Gregor Kocijančič
-
30. 10. 2019 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Foals: Everything Not Saved Will Be Lost pt. 2
Če smo novo ploščo zasedbe Foals, drugo polovico ambicioznega projekta Everything Not Saved Will Be Lost, pričakovali v upanju, da bo popravila okus prve, ki je trpela predvsem zaradi pretirane, nekoliko monotone teatralnosti, bomo zdaj verjetno še bolj razočarani. Čeprav sta si plošči izjemno podobni in ju zlahka obravnavamo kot eno delo, drugo poglavje veliko bolj zaznamuje duh stadionskega rocka. V tem pa je Foals manj prepričljiv kot v skladanju epskih balad, saj njegovi kitarski rifi pogosto zvenijo neizvirno, že slišano. Sicer gre za premišljeno zastavljeno in mojstrsko skovano ploščo, ki bo verjetno odlično delovala na velikih festivalskih odrih, kot studijski izdelek pa ne bo pustila pečata.
-
30. 10. 2019 | Mladina 44 | Kultura
Tako rekoč vse vodilne glasbene medije je te dni preplavila novica, da bo Frank Ocean, enigmatični R&B wunderkind, absolutni prvak alternativnega popa, ob izidu novega, nepričakovanega, a hkrati težko pričakovanega singla zagnal tudi serijo queer klubskih dogodkov v New Yorku, imenovano PrEP+. Oceanove rave zabave, imenovane po zdravilu, ki preprečuje okužbo z virusom HIV, so »hommage temu, kar bi newyorška scena v osemdesetih lahko bila, če bi to zdravilo v tistem času že obstajalo«, je čislani glasbenik zapisal v izjavi za javnost. Tako naslovnico singla kot tudi promocijski plakat dogodka krasijo robustno zaobljene funky črke, ustvarjene v nekoliko hiphopersko-grafitarski, risankasto-stripovski maniri. Slog najnovejšega promocijskega gradiva Franka Oceana je edinstven in takoj prepoznaven: gre za delo Nejca Praha, verjetno našega najvidnejšega oblikovalca mlajše generacije, ki je z izredno sproščenim pristopom k dizajniranju ter drznim kršenjem tipografskih in oblikovalskih pravil vzpostavil izjemno samosvoj, nekonvencionalen oblikovalski slog.
-
25. 10. 2019 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
Angel Olsen, priljubljena ameriška kantavtorica, sicer z vsako ploščo predstavi rahel slogovni zasuk, a njen najnovejši album All Mirrors je popoln obrat od vsega, kar je ustvarjala doslej. Folkovsko senzibilnost je zamenjala s sanjavo baladnostjo, trušč garažnega rocka je nadomestila z dramatičnostjo godalnega orkestra, spevne kitarske rife pa z razkošnimi synthpop aranžmaji in otožnimi klavirskimi prehodi. Glasbenica ponovno očara z izjemnimi pevskimi, skladateljskimi in pesniškimi veščinami, a poslušalca na trenutke izčrpa s čezmerno pompoznostjo. Brez dvoma gre za njen najambicioznejši projekt doslej, toda meja med ganljivim in pretirano melodramatičnim, skoraj nekoliko osladno solzavim je na tej plošči izjemno tanka.
-
25. 10. 2019 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
Floating Points je umetniško ime britanskega glasbenika Sama Shepherda, enega najpomembnejših producentov napredne elektronske glasbe, ki se – kljub izrazito sodobni, skoraj futuristični naravi svojega dela – očitno poklanja tudi pionirjem: na novi plošči Crush denimo prepoznamo očitne vzporednice z glasbo velikana IDM-a Aphex Twina. Shepherd poleg svojih najboljših prijateljev Dana Snaitha (Caribou, Daphni) in Kierana Hebdana (Four Tet) velja za najprodornejše ime, ki se je povzpelo z vplivne scene v legendarnem londonskem klubu Plastic People. Čeprav je ta pred štirimi leti zaprl vrata, neobremenjeni žanrski eklekticizem, po katerem je slovel, še vedno vpliva na pestro, slogovno barvito produkcijo, ki se je na prelomu prejšnjega desetletja iz londonskega podzemlja na globalni ravni povzpela v alternativni mainstream.
