Gregor Kocijančič

  • Gregor Kocijančič

    20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Plošča

    Alex G (Sandy): House of Sugar

    Osemindvajsetletnik Alex Giannascoli, enigmatični indie posebnež, ki ustvarja pod imenom Alex G (Sandy), s čudaškim kantavtorskim delom poleg oboževalcev Elliota Smitha in lo-fi izbirčnežev, ki domujejo v obskurnih kotičkih platforme Bandcamp, navdušuje tudi tam, kjer ne bi pričakovali: mesto je našel denimo v delih virtuoznega pop velikana Franka Oceana in na plošči eksperimentalnega elektroničarja Oneohtrixpointnever. House of Sugar, njegova osma plošča, pojasni, zakaj je tako: zbirka značilno zblojenih skic odraža njegove izjemne songwriterske in pesniške veščine, ki jih je sicer dokazoval že takrat, ko je ustvarjal zgolj z glasom in kitaro, zdaj, ko skladbe bogati z razkošnimi aranžmaji in uporablja različna elektronska glasbila, pa svoj glasbeni izraz in žanrski eklekticizem ponese še na višjo raven.

  • Gregor Kocijančič

    13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča

    Post Malone: Hollywood’s Bleeding

    Ameriški rap superzvezdnik Post Malone tudi tokrat namesto rapanja predvsem jamra ter izliva svoje zlomljeno srce, seveda s pomočjo autotuna in vojske gostujočih vokalistov. Med njimi je tokrat presenetljivo tudi Ozzy Osbourne, ki ga Malonovo nerazgledano občinstvo zaznava kot novinca na pop sceni. Solzavost zaznamuje prav vsako od sedemnajstih skladb na tej mučni plošči: Malone zveni, kot da neizmerno trpi tudi takrat, ko se baha o svojem bajnem premoženju. Hollywood’s Bleeding naj bi bila plošča na presečišču med rapom in popom, a s hiphopom pravzaprav nima skoraj nič skupnega: če bi generične trap beate zamenjali s preprostimi kitarskimi rifi, bi plošča zvenela kot cenen najstniški pop punk s preloma tisočletja.

  • Gregor Kocijančič

    13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča

    Lana Del Rey: Norman Fucking Rockwell!

    Če bi bila Lana Del Rey bralka Mladine, bi morali biti pri ocenjevanju njene nove plošče izjemno pazljivi, da bi se izognili spletni vojni z njo. Čeprav lahko številne opazke v recenziji glasbene kritičarke Ann K. Powers – kot je denimo ta, da gre za najprepričljivejši album Lane Del Rey doslej, ter ta, da nekateri odlomki plošče zvenijo kot premalo kuhane skladbe Joni Mitchell – razumemo kot komplimente, je pevko kritika prizadela: »Nobena moja razsežnost ni premalo kuhana. Pisati o meni ni nič takšnega, kot je biti z mano,« je zapisala v užaljenem odzivu na omenjeno recenzijo. A roko na srce, »premalo kuhana Joni Mitchell« je v kontekstu dosedanjega opusa Lane Del Rey pravzaprav sijajna pohvala. In resnično, pevka še nikoli ni zvenela tako prepričljivo: Norman Fucking Rockwell! je nedvomno njena najboljša plošča doslej. Kljub temu da je z vsakim albumom napredovala za vsaj eno stopničko, je nova plošča verjetno prva, ki na neki točki ne začne dolgočasiti z monotonostjo in utrujati s pretirano melodramatičnostjo. A tudi če odmislimo njen dosedanji opus, gre za odličen album.

