Matej Bogataj

31. 3. 2011  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Knjiga

Dušan Čater: Džehenem

Spremna beseda Tina Kozin, Študentska založba (knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2010, 219 str., 25 €

+ + + +

Tujci okoli in v nas

Dogajalni prostor te proze je globalen, čeprav je njegov centripetalni vrtinec Slovenija, izpisana v prav domačijskih detajlih; od Kambodže, kjer par, zdravnica in reportažni novinar, posvoji siroto in ga potem dodobra nažganega vidimo (že) pred službo, do Moldavijke, ki po neprostovoljnih prostitucijskih etapah pristane na Kozjanskem, finske punce z berlinske alterscene, ki se zaljubi v poeteso iz Ljubljane. Vmes in zraven je kar nekaj izpeljav, kakršne vsak dan prebiramo v črni kroniki - nemotivirano posilstvo na vlaku, nožična samoobramba pred pohotnim tastom, obešanje, prav balkanska samoranitev s kozarcem, vendar brez krvi, ko bi jo do konca popilo že okolje in v njem naseljeni domačini.

Razseljene osebe, apatridi, vozniki taksijev z bosanskimi koreninami, njihove sestre na tabletah, brezposelni, ki širijo svoj socialni krog s fiktivno kupoprodajo stanovanj, pa niso samo ali predvsem tujci, so tudi sleherniki, eni od nas. Bolj kot za socialno gre za eksistencialno obrobje, so na terenu, kjer ni nihče zares doma in sproščen, razen retardirano prisegajočih na domačijskost, pa še ti so v krču, agresivni, negotovi. Dom, družina, teritorij in vanj vcepljeni vedenjski vzorci, vse skupaj so samo očitni ali prikriti vzorci prisile in permanentnega čustvenega izsiljevanja. Čater preverja domačijskost z uvoženimi indikatorji, ki navzven, po jeziku in videzu, provenienci, poklicu, predzgodbi izstopajo. Njihove epizode so prepletene, Džehenem je omnibus in s tem blizu romaneskni sklenjenosti, srečujejo se med sabo in s prejšnjimi protagonisti iz avtorjevega opusa, prepletene epizode jim dajejo podton usodnosti, prizvok splošnosti, omreženja in neizogibnosti. To še poudarja učinkovita metaforika, v Sloveniji so kot riba na suhem, zaradi zapovedanega vedenja postajajo brezkrvni - in agresivni hkrati -, kot bi jim okolica z nerganjem in nadzorom izpila kri.

Dušan Čater v sredini na dnevih poezije in vina v Goriških brdih

Dušan Čater v sredini na dnevih poezije in vina v Goriških brdih
© Denis Sarkić

Džehenem, ki kot da hoče sartrovsko namigniti, da so pekel drugi, beseda prihaja iz muslimanskega imenovanja zagrobja, je verjetno najbolje - tudi najbolj - izpisana Čatrova proza. Zdi se, da so drastičnosti in samonamembne štrline odpadle, kolikor niso del preverljive družbene patologije in vanjo vkomponirane, zasuki sledijo avtohtoni patologiji nacionalnega značaja, ki ga zaznamujejo avtodestruktivnost, temeljna zavrtost in zagamanost. Ta proza je natančno izpisana, upošteva širši zgodovinski okvir, vplete predzgodbe ali usodo starševske generacije, v njej je več raziskave, večja gostota dejstev, kar daje kulisi prepričljivost. S svojo kompozicijsko uvihanostjo, ki se s krožno strukturo s konca požene v začetno zgodbo, brez napredka, brez odstopanj, kaže na brezizhodnost položaja. Za oboje, zanje in za nas.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.