-
18. 10. 2019 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Synthpop kvartet Chromatics predstavlja svojo »sedmo ploščo«, čeprav šesta nikoli ni izšla: s piljenjem albuma Dear Tommy se je obotavljal tako dolgo, da se ga je naveličal že pred izidom. Govorice pravijo, da je zasedba uničila vse njegove posnetke ter nato posnela popolnoma novo gradivo, ki ga je zdaj izdala na plošči presenečenja Closer to Grey. Še bolj kot njen nenadni izid preseneča slogovni zasuk: Chromatics se je dokončno oddaljil od lo-fi in punk estetike in popolnoma posvojil sklicevanje na italo disco, s katerim se spogleduje že od svojih začetkov. Album, ki ga sicer odlikujejo sladkobni napevi, nostalgični synthi in domiselna minimalistična produkcija, pa tiste, ki smo sedem let nestrpno čakali na epski presežek, pusti nekoliko hladne.
-
11. 10. 2019 | Mladina 41 | Kultura
Sedemindvajsetletni umetnik Danilo Milovanović, letošnji nominiranec za nagrado OHO, z raznimi posegi v javnem prostoru, ki jim pravi tudi »hekanje javnega prostora«, pogosto opozarja na nefunkcionalnost ali nelogičnost urbanističnih ureditev. Tako je storil tudi prejšnji teden, ko je v Bleiweisovem podhodu, ki povezuje ploščad pred Moderno galerijo in Jakopičevo promenado v parku Tivoli, namestil tri ogledala. Ta namreč zdaj omogočajo mnogo boljšo vidljivost in bodo brez dvoma preprečila številna trčenja ali vsaj nezaželena bližnja srečanja kolesarjev, do katerih je v podhodu sicer prihajalo večkrat na dan, kar dokazuje tudi video dokumentacija, ki jo je umetnik zbral pred intervencijo. Mestna občina Ljubljana je njegovo umetniško akcijo očitno prepoznala kot dobrodošlo: ne le da je instalacijo prometnih ogledal ohranila, temveč si je zanjo v sporočilih za javnost prilastila vse zasluge: »Z ogledali skrbimo za večjo varnost,« so na občini naslovili objavo na svoji uradni spletni strani, kjer se tudi pobahajo, da so »za večjo varnost pešcev in kolesarjev poskrbeli na pobudo meščana«. O urbanističnem posegu so kot o dobrem delu mestne občine pisali tudi v Delu in Dnevniku: »Mestna občina Ljubljana je te dni – na pobudo meščana, so se pohvalili – v podhodu namestila tri ogledala ter tako poskrbela za večjo varnost.« Morda je občina realizacijo umetnikove rešitve urbanistične težave zreducirala na »pobudo meščana«, a zdi se, da gre preprosto za brezbrižno in nekoliko bizarno krajo zaslug.
-
4. 10. 2019 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
Glasba Blink 182 nikoli ni bila odlična, daleč od tega. A ob koncu devetdesetih letih so bili Blinki zastavonoše najstniškega pop punka, ki je nekaj let uzurpiral MTV, njihovi cedeji pa so se vrteli v vsakem tretjem discmanu mozoljastih najstnikov. Četudi so ustvarjali ceneno, a – roko na srce –zabavno glasbo, sestavljeno iz treh akordov in plehkih besedil, je to zapuščina, na katero so člani zasedbe lahko ponosni in ki bi jo morali spoštovati. Pa je ne. Namesto tega se nanjo z vsako novo izdajo suvereno podelajo. Člani zasedbe, ki zdaj štejejo več kot štirideset let, na Nine, svoji deveti plošči, zvenijo tisočkrat bolj infantilno, kot so zveneli pri dvajsetih. Resnično neposlušljiv album, s katerim bo trojec razočaral stare fene, novih pa zagotovo ne bo pridobil.