  • Gregor Kocijančič

    6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

    Taylor Swfit: Lover

    Zdi se, da želi Taylor Swfit svoj vodilni položaj v popu s ploščo Lover, »ljubezenskim pismom ljubezni«, zacementirati tako, da se med kar osemnajstimi skladbami z nje najde nekaj za vsakogar: od pompoznega popa in izpovednih balad, značilnih za plošči 1989 in Redemption – ki sta avtorico ponesli na vrh mainstreama –, prek country popevk –, ki so tlakovale njeno pot do vesoljnega uspeha – do kvazidrznega electro popa. Vanj je presedlala s prejšnjo ploščo Reputation in z njo dramatično oznanila, da je stara Taylor Swift mrtva. Očitno se je spet prebudila, saj Lover opozori na prav vsa poglavja iz njene kariere. Čeprav to pomeni, da so skladbe s plošče razmeroma raznolike – kar bi teoretično lahko bilo pozitivno –, pa imajo vse tudi skupno točko: zvenijo tako, kot bi jih slišali že kdaj prej.

  • Gregor Kocijančič

    6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

    Tool: Fear Inoculum

    »Album desetletja«, »najbolj pričakovana plošča zadnjih let« ... Takšna hvala je pospremila izid pete dolgometražne plošče kultnih kalifornijskih art/ prog metalcev iz skupine Tool. Ker je od izida prejšnje plošče minilo trinajst let in ker gre za eno najbolj priljubljenih metalskih zasedb zadnjih treh desetletij, se vsaj z zadnjo trditvijo ni težko strinjati. Vse drugo je zaradi njihovih pregovorno obsesivnih fenov treba vzeti nekoliko z rezervo. Plošča Fear Inoculum ne bo redefinirala progresivnega metala. Je pravzaprav tipično toolovska plošča, s katere pa je, čeprav so trije od štirih članov zakorakali globoko v petdeseta leta – ali pa prav zato –, lepo razvidno, da zasedbo še vedno poganja radovednost.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Portret

    Futurski, synthpop kvartet

    Jan Vihar in Žiga Petkovšek, ustanovna člana zasedbe Futurski, sta stara znanca lokalne glasbene scene: že v poznih najstniških letih sta s surovim garažnim indie rockom navduševala v sklopu zasedbe Barely Modern, ki je sodelovala na vseslovenski turneji Klubski maraton v režiji Radia Študent, katerega založba ZARŠ je izdala tudi njen prvenec. Zasedba je svojo srečo nato preizkušala v londonski glasbeni džungli, krovna člana sta se kmalu po vrnitvi v domovino naveličala udarnih kitarskih rifov in razposajenega kričanja v mikrofon. Želela sta ustvarjati psihedelični rock in elektroniko, a njuna vizija še ni bila čisto jasna, prav tako pa igranja klaviatur in uporabe elektronskih naprav še nista imela v malem prstu. »Začela sva z lovom na nove člane,« se spominja Vihar.

  • Gregor Kocijančič

    30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Plošča

    Različni izvajalci: DeepEnd! Chapter II

    Slovenska založba DeepEnd je po kakovosti globoko nabasiranih izdaj izjemno konsistentna, pa naj gre za solistične plošče njenih varovancev ali za kompilacije, prereze lokalne produkcije prefinjenega dubstepa. Glasbena scena, ki temelji na premikanju notranjih organov z globokimi subbasi in silno zmogljivim ozvočenjem, je pri nas precej robna, a DeepEnd postaja prepoznavna etiketa tudi na širši evropski sceni. Zato ni čudno, da je založba razprodala vse izvode plošč prvega vinilnega poglavja svojih basovskih vragolij, skoraj zagotovo pa ji bo to uspelo tudi z drugim poglavjem, saj je to prav tako resnično mojstrsko izvedeno: Chapter II ne dokazuje zgolj izjemnih tehničnih veščin lokalnih dubstep producentov, temveč tudi njihovo očitno poznavanje glasbe – sodobne bass produkcije in starejše glasbe, ki jo semplajo.

