni, dionizični predcivilizacijski divjosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.