-
4. 10. 2019 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
Metronomy Forever, torej Metronomy za vedno, lahko beremo kot pretenciozen naslov, s katerim se zasedba baha, da je brezčasna, čeprav morda ni. Lahko pa njegovo sporočilnost povežemo s tem, da se je Joseph Mount, idejni vodja skupine in avtor vse glasbe, ki jo ta izvaja, z novo ploščo vrnil h koreninam. K tistemu »metronomyjskemu zvoku«, po katerem si zasedbo želimo zapomniti »za vedno«.
-
27. 9. 2019 | Mladina 39 | Kultura | Plošča
DSVII je instrumentalna plošča, nadaljevanje serije, ki jo je Anthony Gonzales, gonilna sila zasedbe M83, začel že pred dvanajstimi leti. Ker je avtor večino src oboževalcev osvojil s spevnimi synthpop hiti, se zdi namen ambientalne izdaje, ki zveni kot glasbena spremljava za vintidž računalniško igro ali za znanstvenofantastični B-film iz osemdesetih let, predvsem to, da nas zamoti, medtem ko čakamo na še eno »pravo« ploščo M83. Čeprav številni odseki zvenijo kot ostanki izvrstne plošče Junk na DSVII predstavi tudi nekaj izvirnih zamisli. Njihov potencial sicer do popolnosti razvije le redko, a tudi nedonošeni odseki odražajo njegov prefinjeni občutek za skladanje in čut za izbiro toplih analognih synth zvokov.
-
27. 9. 2019 | Mladina 39 | Kultura
Če smo popotniške vodnike nekdaj enačili s suhoparnimi seznami obljudenih znamenitosti, zastarelimi spiski precenjenih restavracij in zavajajočimi fotografijami nenavadno praznih plaž, ki so v resničnosti zasedene do zadnjega kotička, se bo to zdaj spremenilo. Če smo nepoznavalci Istro istovetili predvsem s srednjeveškimi vasicami na vrhovih idiličnih gričev, tartufi, motovunskim filmskim festivalom (med mladimi znanem tudi kot Gotovun) in plažami, na katerih si zagrebene šestčlanske družine svoje mesto z brisačami, ležalniki in ostalo »naplažno« kramo rezervirajo že takoj po sončnem vzhodu, bo s tem zdaj nekoliko drugače. Ne sprašujte za pot: Blodnik po Istri odpre nove razsežnosti Istre in poruši žanrske meje popotniškega vodnika. Je vodnik, ki to ni: namesto da bi nas vodil, nas namreč napeljuje, naj blodimo tudi sami.
-
20. 9. 2019 | Mladina 38 | Kultura | Plošča
Alex G (Sandy): House of Sugar
Osemindvajsetletnik Alex Giannascoli, enigmatični indie posebnež, ki ustvarja pod imenom Alex G (Sandy), s čudaškim kantavtorskim delom poleg oboževalcev Elliota Smitha in lo-fi izbirčnežev, ki domujejo v obskurnih kotičkih platforme Bandcamp, navdušuje tudi tam, kjer ne bi pričakovali: mesto je našel denimo v delih virtuoznega pop velikana Franka Oceana in na plošči eksperimentalnega elektroničarja Oneohtrixpointnever. House of Sugar, njegova osma plošča, pojasni, zakaj je tako: zbirka značilno zblojenih skic odraža njegove izjemne songwriterske in pesniške veščine, ki jih je sicer dokazoval že takrat, ko je ustvarjal zgolj z glasom in kitaro, zdaj, ko skladbe bogati z razkošnimi aranžmaji in uporablja različna elektronska glasbila, pa svoj glasbeni izraz in žanrski eklekticizem ponese še na višjo raven.