  • Gregor Kocijančič

    30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Plošča

    BROCKHAMPTON: GINGER

    BROCKHAMPTON, samooklicani »vseameriški boy-band«, je verjetno ena prvih takšnih skupin, ki je ni nastavila glasbena industrija, temveč se je v ameriški mainstream povzpela povsem samostojno. Redefinicija pojma »boy-band«, za katero je odgovoren ta raperski kolektiv, izraža duha časa: najbolj jo zaznamujeta internet – člani zasedbe so se seznanili na spletnem hiphoperskem forumu – in kultura DIY. Ker so v trinajstčlansko skupino vključeni raperji, producenti, pevci, tekstopisci, vizualni umetniki, fotograf, menedžer, kreativni direktor in spletni oblikovalec, so v džungli glasbene industrije samozadostni; od produkcije do vizualne predstavitve glasbe – BROCKHAMPTON v rokah drži vse vajeti. Potem ko se je zasedba oblikovala na spletu, so se njeni člani skupaj vselili v ustvarjalno komuno, kjer so spali kar na tleh in dan za dnem kot po tekočem traku producirali hitiče. Trud se je izplačal: s prvimi tremi ploščami so zgradili tolikšno bazo sledilcev, da so za izdajo četrte sklenili (petnajst)milijonsko pogodbo z založbo velikanko.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Lana Špiler

    30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Dogodki

    Yes Lawd!

    Anderson Paak niti približno ni pak, temveč je totalen šef. No, množica oboževalcev, ki je v torek zvečer zapolnila razprodano katedralo ljubljanskega Kina Šiška, je to jasno vedela že pred koncertom, a karizmatični prvak neosoula je presegel vsa pričakovanja. Prvi .Paakov koncert pri nas je bil evforični spektakel, ki je srbenje v petah ter nenaden nagon po vriskanju vzbudil v prav vseh navzočih, zato smo po koncu skoraj dveurnega nastopa s prizorišča odkorakali popolnoma blaženi in preznojeni, kot bi koncert poslušali v turški savni. Že pompozni uvod je napovedal, da nas čaka izjemno intenziven koncert: protagonist večera je po očarljivem solu trobentača na oder pridrsal kot lik iz risanke, gladko pristal za bobnarsko baterijo, okrašeno s plastičnim zelenjem, in s širokim, iskrenim nasmehom, iz katerega sevajo »najbolj beli zobje v igri«, začel vihravo udrihati po bobnih.

  • »Arijska boginja« v boju proti Trumpu

    Taylor Swift, dvakratna dobitnica grammyja za ploščo leta (in osmih drugih grammyjev), pevka, ki se je s hitrostnimi rekordi prodaje plošče kar petkrat zapisala v Guinnessovo knjigo rekordov, se je v trinajstih letih od izdaje svojega prvenca iz najstniške country kantavtorice preobrazila v eno največjih pop superzvezd na globalnem glasbenem zemljevidu. Morda celo največjo: na pred nedavnim objavljeni Forbesovi lestvici najbolje plačanih zabavljačev na svetu zmagovito zaseda najvišjo stopnico – v enem letu je namreč zaslužila kar 185 milijonov ameriških dolarjev. Svoje stadionske turneje razproda v nekaj minutah, plošče prodaja v milijonskih nakladah, in če na Billboardovi lestvici najbolj poslušanih skladb v ZDA ne zaseda prvega mesta, je to razumljeno kot poraz. Ker imajo pop zvezde tolikšne veličine znaten vpliv na svoje zveste oboževalce, se od njih pričakuje, da so družbeno angažirane. Javno morajo zavzemati politična stališča, pa če to želijo ali ne. Ker je bila pevka več kot deset let svoje vesoljno uspešne kariere strogo apolitična, so ji trume ogorčenih kritikov, oboževalcev in hejterjev velele, naj izkoristi svojo moč, naj dvigne svoj glas, naj se postavi za deprivilegirane: ljudje so jo v času ameriških predsedniških volitev leta 2016 vztrajno pozivali, naj javno izbere svoj pol, kot so to počeli drugi glasbeni veljaki njenega ranga. Njena najspornejša politična lastnost je bila torej ta, da je bila politično nevtralna.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Lana Špiler

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura

    Oleg Kulik, umetnik: Zaradi poraza človeške družbe sem postal pes

    Oleg Kulik, »ruski pes, princ med ljudmi, človek med psi«, se je leta 1961 rodil v Kijevu, živi in ustvarja pa v Moskvi. Je eden najpomembnejših vzhodnoevropskih umetnikov našega časa. V mednarodnem umetniškem svetu prah dviguje že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja: najprej je nase opozoril s kuratorskim delom, ko se je lotil radikalnega in sila nekonvencionalnega predstavljanja avantgardne umetnosti, ki ga je marsikdo sprejel z dvignjenimi obrvmi. Pripravil je denimo prireditev, na kateri so se v kletki, postavljeni sredi moskovske galerije Regina, okoli performerjev sprehajali gepardi, spektakel pa se je končal z zakolom prašiča, katerega meso so nato postregli gostom.

  • Gregor Kocijančič

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    Bon Iver: i,i

    Justin Vernon, idejni vodja zasedbe Bon Iver, s ploščo i,i zaključuje serijo štirih albumov, ki predstavljajo različne letne čase. S prvimi tremi je vztrajno poizumljal svoj slog: začel je z akustičnim folk minimalizmom in pristal v elektronskem popu, nova plošča pa je kot kolaž, ki združuje vsa prejšnja poglavja. Ta so ne glede na številne slogovne zasuke vedno zaznamovali mehkobni falzet, otožna besedila in rahlo naporna sentimentalnost epskih skladb. Nova plošča zato ne postreže z nikakršnim pretiranim presenečenjem, a vseeno navdušuje na številnih ravneh – od nekonvencionalnih aranžmajev do vrhunske produkcije –, na njej pa je tudi nekaj resnično ganljivih trenutkov, ki jih nedvomno lahko štejemo med vrhunce zasedbinega diskografskega kataloga.

  • Zvezdniška diplomacija

    Raperski superzvezdnik A$AP Rocky, dvakratni nominiranec za grammyja, ki plošče prodaja v milijonskih nakladah, je bil pred dobrim mesecem na Švedskem domnevno vpleten v ulični pretep: švedske oblasti so ga obdolžile fizičnega napada in ga prisilno pridržale v zaporu, kjer je do prejšnjega tedna, kot pravi njegov odvetnik, »po krivem trpel v nehumanih razmerah«. Raperja so iz pripora izpustili po dolgotrajnem mednarodnem prizadevanju, ki je bilo deležno tolikšne pozornosti svetovne medijske krajine, da se je vanj – na pobudo zvezdniških svetovalcev Kanyeja Westa in Kim Kardashian – lastnoročno vpletel sam predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump.

  • Renesansa temnopoltih kavbojev

    Lil Nas X, 20-letni raper iz Atlante, prestolnice južnjaškega hiphopa, si je nadel kavbojski klobuk in nekoliko parodično, a izjemno učinkovito križal trap in country ter se z megauspešnico Old Town Road suvereno zapisal v zgodovino: postal je izvajalec, ki se je najdlje od vseh doslej obdržal na prvem mestu Billboardove lestvice najbolj poslušanih skladb v ZDA. Prej sta si to častno mesto delila Despacito, reggaeton hit iz leta 2017, katerega nadležnost odmeva vse do danes, in One Sweet Day, baladna skladba, ki sta jo leta 1995 skupaj ustvarila Mariah Carey in skupina Boyz II Men. Old Town Road na najvišji stopnici lestvice, ki upošteva prodajo, strimanje in radijsko predvajanje, stoji že kar 18 tednov. Vesoljni uspeh mladega (country) raperja je izrazito večplasten popkulturni fenomen: Lil Nas X je istospolno usmerjen črnski glasbenik, ki kraljuje v countryju – pretežno belski zvrsti – in rapu – pretežno straight in pogosto homofobnem žanru. Zaslovel je tudi zaradi spletnih memov, pretkane rabe družabnih omrežij in spretnega poigravanja s kulturo remiksov in spletnimi algoritmi. Lil Nas X je pohekal ameriško sodobnost.