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Post Malone: Hollywood’s Bleeding
Ameriški rap superzvezdnik Post Malone tudi tokrat namesto rapanja predvsem jamra ter izliva svoje zlomljeno srce, seveda s pomočjo autotuna in vojske gostujočih vokalistov. Med njimi je tokrat presenetljivo tudi Ozzy Osbourne, ki ga Malonovo nerazgledano občinstvo zaznava kot novinca na pop sceni. Solzavost zaznamuje prav vsako od sedemnajstih skladb na tej mučni plošči: Malone zveni, kot da neizmerno trpi tudi takrat, ko se baha o svojem bajnem premoženju. Hollywood’s Bleeding naj bi bila plošča na presečišču med rapom in popom, a s hiphopom pravzaprav nima skoraj nič skupnega: če bi generične trap beate zamenjali s preprostimi kitarskimi rifi, bi plošča zvenela kot cenen najstniški pop punk s preloma tisočletja.
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Lana Del Rey: Norman Fucking Rockwell!
Če bi bila Lana Del Rey bralka Mladine, bi morali biti pri ocenjevanju njene nove plošče izjemno pazljivi, da bi se izognili spletni vojni z njo. Čeprav lahko številne opazke v recenziji glasbene kritičarke Ann K. Powers – kot je denimo ta, da gre za najprepričljivejši album Lane Del Rey doslej, ter ta, da nekateri odlomki plošče zvenijo kot premalo kuhane skladbe Joni Mitchell – razumemo kot komplimente, je pevko kritika prizadela: »Nobena moja razsežnost ni premalo kuhana. Pisati o meni ni nič takšnega, kot je biti z mano,« je zapisala v užaljenem odzivu na omenjeno recenzijo. A roko na srce, »premalo kuhana Joni Mitchell« je v kontekstu dosedanjega opusa Lane Del Rey pravzaprav sijajna pohvala. In resnično, pevka še nikoli ni zvenela tako prepričljivo: Norman Fucking Rockwell! je nedvomno njena najboljša plošča doslej. Kljub temu da je z vsakim albumom napredovala za vsaj eno stopničko, je nova plošča verjetno prva, ki na neki točki ne začne dolgočasiti z monotonostjo in utrujati s pretirano melodramatičnostjo. A tudi če odmislimo njen dosedanji opus, gre za odličen album.
-
6. 9. 2019 | Mladina 36 | Kultura | Plošča
Zdi se, da želi Taylor Swfit svoj vodilni položaj v popu s ploščo Lover, »ljubezenskim pismom ljubezni«, zacementirati tako, da se med kar osemnajstimi skladbami z nje najde nekaj za vsakogar: od pompoznega popa in izpovednih balad, značilnih za plošči 1989 in Redemption – ki sta avtorico ponesli na vrh mainstreama –, prek country popevk –, ki so tlakovale njeno pot do vesoljnega uspeha – do kvazidrznega electro popa. Vanj je presedlala s prejšnjo ploščo Reputation in z njo dramatično oznanila, da je stara Taylor Swift mrtva. Očitno se je spet prebudila, saj Lover opozori na prav vsa poglavja iz njene kariere. Čeprav to pomeni, da so skladbe s plošče razmeroma raznolike – kar bi teoretično lahko bilo pozitivno –, pa imajo vse tudi skupno točko: zvenijo tako, kot bi jih slišali že kdaj prej.
-
6. 9. 2019 | Mladina 36 | Kultura | Plošča
»Album desetletja«, »najbolj pričakovana plošča zadnjih let« ... Takšna hvala je pospremila izid pete dolgometražne plošče kultnih kalifornijskih art/ prog metalcev iz skupine Tool. Ker je od izida prejšnje plošče minilo trinajst let in ker gre za eno najbolj priljubljenih metalskih zasedb zadnjih treh desetletij, se vsaj z zadnjo trditvijo ni težko strinjati. Vse drugo je zaradi njihovih pregovorno obsesivnih fenov treba vzeti nekoliko z rezervo. Plošča Fear Inoculum ne bo redefinirala progresivnega metala. Je pravzaprav tipično toolovska plošča, s katere pa je, čeprav so trije od štirih članov zakorakali globoko v petdeseta leta – ali pa prav zato –, lepo razvidno, da zasedbo še vedno poganja radovednost.