  • Gregor Kocijančič

    9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Ty Segall: First Taste

    Od izdaje prejšnje plošče Tya Segalla, prvega moža kalifornijskega garažnega rocka, je minilo osemnajst mesecev, in – glede na izjemen opus – to lahko obravnavamo kot dolgo diskografsko zatišje. Zdaj ga je suvereno prekinil z glasnim udarcem. Avtor se je zadnja leta nekoliko izgubljal v nasičeni gmoti pretirano raznolikih, a vedno drznih zamisli, zdaj pa je očitno našel fokus: posnel je ploščo, ki je verjetno njegovo najkoherentnejše delo doslej. Čeprav se je tokrat izogibal kitaram in poprijel za nekoliko bolj eksotična glasbila, kot so denimo japonski koto, grški buzuki in mandolina, njegova glasba še vedno zveni kot kitarsko žaganje. Ty Segall kar kipi od distorzirane lo-fi surovosti in psihedelije, in verjetno bi žgal tudi, če bi igral na harfo.

  • Gregor Kocijančič

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Willow: Willow

    Osemnajstletna hči Willa Smitha želi s tretjo ploščo ustvariti vtis razsvetljene upornice, ki bi se s kvazidrzno glasbo rada rešila okovov prekletstva zvezdniških staršev, čeprav so ti verjetno edini razlog, zakaj svet njenemu delu sploh prisluhne. Plošča, ki traja zgolj dvaindvajset minut, je slogovno sicer presenetljivo raznolika, vendar Willow ne prepriča z nobenim žanrom, ki se ga loti: ko ustvarja psihedelični folk in dream pop, kljub redkim prepričljivim trenutkom zveni kot spodletela imitacija Enye, ko ustvarja neosoulovski R & B, zveni pretirano baladno in izumetničeno. Z besedili, ki jih zakamuflira pod debelo fasado efektov, želi podobno kot njen starejši brat Jaden delovati poduhovljeno in globoko razmišljujoče, a namesto tega deluje izrazito plehko.

  • Gregor Kocijančič

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    The Flaming Lips: King’s Mouth

    King’s Mouth, psihedelična, konceptualna in pripovedna plošča, govori o plemiškem otroku z gigantsko glavo, ki je tako velika, da v njej najdemo številne galaksije, ekosisteme in podnebne pasove. Pravljica, ki jo poleg Wayna Coyna, idejnega vodje zasedbe The Flaming Lips, pripoveduje Mick Jones, nekdanji kitarist legendarnega punk trojca The Clash, govori tudi o tem, kako kraljevi otrok reši svoje ljudstvo tako, da z velikanskimi usti pogoltne grozeči plaz. Pri tem žal umre, ljudstvo pa po rešiteljevi smrti odreže njegovo gromozansko glavo, se vanjo vseli in v njej večnost preživi v utopični družbi. Zveni bizarno? Brez dvoma, a glede na pester katalog petnajstih konceptualnih plošč zasedbe The Flaming Lips ne gre za nič kaj posebej čudaškega. Konec koncev v opus skupine sodijo tudi božični B-filmi, plošče o bojnih robotih, mehanskih psih in telepatsko-kirurških posegih, številna (ambientalna) sodelovanja z Miley Cirus, sodelovanje s pozabljeno trashy pop zvezdo Ke$ho, pa tudi skladbe, daljše od štiriindvajsetih ur ter več dolgometražnih plošč blasfemičnih priredb, za katere bi bilo bolje, da sploh ne bi obstajale.

  • »Vseh nas ne morejo ustaviti«

    Leta 1938 je Orson Welles, eden najpomembnejših režiserjev vseh časov, z radijsko igro Vojna svetov, v kateri so Marsovci napadli New Jersey, povzročil množično paniko. Radio je bil takrat najbolj priljubljen medij, in ker je Wellesova radijska igra prepričljivo posnemala slog radijskih poročil, ji je marsikdo nasedel, naglo spakiral kovčke in odvihral »na varno«. Danes je vodilni medij splet, kjer pa se te dni dogaja nekaj podobnega: dvajsetletni anonimni meme trol s šaljivo napovedjo dogodka na Facebooku ljudi poziva, naj septembra skupaj vdrejo v Areo 51, razvpito tajno vojaško oporišče sredi puščave v Nevadi, ki se že dolgo pojavlja v različnih teorijah zarote.

  • Gregor Kocijančič

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Khruangbin: Hasta El Cielo

    Teksaški trojec s tajskim imenom, ki ga ne znajo izgovoriti niti nekateri njegovi najbolj goreči oboževalci, se je na glasbenem zemljevidu suvereno zasidral z lansko ploščo Con Todo El Mundo. Resnično gre za zemljevid celotnega sveta, saj zasedba vplive vleče od vsepovsod: od Irana prek Azije do Jamajke. Z novim albumom se posveti prav tej zadnji: je dubovska reciklaža lanske plošče, kar se zdi nekoliko nepotrebno, saj je dub občutno zaznamoval že izvirno gradivo. Hrbtenica plošče je – kot se za dub spodobi – spokojno nagruvan dialog med basom in bobni, je pa to skoraj vse, kar ponuja Hasta El Cielo.

  • Gregor Kocijančič

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Beyonce: The Lion King: The Gift

    Glasba, ki jo je sloviti (filmski) skladatelj Hans Zimmer ustvaril za sodobno predelavo Disneyjeve klasike Levji kralj, očitno ne zadošča. Trženje filma spremlja še plošča The Gift, ki jo je podpisala Beyonce. Za »darilo« kraljice popa je izbran nenavaden format, ki je nekje med Beyoncejinim avtorskim albumom, zbirko izbranih odlomkov dialogov iz filma in kompilacijo afropopa, ki jo je kurirala sama. Namen plošče, ki jo avtorica opisuje kot »ljubezensko pismo Afriki«, ni jasen: razen odlomkov dialogov, ki so uporabljeni za uvode v skladbe, album nima ničesar skupnega z Levjim kraljem: plesni afropop, ki ga je izbrala Beyonce, bolj kot v Disneyjevo pravljico sodi v kakšen plažni bar na portoroški rivieri. Razen dveh izstopajočih skladb ves izdelek deluje nekoliko medlo in nedodelano, pogosto pa je preveč osladen celo za Disneyjeve standarde.

  • Gregor Kocijančič

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Futurski: Emotional Tourist 

    Synthpop romantiki iz skupine Futurski, ki se je rodila iz ostankov garažne indie rock zasedbe Barley Modern, se vračajo z drugo malo ploščo. Ta je v primerjavi s prvo – ki je bila prav tako precej prepričljiva – na številnih ravneh bolj dodelana, najočitnejše pa je napredovanje v produkciji beatov. Futurski ponovno pričara melanholično, epsko in izrazito nostalgično razpoloženje, ki ga tokrat nadgradi z drznejšimi basovskimi linijami. Skrbno izbiro sintetičnih zvokov bi verjetno požegnal marsikateri purist, ki prisega zgolj na vintidž analogne sintetizatorje, a tisto, kar najbolj zaznamuje glasbo domačega elektronskega kvarteta, je težko naefektiran vokal, za katerega se zdi, da se nenehno sklicuje na Cher oziroma na njeno uspešnico Believe.

  • Gregor Kocijančič

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Prince: The Originals

    Kdo napiše tako očitno uspešnico, kot je Nothing Compares 2 U (ki je zaslovela v izvedbi Sinead O’Connor), in jo nato radodarno pokloni drugemu izvajalcu, ne da bi pretirano poudarjal svoje avtorske zasluge, včasih celo anonimno, pod skrivnimi psevdonimi. Princeov briljantni ustvarjalni um je bil tako poln izjemnih zamisli, da je avtor kot nekakšna dobrodelna tovarna hitičev radodarno razsipal svoje stvaritve in s tem v višave ponesel manj znane ustvarjalce, v katere je verjel. To, da je imel Prince nadnaravno sposobnost skladanja brezčasnih uspešnic, je popolnoma jasno. Tudi dejstvo, da je bil hiperproduktiven izvajalec, pisec in producent, je splošno znana resnica: ne le da je v življenju izdal skoraj štirideset dolgometražnih plošč, za sabo je pustil tisoče ur neizdanega gradiva, ki zdaj postopoma kaplja v javnost. Manj znano pa je, da je bil izjemno dejaven tudi kot ghostwriter.