-
6. 9. 2019 | Mladina 36 | Kultura | Portret
Jan Vihar in Žiga Petkovšek, ustanovna člana zasedbe Futurski, sta stara znanca lokalne glasbene scene: že v poznih najstniških letih sta s surovim garažnim indie rockom navduševala v sklopu zasedbe Barely Modern, ki je sodelovala na vseslovenski turneji Klubski maraton v režiji Radia Študent, katerega založba ZARŠ je izdala tudi njen prvenec. Zasedba je svojo srečo nato preizkušala v londonski glasbeni džungli, krovna člana sta se kmalu po vrnitvi v domovino naveličala udarnih kitarskih rifov in razposajenega kričanja v mikrofon. Želela sta ustvarjati psihedelični rock in elektroniko, a njuna vizija še ni bila čisto jasna, prav tako pa igranja klaviatur in uporabe elektronskih naprav še nista imela v malem prstu. »Začela sva z lovom na nove člane,« se spominja Vihar.
-
30. 8. 2019 | Mladina 35 | Kultura | Plošča
Različni izvajalci: DeepEnd! Chapter II
Slovenska založba DeepEnd je po kakovosti globoko nabasiranih izdaj izjemno konsistentna, pa naj gre za solistične plošče njenih varovancev ali za kompilacije, prereze lokalne produkcije prefinjenega dubstepa. Glasbena scena, ki temelji na premikanju notranjih organov z globokimi subbasi in silno zmogljivim ozvočenjem, je pri nas precej robna, a DeepEnd postaja prepoznavna etiketa tudi na širši evropski sceni. Zato ni čudno, da je založba razprodala vse izvode plošč prvega vinilnega poglavja svojih basovskih vragolij, skoraj zagotovo pa ji bo to uspelo tudi z drugim poglavjem, saj je to prav tako resnično mojstrsko izvedeno: Chapter II ne dokazuje zgolj izjemnih tehničnih veščin lokalnih dubstep producentov, temveč tudi njihovo očitno poznavanje glasbe – sodobne bass produkcije in starejše glasbe, ki jo semplajo.
-
30. 8. 2019 | Mladina 35 | Kultura | Plošča
BROCKHAMPTON, samooklicani »vseameriški boy-band«, je verjetno ena prvih takšnih skupin, ki je ni nastavila glasbena industrija, temveč se je v ameriški mainstream povzpela povsem samostojno. Redefinicija pojma »boy-band«, za katero je odgovoren ta raperski kolektiv, izraža duha časa: najbolj jo zaznamujeta internet – člani zasedbe so se seznanili na spletnem hiphoperskem forumu – in kultura DIY. Ker so v trinajstčlansko skupino vključeni raperji, producenti, pevci, tekstopisci, vizualni umetniki, fotograf, menedžer, kreativni direktor in spletni oblikovalec, so v džungli glasbene industrije samozadostni; od produkcije do vizualne predstavitve glasbe – BROCKHAMPTON v rokah drži vse vajeti. Potem ko se je zasedba oblikovala na spletu, so se njeni člani skupaj vselili v ustvarjalno komuno, kjer so spali kar na tleh in dan za dnem kot po tekočem traku producirali hitiče. Trud se je izplačal: s prvimi tremi ploščami so zgradili tolikšno bazo sledilcev, da so za izdajo četrte sklenili (petnajst)milijonsko pogodbo z založbo velikanko.