  • Gregor Kocijančič

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Peggy Gou: DJ-kicks

    Južnokorejska producentka in didžejka Peggy Gou je na podzemni house, elektro in tehno sceni postala tako zaželeno ime, da je iz undergrounda takoj po izdaji prve male plošče začela naglo prodirati v mainstream. Postala je obraz številnih modnih oglaševalskih kampanj, po vsem svetu je začela vrteti vsaj dvajsetkrat na mesec, njene hitiče pa smo na plesiščih slišali tolikokrat, da so – čeprav so resnično vrhunski – postali že nekoliko prežvečeni. A vsej slavi navkljub ni spustila kriterijev: vztrajno navdušuje z miksi in produkcijo, s prispevkom za ugledno serijo miksov DJ Kicks pa nam z barvitim naborom svojih vplivov pokaže, kaj jo je izoblikovalo v tako eklektično ustvarjalko in selektorko. Učna ura iz sodobnih klasik plesne elektronike.

  • Gregor Kocijančič

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

    Black Midi: Schlagenheim

    Člani mlade londonske zasedbe Black Midi so se spoznali na umetniški šoli BRIT School, ki slovi po (v kritičnih očeh izrazito standardiziranem) urjenju pop izvajalcev, kot sta denimo njena diplomanta Adele in Ed Sheeran. Zasedba Black Midi je popolno nasprotje tega, za čimer stoji ustanova, ki je združila njene člane: ti ustvarjajo izrazito eksperimentalno kitarsko glasbo in pri tem skorajda pretiravajo z eklekticizmom. Rdeča nit njihovega sloga je nekje med math rockom in noise punkom, a pri improvizacijskem bahanju z virtuoznimi glasbenimi veščinami zavijejo marsikam: od krautrocka prek funka do postpunka ter celo countryja in industriala. Black Midi združuje nezdružljivo in pravzaprav ni čudno, da si je zvesto, skoraj privržencem kulta podobno sledilstvo pridobil zgolj z nastopi že dolgo pred izidom prvenca.

  • Gregor Kocijančič

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

    Hot Chip: A Bath Full of Ecstasy

    Veliko glasbe, ki je pred dobrim desetletjem nastala kot del synthpopa in elektropop revival scene, se ni lepo postaralo. Tudi številni izvajalci, ki so se v tem času odlikovali ne le ustvarjalno, ampak tudi komercialno, so že precej zastareli. A tega nikakor ne moremo trditi za pomembne krivce za prerod synthpopa, člane britanske zasedbe Hot Chip, ki po dvajsetih letih ustvarjanja navdušuje še bolj kot na začetku. V glasbenem smislu se zdi, da se zasedba zdaj zadev loteva resneje kot kadarkoli prej, toda to nikakor ne pomeni, da je popolnoma opustila sproščenost, norčavost in humor, ki so od nekdaj veljali za njene najprivlačnejše atribute.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Miha Fras

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Dogodki

    Nadrealistična open-air intima

    Poleti v starem jedru prestolnice odmevajo predvsem akustične priredbe Vilija Resnika v kavarni Tromostovje, tisti trije akordi izpod rok harmonikarja na Prešernovem trgu in pompozno evforični vzkliki animatorjev na raznih športnih prireditvah. Zato je Selekcija, letna serija koncertov na odprtem odru pred mestno hišo – prireja jo bar Pritličje –, izjemno dobrodošla in nujno potrebna prevetritev zvočne krajine javnih površin Stare Ljubljane. Poimenovanje koncertov slikovito odraža njihovo poslanstvo, saj je izbor nastopajočih vsako leto res skrbno izbran, hkrati pa tudi nepredvidljiv, nekonvencionalen in izrazito svež, kar sovpada s siceršnjo programsko politiko Pritličja in njegovega krovnega didžejskega kolektiva Ustanova. Odprtje letošnjega programa Selekcije je bilo v rokah Perere Elsewhere, britanske vokalistke in producentke šrilanških korenin, ki živi in ustvarja v Berlinu.

  • Gregor Kocijančič

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Plošča

    Radiohead: MiniDiscs (Hacked)

    Neznani storilec je britanski zasedbi Radiohead vdrl v računalnik in ji ukradel šestnajst ur gradiva, ustvarjenega v času, ko je nastajala prelomna plošča OK Computer. Heker je za posnetke zahteval odkupnino v znesku 150 tisoč ameriških dolarjev, vendar se Radiohead s teroristi ne pogaja. Zlikovcu je rajši pokazal srednji prst in gesto začinil z altruizmom: ogromno količino posnetkov studijskih seans je objavil kot spletno izdajo, ves izkupiček od prodaje pa bo namenil okoljevarstveni organizaciji Extinction Rebellion. Čeprav se skozi obsežen arhiv stežka prebijemo tudi najzvestejši oboževalci skupine, najdemo neprecenljivo vrednost že v tem, da nam ponuja vpogled v ustvarjalni proces ene najbolj cenjenih plošč devetdesetih let.

  • Gregor Kocijančič

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Plošča

    Avicii: TIM

    Švedski producent Avicii je bil prvi mož žanra EDM, tistega najbolj skomercializiranega, standardiziranega in generičnega zvoka elektronske plesne glasbe, ki je navadno križana s pompoznim vokalnim popom. Njegova posthumna plošča TIM brez odstopanj sledi tej formuli. Nastala je iz skrbnega izbora njegove neizdane zapuščine dvestotih demov, ki jih je posnel v času, ko se je zaradi pritiskov glasbene industrije boril z alkoholizmom in depresijo, zgodba pa se je tragično končala z njegovim domnevnim samomorom. Čeprav založba trdi, da se v avtorjevo vizijo plošče ni pretirano vtikala, jo v največji meri zaznamujejo prav osladno evforični napevi vokalistov, ki so svoje vložke posneli po njegovi smrti; njihova besedila delujejo kot Aviciijevo poslovilno pismo.

  • Gregor Kocijančič

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    The National: I Am Easy to Find

    Če so ameriški veterani The National svojo slavo zgradili z dodelanimi indie epopejami, s katerimi so se na prelomu tisočletja znašli na samem vrhu ameriške post punk revival scene, so njihove zamisli po dvajsetih letih delovanja več kot očitno razvodenele. To zdaj neuspešno skrivajo pod fasado osladnih godalnih aranžmajev, zborskega petja in gostujočih glasbenikov: na plošči I Am Easy to Find je več gostujočih pevk kot svežih glasbenih zamisli. A tudi tem ne uspe rešiti enoličnosti vzdušja, ki ta pusti studijski izdelek bremeni na skoraj vseh možnih ravneh. Prepričljiva je zgolj ritem sekcija, ki – kot se za The National spodobi – dostavi kup drznih idej, kompozicijsko in aranžmajsko pa je plošča tako monotona in bleda, da nanjo pozabimo, še preden se odvrti do konca.

  • Gregor Kocijančič

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    Jai Paul: A Leak 04-13 (Bait Ones)

    Zgodba uspeha Jaija Paula je edinstven fenomen. Na prelomu prejšnjega desetletja je na takrat priljubljeno družabno omrežje Myspace naložil zgolj eno skladbo, imenovano BTSTU. Ta je po zaslugi glasbenih blogov postala viralna uspešnica: Jai Paul je čez noč pridobil milijonsko sledilstvo in opevali so ga vsi najrelevantnejši glasbeni mediji: Pitchfork mu je pisal vzhičene hvalnice, BBC-jev novinar Zane Lowe pa ga je opisal kot mešanico med J Dillo in D’Angelom. BTSTU sta semplala Drake in Beyonce, za Paula, ki je štel komaj dvajset let, pa so se začele grebsti številne založbe velikanke; na koncu ga je dobila XL Recordings. Enigmatični britanski pevec in producent indijskega porekla je obveljal za enega največjih mladih upov alternativne pop in R&B scene. Kar je sledilo, je kot nekakšna indie kriminalka.