-
30. 8. 2019 | Mladina 35 | Kultura | Dogodki
Anderson Paak niti približno ni pak, temveč je totalen šef. No, množica oboževalcev, ki je v torek zvečer zapolnila razprodano katedralo ljubljanskega Kina Šiška, je to jasno vedela že pred koncertom, a karizmatični prvak neosoula je presegel vsa pričakovanja. Prvi .Paakov koncert pri nas je bil evforični spektakel, ki je srbenje v petah ter nenaden nagon po vriskanju vzbudil v prav vseh navzočih, zato smo po koncu skoraj dveurnega nastopa s prizorišča odkorakali popolnoma blaženi in preznojeni, kot bi koncert poslušali v turški savni. Že pompozni uvod je napovedal, da nas čaka izjemno intenziven koncert: protagonist večera je po očarljivem solu trobentača na oder pridrsal kot lik iz risanke, gladko pristal za bobnarsko baterijo, okrašeno s plastičnim zelenjem, in s širokim, iskrenim nasmehom, iz katerega sevajo »najbolj beli zobje v igri«, začel vihravo udrihati po bobnih.
-
30. 8. 2019 | Mladina 35 | Kultura
»Arijska boginja« v boju proti Trumpu
Taylor Swift, dvakratna dobitnica grammyja za ploščo leta (in osmih drugih grammyjev), pevka, ki se je s hitrostnimi rekordi prodaje plošče kar petkrat zapisala v Guinnessovo knjigo rekordov, se je v trinajstih letih od izdaje svojega prvenca iz najstniške country kantavtorice preobrazila v eno največjih pop superzvezd na globalnem glasbenem zemljevidu. Morda celo največjo: na pred nedavnim objavljeni Forbesovi lestvici najbolje plačanih zabavljačev na svetu zmagovito zaseda najvišjo stopnico – v enem letu je namreč zaslužila kar 185 milijonov ameriških dolarjev. Svoje stadionske turneje razproda v nekaj minutah, plošče prodaja v milijonskih nakladah, in če na Billboardovi lestvici najbolj poslušanih skladb v ZDA ne zaseda prvega mesta, je to razumljeno kot poraz. Ker imajo pop zvezde tolikšne veličine znaten vpliv na svoje zveste oboževalce, se od njih pričakuje, da so družbeno angažirane. Javno morajo zavzemati politična stališča, pa če to želijo ali ne. Ker je bila pevka več kot deset let svoje vesoljno uspešne kariere strogo apolitična, so ji trume ogorčenih kritikov, oboževalcev in hejterjev velele, naj izkoristi svojo moč, naj dvigne svoj glas, naj se postavi za deprivilegirane: ljudje so jo v času ameriških predsedniških volitev leta 2016 vztrajno pozivali, naj javno izbere svoj pol, kot so to počeli drugi glasbeni veljaki njenega ranga. Njena najspornejša politična lastnost je bila torej ta, da je bila politično nevtralna.
-
16. 8. 2019 | Mladina 33 | Kultura
Oleg Kulik, umetnik: Zaradi poraza človeške družbe sem postal pes
Oleg Kulik, »ruski pes, princ med ljudmi, človek med psi«, se je leta 1961 rodil v Kijevu, živi in ustvarja pa v Moskvi. Je eden najpomembnejših vzhodnoevropskih umetnikov našega časa. V mednarodnem umetniškem svetu prah dviguje že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja: najprej je nase opozoril s kuratorskim delom, ko se je lotil radikalnega in sila nekonvencionalnega predstavljanja avantgardne umetnosti, ki ga je marsikdo sprejel z dvignjenimi obrvmi. Pripravil je denimo prireditev, na kateri so se v kletki, postavljeni sredi moskovske galerije Regina, okoli performerjev sprehajali gepardi, spektakel pa se je končal z zakolom prašiča, katerega meso so nato postregli gostom.
-
16. 8. 2019 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Justin Vernon, idejni vodja zasedbe Bon Iver, s ploščo i,i zaključuje serijo štirih albumov, ki predstavljajo različne letne čase. S prvimi tremi je vztrajno poizumljal svoj slog: začel je z akustičnim folk minimalizmom in pristal v elektronskem popu, nova plošča pa je kot kolaž, ki združuje vsa prejšnja poglavja. Ta so ne glede na številne slogovne zasuke vedno zaznamovali mehkobni falzet, otožna besedila in rahlo naporna sentimentalnost epskih skladb. Nova plošča zato ne postreže z nikakršnim pretiranim presenečenjem, a vseeno navdušuje na številnih ravneh – od nekonvencionalnih aranžmajev do vrhunske produkcije –, na njej pa je tudi nekaj resnično ganljivih trenutkov, ki jih nedvomno lahko štejemo med vrhunce zasedbinega diskografskega kataloga.
-
9. 8. 2019 | Mladina 32 | Politika
Raperski superzvezdnik A$AP Rocky, dvakratni nominiranec za grammyja, ki plošče prodaja v milijonskih nakladah, je bil pred dobrim mesecem na Švedskem domnevno vpleten v ulični pretep: švedske oblasti so ga obdolžile fizičnega napada in ga prisilno pridržale v zaporu, kjer je do prejšnjega tedna, kot pravi njegov odvetnik, »po krivem trpel v nehumanih razmerah«. Raperja so iz pripora izpustili po dolgotrajnem mednarodnem prizadevanju, ki je bilo deležno tolikšne pozornosti svetovne medijske krajine, da se je vanj – na pobudo zvezdniških svetovalcev Kanyeja Westa in Kim Kardashian – lastnoročno vpletel sam predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump.
-
9. 8. 2019 | Mladina 32 | Kultura
Renesansa temnopoltih kavbojev
Lil Nas X, 20-letni raper iz Atlante, prestolnice južnjaškega hiphopa, si je nadel kavbojski klobuk in nekoliko parodično, a izjemno učinkovito križal trap in country ter se z megauspešnico Old Town Road suvereno zapisal v zgodovino: postal je izvajalec, ki se je najdlje od vseh doslej obdržal na prvem mestu Billboardove lestvice najbolj poslušanih skladb v ZDA. Prej sta si to častno mesto delila Despacito, reggaeton hit iz leta 2017, katerega nadležnost odmeva vse do danes, in One Sweet Day, baladna skladba, ki sta jo leta 1995 skupaj ustvarila Mariah Carey in skupina Boyz II Men. Old Town Road na najvišji stopnici lestvice, ki upošteva prodajo, strimanje in radijsko predvajanje, stoji že kar 18 tednov. Vesoljni uspeh mladega (country) raperja je izrazito večplasten popkulturni fenomen: Lil Nas X je istospolno usmerjen črnski glasbenik, ki kraljuje v countryju – pretežno belski zvrsti – in rapu – pretežno straight in pogosto homofobnem žanru. Zaslovel je tudi zaradi spletnih memov, pretkane rabe družabnih omrežij in spretnega poigravanja s kulturo remiksov in spletnimi algoritmi. Lil Nas X je pohekal ameriško sodobnost.
-
9. 8. 2019 | Mladina 32 | Kultura | Plošča
Od izdaje prejšnje plošče Tya Segalla, prvega moža kalifornijskega garažnega rocka, je minilo osemnajst mesecev, in – glede na izjemen opus – to lahko obravnavamo kot dolgo diskografsko zatišje. Zdaj ga je suvereno prekinil z glasnim udarcem. Avtor se je zadnja leta nekoliko izgubljal v nasičeni gmoti pretirano raznolikih, a vedno drznih zamisli, zdaj pa je očitno našel fokus: posnel je ploščo, ki je verjetno njegovo najkoherentnejše delo doslej. Čeprav se je tokrat izogibal kitaram in poprijel za nekoliko bolj eksotična glasbila, kot so denimo japonski koto, grški buzuki in mandolina, njegova glasba še vedno zveni kot kitarsko žaganje. Ty Segall kar kipi od distorzirane lo-fi surovosti in psihedelije, in verjetno bi žgal tudi, če bi igral na harfo.
-
2. 8. 2019 | Mladina 31 | Kultura | Plošča
Osemnajstletna hči Willa Smitha želi s tretjo ploščo ustvariti vtis razsvetljene upornice, ki bi se s kvazidrzno glasbo rada rešila okovov prekletstva zvezdniških staršev, čeprav so ti verjetno edini razlog, zakaj svet njenemu delu sploh prisluhne. Plošča, ki traja zgolj dvaindvajset minut, je slogovno sicer presenetljivo raznolika, vendar Willow ne prepriča z nobenim žanrom, ki se ga loti: ko ustvarja psihedelični folk in dream pop, kljub redkim prepričljivim trenutkom zveni kot spodletela imitacija Enye, ko ustvarja neosoulovski R & B, zveni pretirano baladno in izumetničeno. Z besedili, ki jih zakamuflira pod debelo fasado efektov, želi podobno kot njen starejši brat Jaden delovati poduhovljeno in globoko razmišljujoče, a namesto tega deluje izrazito plehko.
-
2. 8. 2019 | Mladina 31 | Kultura | Plošča
The Flaming Lips: King’s Mouth
King’s Mouth, psihedelična, konceptualna in pripovedna plošča, govori o plemiškem otroku z gigantsko glavo, ki je tako velika, da v njej najdemo številne galaksije, ekosisteme in podnebne pasove. Pravljica, ki jo poleg Wayna Coyna, idejnega vodje zasedbe The Flaming Lips, pripoveduje Mick Jones, nekdanji kitarist legendarnega punk trojca The Clash, govori tudi o tem, kako kraljevi otrok reši svoje ljudstvo tako, da z velikanskimi usti pogoltne grozeči plaz. Pri tem žal umre, ljudstvo pa po rešiteljevi smrti odreže njegovo gromozansko glavo, se vanjo vseli in v njej večnost preživi v utopični družbi. Zveni bizarno? Brez dvoma, a glede na pester katalog petnajstih konceptualnih plošč zasedbe The Flaming Lips ne gre za nič kaj posebej čudaškega. Konec koncev v opus skupine sodijo tudi božični B-filmi, plošče o bojnih robotih, mehanskih psih in telepatsko-kirurških posegih, številna (ambientalna) sodelovanja z Miley Cirus, sodelovanje s pozabljeno trashy pop zvezdo Ke$ho, pa tudi skladbe, daljše od štiriindvajsetih ur ter več dolgometražnih plošč blasfemičnih priredb, za katere bi bilo bolje, da sploh ne bi obstajale.
-
26. 7. 2019 | Mladina 30 | Družba
Leta 1938 je Orson Welles, eden najpomembnejših režiserjev vseh časov, z radijsko igro Vojna svetov, v kateri so Marsovci napadli New Jersey, povzročil množično paniko. Radio je bil takrat najbolj priljubljen medij, in ker je Wellesova radijska igra prepričljivo posnemala slog radijskih poročil, ji je marsikdo nasedel, naglo spakiral kovčke in odvihral »na varno«. Danes je vodilni medij splet, kjer pa se te dni dogaja nekaj podobnega: dvajsetletni anonimni meme trol s šaljivo napovedjo dogodka na Facebooku ljudi poziva, naj septembra skupaj vdrejo v Areo 51, razvpito tajno vojaško oporišče sredi puščave v Nevadi, ki se že dolgo pojavlja v različnih teorijah zarote.
-
26. 7. 2019 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
Teksaški trojec s tajskim imenom, ki ga ne znajo izgovoriti niti nekateri njegovi najbolj goreči oboževalci, se je na glasbenem zemljevidu suvereno zasidral z lansko ploščo Con Todo El Mundo. Resnično gre za zemljevid celotnega sveta, saj zasedba vplive vleče od vsepovsod: od Irana prek Azije do Jamajke. Z novim albumom se posveti prav tej zadnji: je dubovska reciklaža lanske plošče, kar se zdi nekoliko nepotrebno, saj je dub občutno zaznamoval že izvirno gradivo. Hrbtenica plošče je – kot se za dub spodobi – spokojno nagruvan dialog med basom in bobni, je pa to skoraj vse, kar ponuja Hasta El Cielo.
